Demokracija in realizem

Medtem ko se slovenski volivci odločajo, komu bodo v nedeljo podelili svoj glas, je v nekaterih evropskih državah odločitev že padla. Na Nizozemskem, Irskem in v Združenem kraljestvu se je glasovanje že končalo, na Češkem so volišča še odprta. Rezultati bodo razglašeni v nedeljo, ko bodo znani izidi tudi v drugih evropskih državah. Toda informacije, ki nam jih omogoča ta kratki zamik, so dobra iztočnica za premislek o scenarijih, ki se utegnejo odpreti od ponedeljka.

Kot rečeno, uradni izidi britanskih, nizozemskih in irskih volitev še niso znani. Poznamo pa rezultate vzporednih glasovanj na Nizozemskem – in ti že zdaj odpirajo zanimiv scenarij. Predčasne volitve gre jemati z zrnom soli, toda vsaj glede trendov so večinoma zanesljive. Če jim verjamemo, so na Nizozemskem nepričakovano zmago slavili socialisti. Delavska stranka, ki je bila dolga desetletja eden od stebrov nizozemskega političnega sistema in v devetdesetih glavna arhitektka preobrazbe Nizozemske v kronski dragulj evropskega socialnoliberalnega modela, se je na zadnjih parlamentarnih volitvah znašla na robu parlamentarnega življenja: s petindvajsetih odstotkov je strmoglavila na dobrih pet. Njen polom je veljal za simbol zatona socialdemokracije v pokrizni Evropi, ki so jo po levi prehitevale zelene in radikalno levičarske sile, po desni pa nacionalistični populisti. Predvolilne ankete so ji tokrat napovedovale izboljšanje rezultata, a vse je kazalo, da bo to le kratkotrajen oddih v krivulji, ki vodi k irelevantnosti. Če bi se torej potrdilo, da je »Timmermansov efekt« nizozemsko socialdemokracijo obudil od mrtvih, bi bil to enako spektakularen obrat v zgodbi sodobne evropske levice kot oživitev Jona Snowa v Igri prestolov.

Podatek presega okvire notranje politike. Ne le zaradi simbolne teže – Timmermansov efekt, ki naj bi nizozemsko socialdemokracijo tako iz poslednjega olja čez noč postavil nazaj na prestol, bodo analitiki v nedeljo zvečer nedvomno primerjali z volilnim izkupičkom nemške krščanske demokracije –, temveč tudi zaradi kombinatorike. V volilni kampanji, v kateri ni manjkalo negotovosti, so stavnice namreč redko podvomile, da bo Evropska ljudska stranka ohranila prvo mesto, ki ga v bruseljskem parlamentu zaseda nepretrgano od leta 1999. Toda predvsem zaradi nepričakovanega britanskega sodelovanja na volitvah (kjer Evropska ljudska stranka ne obstaja, Stranka evropskih socialistov pa je, po zaslugi Corbynovih laburistov, spoštovanja vredna sila), odličnih obetov iberskih socialistov in počasnega, a očitnega okrevanja Demokratske stranke v Italiji se je razlika med socialisti in Ljudsko stranko vseskozi zmanjševala. Do točke, ko je prednost zadnje v anketah postala nekakšna optična iluzija.



V projekcije sedežev, ki naj bi pripadli EPP, je bil namreč ves čas vključen tudi Orbánov Fidesz – ki bo, kot kaže, v prihodnjem sklicu evropskega parlamenta ena najmočnejših konservativnih strank celo po absolutnem številu sedežev, po odstotku glasov pa bo skoraj gotovo prehitel vse druge članice EPP. Toda, kot vemo, so odnosi med Fideszom in Evropsko ljudsko stranko skrhani. Njegovo članstvo visi na nitki, Orbán pa je izrecno napovedal, da njegovi poslanci ne bodo podprli Webra za predsednika komisije. Če torej odštejemo Fideszove poslance, se projekcije sedežev EPP nevarno približajo socialistom: če v računico vštejemo še nizozemski obrat, postane razlika minimalna. In če dodamo še novo poljsko levosredinsko stranko Pomlad (Wiosna), ki ji ankete napovedujejo soliden rezultat in se doslej uradno še ni pridružila nobeni evropski politični skupini, se utegne jeziček na tehtnici kaj hitro obrniti v prid Timmermansu.

Napovedujem sorpasso socialistov? Moratorija na prognoze, ki sem si ga nadel po Trumpovi zmagi v ZDA, še nisem pripravljen dvigniti. Zlasti ne na dan volilnega molka, ko je nespodobno delati račune brez krčmarja. Opozarjam pa na scenarij, ki ga velja imeti pred očmi: tesnejši ko bodo rezultati volitev in težje ko bo s prstom pokazati na jasnega zmagovalca, tem bolj verjetno je, da o predsedniku komisije ne bo odločilo razmerje sil v parlamentu, temveč kompromis med najmočnejšimi državami.

Precej očitno je, denimo, da francoski predsednik, ki ne skriva svojih evropskih ambicij, ni pretirano navdušen nad predlaganimi vodilnimi kandidati velikih strank. Še več: odločitev Aldeja – stranke, ki se je desetletja prikazovala kot goreča podpornica demokratizacije in federalizacije odločanja na evropski ravni –, da namesto lastnega kandidata nastopi z nekakšnim kadrovskim družinskim menijem za vse okuse, je težko razumeti brez Macronovih pritiskov. Macron ne skriva, da bi na čelu komisije rad videl Francoza: to pa bo mogoče le, če bodo kandidati velikih strank odpadli in bo v drugi fazi odločanja iz rokava potegnil kompromisno ime. Denimo Michela Barnierja, glavnega pogajalca EU glede brexita. Dvoumen izid volitev bi bil izvrstna priložnost za takšno potezo.

Toda kaj bi to pomenilo za ugled evropskih institucij pri državljanih? Prve volitve, pospremljene s soočenji, razpravami na vseevropski ravni, medijskim pompom o pomenu participacije – okronane z imenovanjem, sprejetim v bruseljskih kuloarjih? Verjetno nič dobrega. Toda po drugi strani prepričljivo ne zvenijo niti argumenti, češ da sta izenačena kandidata strank, ki sta doživeli največji osip glasov in skupaj ostali krepko pod absolutno večino, edina, ki uživata demokratično legitimnost.

A realizem ne sme biti potuha za cinizem. Neznanka volilnih skrinjic je prvič dejansko del kadrovske kombinatorike Evropske unije. Skoraj vse je še odprto in odločal bo vsak glas. Prvič v treh desetletjih se je zgodilo, da dan pred volitvami nihče ne more zanesljivo napovedati, kdo bo v naslednjem mandatu vodil komisijo. Morda bo čez pet let to jasno na volilni večer. Letos na to ne gre računati.