Učna ura iz španske vasi

Zdaj smo ugotovili, kateri je najučinkovitejši način, kako povečati volilno udeležbo. Polarizacija.« Pikri komentar, ki se je zarekel tujemu opazovalcu, ko je poročal o španskih parlamentarnih volitvah, je zadel žebljico na glavico. Preteklo nedeljo dopoldne so delni podatki nakazovali rekordno mobilizacijo volivcev: v popoldanskih urah se je trend sicer nekoliko umiril, a je končni rezultat vendarle precej presegel povprečje zadnjih desetletij. Španci so se odpravili na volišča tako množično, kot so to storili v prelomnih trenutkih svoje štiridesetletne demokratične zgodovine: jeseni 1982, ko je prvič po padcu diktature oblast prevzela Socialistična stranka, spomladi 1996, ko se je njena vladavina zaključila in se je začelo dvajsetletno obdobje izmenjave oblasti med socialisti in konservativci, in marca 2004, le tri dni po madridskih bombnih napadih, sredi čustvenih demonstracij, ker je oblast prikrivala informacije, in sredi vala splošnega ogorčenja proti vojaški avanturi v Iraku.

Toda v primerjavi z omenjenimi precedensi je tokrat težko definirati vzrok, ki je državljane tako množično pognal na volišča. Kljub nizu »zgodovinskih« rezultatov (najnižji odstotek za Ljudsko stranko v njeni zgodovini, prva zmaga zagovornikov katalonske neodvisnosti na vsedržavnih volitvah, največ izvoljenih žensk v parlamentu) je nedeljskim volitvam težko pripisati prelomni značaj: kvečjemu gre za nadaljevanje trenda fragmentacije in razpada hladnovojnega strankarskega sistema, ki ga lahko opazujemo tudi drugod po Evropi. Razen vdora skrajne desnice v parlament, s katerim je konec »španske izjeme« v političnem kalejdoskopu sodobne Evrope, je minule volitve težko vezati na kakšen zgodovinski dogodek.

Udeležba je bila zato do zadnjega trenutka uganka. Dolge vrste, ki so se do poznih večernih ur vile pred volišči po vsej državi, so presenetile številne komentatorje. Odziv volivcev je bil v eklatantnem nasprotju z brezvsebinsko kakofonijo kampanje. Soočenja so bila karneval vpitja in medsebojnega obkladanja z najbolj hiperboličnimi žaljivkami, ki so spominjale na pogovorne šove na italijanski televiziji – ali morda na županska soočenja v mestni občini Koper na vrhuncu Popovičeve ere. Manjkal je le še Marko Brecelj s kahlo na glavi. Brezposelnost, pokojnine, varnost, davki, delovna zakonodaja – vse teme, ki državljane najbolj zanimajo, so ostale nenagovorjene.

Politični diskurz se je sploščil v postavljanje ideoloških barikad, hujskanje sovraštva proti nasprotnikom in čustveno izsiljevanje volivcev: »Če boste glasovali za levico, bo državo prodala separatistom; če boste podprli desnico, se bodo vrnili temni časi diktature.« Zanimanje za kampanjo je temu primerno strmoglavilo. Odstotek neodločenih je bil do zadnjega trenutka najvišji, odkar obstajajo merjenja javnega mnenja. Mnogi so se, kot kaže, šele v zadnjem trenutku odločili, komu oddati glas. In način, kako so se odločili, je razgalil zanimivo podrobnost – a ne le o Španiji, temveč o ideološko razklanih družbah nasploh.



Ko je volilna komisija objavila zemljevid glasovanj po občinah (te so v Španiji, kot v večini južnoevropskih držav, povprečno manjše kot v Sloveniji in torej sestavljajo zelo podrobne kamenčke politično-zemljepisnega mozaika), se je na njem vsaka od osem tisoč najnižjih enot lokalne samouprave obarvala glede na stranko, ki je v njej slavila relativno večino. Vzorec, ki se je tako izrisal na zemljevidu države, je takoj prepoznal vsakdo, ki je domač v evropski zgodovini 20. stoletja. Spletna omrežja so takoj preplavile objave, na katerih je bil na eni strani omenjeni prikaz volilnih preferenc po občinah, na drugi pa zemljevid Španije ob izbruhu državljanske vojne. Njuna podobnost je presunljiva. Tisti predeli, kjer so julija 1936 podprli reakcionarno in profašistično vojaško vstajo, so se v nedeljo obarvali v modro barvo konservativne Ljudske stranke. Območja, ki so pred osemdesetimi leti ostala zvesta republiki, so večinsko podprla bodisi socialiste bodisi baskovske ali katalonske stranke.

Kričeča, politično brezvsebinska kampanja strahu in mržnje je prebudila delitve, ki so jih številni imeli za davno preživete, pokopane pod težkim pokrovom sporazuma v času tranzicije, da se zgodovino umakne iz političnih polemik in jo prepusti zgodovinarjem. V Španiji je travma državljanske vojne, v nasprotju s Slovenijo, ostajala na obdobju javne pozornosti. Znova je postala predmet politične razprave šele pred dobrim desetletjem, ko je Zapaterova socialistična vlada sprejela zakon o popravi krivic, ki je (vsaj na papirju) prepovedal poveličevanje frankistične diktature. Odtlej je tema prisotna v španski politiki, a ostaja na obrobju zanimanja javnosti: rane državljanske vojne in frankizma so tema, o kateri še danes pogosteje beremo v tujem kot v španskem tisku.

In zanimivo, tudi letošnja kampanja tabuja ni prekršila. Na robovih pregrete retorike se je sicer sem ter tja zaslišal kakšen odmev državljanske vojne. Najbolj vročični predstavniki desnice so nasprotnike prvič označili za »novo Ljudsko fronto« in najvehementnejši govorniki na levici so spomnili na klic ¡No pasarán!, a na splošno so »zgodovinske teme« ostale v senci sodobnih polemik: feminizem, migracije, katalonsko vprašanje, splav.

Toda če sta zoperstavljeni strani upali, da bosta s temami iz arzenala postmodernega kulturnega boja mobilizirali svoje volilno telo ali nasprotnika provocirali, da zavzame nepriljubljena stališča, sta se ušteli. Kampanja, ki je odrinila v stran razprave o politikah in se osredotočila na ideološke identitete, je dosegla vrnitev potlačenega – razkol volilnega telesa na podlagi zgodovinskih delitev in družinskih spominov. V njem je izgubila tista stran, ki vzbuja spomine, ki so za večino najmanj prijetni. A vse to je španska vas, ki se dežele pod Alpami v ničemer ne tiče, mar ne?
---
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij,  raziskovalec na CEU, Budimpešta

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.