Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Kolumne

O neizobraženi drhali

Sodobne družbe na zahodu, a tudi širše, ni več mogoče razumeti brez revolucije v »proizvodnji in dobavi« informacij.
Letališče Portorož, 29. 6. 2017
Letališče Portorož, 29. 6. 2017
11. 5. 2019 | 09:00
13. 5. 2019 | 10:54
6:29
Pred dobrim tednom je Boštjan Videmšek, eden najvidnejših in nadarjenih slovenskih novinarjev, izzval vihar v kozarcu vode z izjavo na Odmevih, češ da je »največji problem, ne le v Sloveniji, dejstvo, da je interpretacijo sveta, ki je nekoč pripadala medijem, prevzela popolnoma neizobražena drhal«.

Glede na burne odzive, ki so sledili, lahko pokopljemo predsodek o Slovencih kot o skromnem ljudstvu: v opisu ljudi, »ki so prevzeli interpretacijo sveta«, se je prepoznal zajeten kos državljanov. Čeprav je polemika ostala zamejena v malem in nevrotičnem vesolju družabnih omrežij, njena silovitost priča, da je prišlo do kratkega stika v razumevanju. Iz konteksta – govora je bilo o izzivih novinarstva v našem času – je razvidno, da je Videmšek meril na krizo tiska in zaton etabliranih medijev na račun spletnega komentatorstva in novičarskih portalov v slogu »sam svoj mojster«.

Poanta pa je bila sprejeta skozi politično prizmo: kot napad pripadnika vladajoče levice na medije, ki gravitirajo okoli politične desnice. Če za trenutek pustimo ob strani simpatičen paradoks, da je Videmšek novinar z velikim kulturnim, nikakor pa ne političnim vplivom, dobršen del njegovih kritikov pa je zlizan s političnimi strankami in oblastjo (pa čeprav gre za oblast katere od sosednjih držav), je zanimivo samodejno in nekritično enačenje levice z novinarskim mainstreamom in desnice z alternativnimi mediji, ki od spodaj izzivajo njegovo prevlado. Videmškova puščica, ki je letela na degradacijo javnega govora, ni bila sprejeta le kot cehovsko jadikovanje nad demokratizacijo in diverzifikacijo dostopa do informacij in mnenj, temveč kot napad na medijski ekosistem desne opozicije.

Predstava o reakcionarnih gverilskih medijih, ki so iz zasede napadli liberalni mainstream, se je uveljavila predvsem po zaslugi brexita in Trumpove zmage. Ustrezala je vsem stranem: novim populističnim nacionalistom, ker so se lahko predstavili kot uporniki proti sistemu, politični pankerji novega tisočletja; alternativnim medijem v njihovi orbiti, ker so lahko poudarjali svoj vpliv in na ta račun drago prodajali svoj know how (Steve Bannon se je iz urednika obskurnega medija prelevil v potujočega guruja radikalne desnice); etabliranim medijem, ker so lahko objokovali nelojalno konkurenco in se tolažili, da so vpliv izgubili, ker so preveč sofisticirani za poneumljene bralce z opranimi možgani; in nazadnje za liberalno politično elito, ki je svoj poraz lahko pripisala nevarni demagogiji, ki se širi prek spletnih medijev.

Toda že v anglosaškem svetu zgodba ne drži vode. Zagovorniki britanskega izstopa iz EU so od začetka lahko računali na podporo medijskega konglomerata v rokah Ruperta Murdocha, Trumpova zmaga pa bi bila nemogoča, če ne bi bil že desetletja miljenec medijskega jet seta in ne bi v ključnem trenutku na njegovo stran prestopil Fox News, najvplivnejša televizijska hiša »globoke Amerike«. Še danes je njegova usoda v rokah lastnikov tega medijskega giganta, med katerimi znova najdemo istega magnata kot pri zgodbi o brexitu. Če pa stopimo iz anglosaške sfere, postane enačenje med »etabliranimi« in »gverilskimi« mediji na eni ter politično levico in desnico na drugi strani povsem neuporabno. V južni Evropi, od Madrida, prek Rima in Milana do Aten, je medijski mainstream bližje politični desnici kot levici: v Italiji desetletni vpliv Berlusconijevega imperija še vedno kroji javno mnenje, v Španiji pa je od desetih najbolj branih medijev le dva mogoče postaviti v levičarski tabor. Drugod po celinski Evropi je medijska krajina bolj uravnotežena, toda o kakšni »hegemoniji liberalne levice« ni mogoče govoriti.

In seveda velja tudi obratno. Ideja, da so alternativni medijski projekti, ki črpajo iz decentralizacije in demokratizacije informiranja in krojenja mnenj, nujno vezani na reakcionarne, populistične in nacionalistične politične projekte, enostavno ne drži. Vsi smo že nekoliko pozabili na vlogo družabnih omrežjih v revoluciji na Tahrirju in Majdanu ali pri samoorganizaciji indignadosov na madridski Plaza del Sol. Preden so postali orodje radikalne desnice, so bili novi mediji vzvod gibanj, ki so se navdihovala pri idejah radikalne demokracije ali se borila proti oligarhičnim režimom. Do danes ostajajo ključen dejavnik uspeha raznolikih gibanj »od spodaj«, kot so romunski protikorupcijski protesti, italijansko Gibanje 5 zvezdic, hrvaški Živi zid ali katalonsko prizadevanje po samoodločbi. In vsi ti pojavi so si od krojilcev javnih mnenj v svojih državah prej ali slej prislužili oznako »drhali«. Včasih upravičeno, večinoma pa niti ne.

Sodobne družbe na zahodu, a tudi širše, ni več mogoče razumeti brez revolucije v »proizvodnji in dobavi« informacij. Tako kot iznajdba tiska ali množično opismenjevanje v 19. stoletju je privedla do globokih sprememb v načinu komunikacije, zamajala stare hierarhije, rodila nove možnosti in nove nevarnosti. Tisk je bil prva žrtev teh premen: naklada dnevnikov se je v zadnjem desetletju po vsem svetu drastično znižala. A morda je prav zato imel dlje časa, da se jim prilagodi in prenovljen odgovori na nove izzive. Danes, v brk Trumpovi mantri o »propadajočem New York Timesu«, marsikje že doživlja novo renesanso. Ni težko videti, zakaj se v poplavi novic in kakofoniji mnenj vse več ljudi vrača k medijem, ki stavijo na kakovostno uredniško politiko in rigorozno preverjanje informacij.

Dejstvo, da danes večina slovenskega volilnega telesa desno od sredine ne zaupa etabliranim medijem, temveč se raje zateka k alternativnim spletnim portalom, lahko pripišemo njihovi neizobraženosti in zarukanosti. A za tiste medijske hiše, ki se ne mislijo kar vnaprej odreči slabi polovici potencialnega občinstva, bo koristno, da se čim prej otresejo takšne utvare. V novi realnosti bo preživetje in uspeh uveljavljenih novinarskih oblik namreč odvisen tudi od samokritičnosti. Priložnosti zanjo pri nas ne manjka.

----
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.

Sorodni članki

Premium
Luka Lisjak Gabrijelčič zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine