Dr. Frankenstein in njegov stvor

Na veliki teden je tednik, ki velja za poluradno glasilo največje parlamentarne stranke, na naslovnici objavil kolaž petih mladenk (manekenk, za katere žal ne vemo, ali so privolile, da se njihove fotografije uporabljajo za politično propagando) z različno barvo las, sicer pa brezhibno arijskega videza, s pripisom: »Različnost je lepa in Evropa je že dovolj različna.« Naslovnica je standardni proizvod Bannonovega propagandnega stroja: podobe z malodane enakim sporočilom so krasile publikacije in plakate skrajno desničarskih strank od Andaluzije do Finske. Recept je preverjen. Udarna akcija (slikovna seveda: razumeti jo morajo tudi polpismene osebe), ki nedvoumno namiguje na rasistično sporočilo (ne potrebujemo temnopoltih in bližnjevzhodnih deklet), a se ustavi, tik preden to sporočilo tudi izreče.

Provokacija, ki je v ZDA znana kot dog whistle oziroma »pasja piščal«: njen glas je dovolj močen, da doseže tiste, ki jim je namenjena, frekvenca pa dovolj visoka, da jo lahko sliši le nekdo s privajenim sluhom. Namen je dvojen: manjšini fanatičnih rasistov poslati jasno sporočilo, da si na njihovi strani, hkrati pa povzročiti zgražanje na liberalni levici, ki takoj prepozna signal in se odzove z vso artilerijo, ki jo ima na voljo. Pričakovano reakcijo lahko izkoristiš za dokazovanje, da nasprotnik pretirava in vidi rasizem v vsaki malenkosti, obenem pa dobiš bogat nabor virulentnih odzivov, s katerimi dokažeš, da so skrajneži v resnici »oni« – globalisti, libtardi, multikulturni degeneriranci, medtem ko »mi« zgolj branimo zdrav razum. »Je bil Prešeren tudi rasist, ker je opeval slovenske, to se pravi belopolte mladenke?«

Sama praksa seveda ni nič posebnega. Navsezadnje so zelo podobne taktike manipulacije s strastmi (pač na drugi podlagi, denimo s sovraštvom do katolištva ali »domobranstva«) pri nas že pred desetletji patentirali nekateri levoliberalni mediji. Toda če se ne pustimo zapeljati provokaciji in se hkrati upremo skušnjavi cinizma, lahko v tej, v vseh pogledih minorni epizodi uzremo marsikateri paradoks političnega konteksta, v katerem smo se znašli v pokriznem obdobju.

V tednu, ko kristjani praznujejo največji verski praznik, ko je zgorela najpomembnejša gotska stolnica v Evropi, v Sloveniji pa je propadu prepuščenih na stotine kulturno-zgodovinskih spomenikov, ko je pol države zastalo v prometnem kaosu, ko zagate okoli gradnje drugega tira spet postajajo akutne, ko se krepijo diplomatski spori s sosedami, ko spet ugotavljamo resnost podnebnih izzivov – ko smo torej dobesedno na protipolu kislih kumaric in bi lahko resen opozicijski tednik našel široko paleto relevantnih tem za našo prihodnost, se uredništvo medija, čigar ime je poklon istoimenskemu zgodovinskemu časniku slovenske socialdemokracije, zdaj pa naj bi dajal glas konservativnim vrednotam, odloči za temo, ki ne služi ničemur, razen poglabljanju rasnega resentimenta. Ki je, povrhu vsega, vprašanje, ki je na dnu vsakodnevnih skrbi ne le slovenskih, temveč tudi desnosredinskih volivcev – in zelo verjetno tudi večine volivcev SDS.



Absurd je še toliko večji, če pomislimo na okoliščine. Nedavno je luč ugledala nova politična sila, Domovinska liga, ki se zgleduje po nacionalpopulistični desnici drugod po Evropi; zlasti po Salvinijevi Severni ligi v sosednji Italiji, kot namiguje že njeno ime in nerodni slogan, na hitro in za silo preveden in romanskih jezikov – »suverenistična stranka politične desnice«. V njej so zbrani predvsem odpadniki z desnega roba SDS, na čelu z Bernardom Brščičem, nekdanjim svetovalcem v premierskem kabinetu druge Janševe vlade, in dolgoletno aktivistko stranke in poslansko kandidatko Lucijo Šinkovec Ušaj, vendar združuje še veliko širši spekter članov, ki se čutijo odtujene od preveč zmernih in kompromisarskih stališč Evropske ljudske stranke. Vzpostaviti želijo brezkompromisno desničarsko alternativo, ki bo dokončno presegla dediščino slovenske pomladi in brez kompleksov stopila v korak s populistično desnico drugod po Evropi.

Na Trstenjakovi v Ljubljani so takoj zazvonili alarmni zvonci. Kratkotrajna ugibanja, ali naj gre za še en poskus ustanovitve satelitske stranke, ki bi gravitirala okoli SDS, je prekinila Janševa fatva, ki je pobudnike novega političnega projekta precej nedvoumno razglasila za nevarne shizmatike. Ne brez razloga. Kandidatura novoustanovljene stranke na evropskih volitvah, kjer se prag, potreben za izvolitev poslanca, giblje okoli devet odstotkov, gotovo ne more iti v prid skupnega izkupička desnice. V tekmi, kjer se odstotek razlike v glasovih lahko prevede v dvanajst in večodstotno prednost v sedežih, takšna konkurenca etabliranim desnosredinskim listam zgolj odžira začetno prednost, ki jo tradicionalno uživajo na evropskih volitvah. Toda nova radikalna stranka je dala jasno vedeti, da igra lastno igro, ki je enako bezkompromisna do liberalne levice kot do evropskega konservativnega mainstrema.

V svoji igri je našla nenavadnega zaveznika: medijski konglomerat stranke, ki ji utegne njen vzpon najbolj škoditi. Vsaj od migrantske krize namreč medijska galaksija, vzpostavljena za promocijo SDS, širi tip retorike, ki je nerazločljiv od Salvinijeve Severne lige ali Orbánovega Fidesza, marsikdaj pa radikalnejši od Le Penove, nemške AfD ali španskega ultradesničarskega gibanja Vox. Toda tako politiki SDS, še bolj pa trdo jedro njenih volivcev, so zaostali za to radikalizacijo. Dovolj je pogledati kandidate SDS na evropskih volitvah, da opazimo razkorak med njihovimi desnosredinskimi besedami (in glasovanji v bruseljskem parlamentu) ter skrajno desnim diskurzom medijev, ki naj bi jih podpirali. S perspektive levega javnega mnenja je ta razpoka komajda opazna. Vendar je dovolj velika, da je vanjo vstavil nogo stvor, ki se je rodil v laboratoriju Dr. Frankensteina. Zaživel je lastno življenje in njegov apetit ni majhen.

---------------------

Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.