Zadnja priložnost za demokracijo

Letošnje državnozborske volitve predstavljajo tako po domačih kot tudi po mednarodno verodostojnih ocenah zadnjo priložnost, da si slovenske državljanke in državljani (po)vrnejo ukradeno demokracijo. Gre v resnici za plebiscit o tem, ali si Slovenija zasluži demokracijo ali pa nasprotno nadaljnjo utrjevanje avtoritarne vladavine. Za vrnitev demokracije v Sloveniji je spodbudno »zlato pravilo«, do katerega so se dokopali raziskovalci na Harvardu: do družbene transformacije lahko pripelje gibanje, ki mu uspe mobilizirati najmanj 3,5 odstotka prebivalstva, kar je našemu vstajniškemu gibanju in civilni družbi nedvomno uspelo.

Če bi na njih demokratske sile doživele poraz, bi vladajoča koalicija to izkoristila za nadaljnjo konsolidacijo »iliberalne demokracije«, kot smo ji priča v sosednji državi. Poleg tega gre pri tem tudi za zgodovinski test, ki bo tistim, ki naivno verjamejo, da je demokracija nekaj podarjenega, pustil grenko spoznanje, da vanjo v resnici niti ne verjamejo. Kot vemo iz zgodovine, je vsaka demokracija, če se zanjo državljanke in državljani niso pripravljeni boriti in jo zavarovati, življenjsko ogrožena.

»Revolucija volilnih skrinjic«

Brez njene (po)vrnitve čaka Slovenijo nadaljevanje trde avtoritarne vladavine sedanje koalicije po zgledu erozije demokracije v Orbánovi Madžarski. Tam sta si avtokrat in njegova stranka podredila družbo in državo, to je odpravila, avtonomijo (pravo)sodne veje, oklestila vladavino prava, medijev, marginalizirala civilno družbo in vzpostavila popoln nadzor vladajoče stranke nad ključnimi znanstvenimi in izobraževalnimi ustanovami.

Vodilna avtoriteta za populizem in demokracijo na Univerzi Princeton Jan-Werner Müller ne dvomi, da je Orbánu in njegovi stranki uspel veliki met v preteklost, se pravi ponovna vzpostavitev enostrankarske vladavine. Madžarski kolega s Centralne evropske univerze, ki jo je režim Viktorja Orbána pregnal iz Budimpešte na Dunaj, je temu dodal, da je Orbánu uspelo poteptati obe veliki zgodovinski dejanji, zmagi leta 2010 osvobodilni in demokratični revoluciji iz let 1956 in 1989, in ju, kot se je sam (po)hvalil po zadnji volilni zmagi, nadgraditi s perverzno »revolucijo volilnih skrinjic«.

Rudi Rizman profesor Filozofska fakulteta 1.2.2016 Ljubljana Slovenija [Rudi Rizman,Filozofska fakulteta,profesorji,Ljubljana,Slovenija] Foto Jože Suhadolnik

Za Slovenijo je tragično, tudi ponižujoče, da se vodja vladajoče stranke navdušuje in privilegirano povezuje z Orbánom (in danajskimi darovi njegovih oligarhov), ki je na madžarska tla cepil že prej s trdo roko vzpostavljeno Putinovo avtokratsko vladanje. To tudi vzbuja dvom o iskrenosti naše uradne politike in njenega predsednika do vojne v Ukrajini, če spomnimo, da se Orbán še vedno oklepa Putina, zaradi česar je Volodimir Zelenski prvega označil za »Putinovo podružnico v Evropi«. Poleg tega Zelenski kot prepričan demokrat razumljivo ne kaže afinitete do avtokratov v svetu.

»Zgodovinska izbira«

Nekateri politični teoretiki pojav avtoritarnih voditeljev v postkomunističnih državah poimenujejo s cezarizmom, kar pomeni vladavino neomejene oblasti vladarja, vendar tudi z nekaterimi demokratičnimi elementi. K temu opisu Orbánovega in Putinovega režima dodajmo, da jima je skupna večglava politična hidra, ki (o)hromi družbeno telo.

Iliberalizem in odvisni kapitalizem

Po tridesetih letih njene zgodovinske odločitve stoji Slovenija ponovno pred zgodovinsko izbiro, in sicer med demokracijo in avtokracijo. Danes kredibilne zahodne ustanove, ki merijo stanje demokracije v posameznih državah sveta, presenetljivo ugotavljajo nazadovanje demokracije v Sloveniji, ki je bila po osamosvojitvi nekaj časa opevana kot zgleden primer liberalno-demokratične »uspešne zgodbe«; v času treh vlad pod Janezom Janšo pa se je sam pridružil avtoritarnim politikom, kot so Viktor Orbán, Recep Tayyip Erdoğan, Jarosław Kaczyński, Vladimir Putin, Aleksander Vučić in Milorad Dodik.

V primeru (manj verjetne) zmage sedanje koalicije bi to pomenilo umestitev v madžarski politični koledar iz leta 2010. Takrat se je Orbán z zmago na volitvah, kot piše v svoji odmevni knjigi z naslovom Orbán: novi evropski avtokrat avstrijsko-madžarski legendarni politični komentator Paul Lendvai, to razumel kot ireverzibilno; z njo naj bi se zavaroval pred možnostjo, da bi njega in njegovo stranko kdaj zamenjala katerakoli druga iz opozicije.

Udar proti ustavni demokraciji

Naj se sliši še tako paradoksalno, imamo v tem primeru opraviti s pomočjo demokracije pridobljeno avtoritarno oblast, ki se je v nadaljevanju končala z udarom (coup) na ustavno zagotovljeno demokracijo. Okleščena ustavna demokracija je odpravila prejšnja ustavna načela, ki so zagotavljala sistem ravnotežij in ravnovesij ter temeljne pravice in svoboščine državljanov. To pomeni z drugimi besedami konec vladavine prava in parlamentarne rotacije vladajočih strank; njiju sta zamenjali novo ustavno načelo, ki se sklicuje na »nacionalno ustavno identiteto« in pripadnost »iliberalni državi«.

Srečanje Janez Janša in Victor Orban 21.2.2022 Lendava Slovenija Foto Jože Suhadolnik

Po zmagi je Orbán, podobno kot Janša v času tretje vlade, po besedah profesorja prava na Univerzi Warwick Stephena Pogányja preusmeril prejšnji geopolitični kurs države proti Vzhodu, se oddaljil od Zahoda in liberalne demokracije, razsvetljenskih vrednot, sekularizma, kozmopolitizma, pravic oseb LGBT+ in enakosti med spoloma.

Na njihovo mesto pa so se vrinile krščansko-nacionalistične in druge reciklirane stare nacionalistične dogme v politiki, na področjih izobraževanja, v muzejih in gledališču. Istočasno pa so se začele v družbi razraščati sistemska korupcija, cinično manipuliranje z javnim mnenjem o nevarnostih, ki jih predstavljajo migranti, »finančni špekulanti« (George Soros), Evropska unija in različne spolne manjšine. Spomnimo, da je EU v letih od 2014 do 2021 Madžarski, ki jo ima madžarski sociolog Balint Magyar za »mafijsko državo«, namenila okoli 45 milijard evrov, kar je največ na glavo prebivalca v katerikoli drugi članici EU.

Demokracija (EU) nagrajuje avtokrate

Gre za absurd, ko demokracije podarjajo finančna sredstva kakemu avtoritarnemu režimu. Pri tem omenimo, da so se istočasno v državi odvijali ogromni finančni transferji na račune konservativnih skupin in organizacij, med njimi tudi verskim skupnostim, ki podpirajo Orbánovo politiko. Med privilegiranimi zunanjepolitičnimi »partnerji« Orbánovega režima so podobni avtoritarni režimi v Rusiji, Turčiji, Azerbajdžanu in na Kitajskem, ne nazadnje pa tudi v Sloveniji.

Vladajoča SDS s tožbo nad akademika

Janšo druži z Orbánom, kot smo lahko videli, poleg avtoritarne politike in skrajno desne, nacionalistične, populistične in proti Vzhodu usmerjene politične platforme še veliko drugega. Orbán je manj zapleten od Janše; medtem ko je prvi prehodil pot od komunističnega vernika k liberalni, nazadnje pa k iliberalni protidemokratični politiki, je drugi svojo prvotno zagnanost za komunizem zamenjal s fanatičnim antikomunizmom, vendar je v vmesnem »predroškem« času tudi zagovarjal ideje, ki bi razveselile avtorja Mein Kampfa.

Gre za, milo rečeno, šokantna in tudi genocidna socialdarvinistična stališča v njegovem zborniku z naslovom Na svoji strani iz leta 1988, zaradi katerih bi pisca kazensko preganjali v praktično vseh evropskih demokratičnih državah, medtem ko zaradi njih v takratni »liberalni« socialistični zaradi njih ni imel težav. Nasprotno, knjiga mu je poleg drugih prinesla nekdanji članstvi v slovenskem PEN (!) in v Društvu slovenskih pisateljev (!).

Obsedenost z vojno

Naj omenim nekaj naslednjih tez v zborniku: »Vojna je koristna, ker povečuje gospodarski razvoj«; »Jedrski spopad bi genetsko izboljšal človeško vrsto«; »Možnost vojne ustvarja občutek ogroženosti, brez katerega se nobena vlada ne more dalj časa obdržati na oblasti«; »Trajen mir je v tem trenutku nekaj najbolj nazadnjaškega, največja možna katastrofa za človeško vrsto. Posledice trajnega miru bi bile v pogojih, ko svet nanj še ni pripravljen, mnogo hujše od atomske vojne« in tako dalje.

Rad bi verjel, da se danes Janša ne bi podpisal pod ta grozljiva stališča, čeprav se jim tudi nikoli ni odrekel ali jih obžaloval. Njegovi soborci iz osamosvojitvene vojne mu očitajo, da si je med njo »želel več vojne« in »da bi bil pripravljen tvegati tudi življenja tristo tisoč Ljubljančanov«. Če Janša še danes ne zmore pokazati s tem v zvezi potrebne kritične samorefleksije, bi bilo v demokraciji normalno, da mu pri njej pomagajo volivci.

Gre v resnici za plebiscit o tem, ali si Slovenija zasluži demokracijo ali pa nasprotno nadaljnjo utrjevanje avtoritarne vladavine. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Podobno in še bolj ekscesno apokaliptično obsedenost z vojno je pokazal tudi v primeru vojne v Ukrajini, ko se je zavzel, da bi Nato zaprl zračni prostor nad Ukrajino, kar bi po uradnih ocenah ameriške vlade vodilo v jedrski spopad z Rusijo. Podobno »rožljanje« z vojno je Janša oziroma njegova stranka uporabila lani v resoluciji kongresa njegove stranke o »prihajajoči« državljanski vojni v Sloveniji in sicer pod pretvezo ogroženosti njene ustavne ureditve. Kdo to v resnici ogroža, se je lahko vsak prepričal v času delovanja Janševih vlad.

Slovenski predsednik vlade je gotovo edini primer politika v EU na takem mestu, ki uporablja retoriko vojne in nasprotuje miru ter vladavini prava, na katerih je bila postavljena EU, in ki bi imel problem z nepojasnjeno trgovino z orožjem.

Recept za dolgo politično življenje

Tudi vodenje njegove stranke spominja prej na »vojaško« formacijo, v kateri je vloga predsednika zamenjana z vlogo gospodarja stranke, ki ne dopušča nobene kritike in dvomov, ki bi dosmrtnemu in nezmotljivemu vodji povedali, »da je cesar nag«. Zato ni presenetljivo, da je sedanji voditelj nekdanjo Tomšičevo, Pučnikovo in Mencingerjevo socialdemokratsko stranko v bistvu samovoljno ukinil in jo po maniri konvertitov spremenil v skrajno desno stranko. Ta se danes povezuje s podobnimi strankami in voditelji po Evropi, ki imajo težave z demokracijo in vrednotami EU, ter si prizadeva preslikati strankarski organizacijski in politični ustroj na celotno slovensko družbo.

Spomnimo, da sta sredi devetdesetih let dr. Spomenka Hribar in dr. Dimitrij Rupel še dovolj zgodaj opozorila na nedemokratično, demagoško in avtoritarno politično delovanje Janeza Janše, Hribarjeva predvsem v pronicljivi sociološki študiji Svet kot zarota: analiza političnega sloga Janeza Janše.

V svetu ta čas vidimo, kako si avtokrati prizadevajo podaljšati svoja politična življenja: Putin in Erdoğan z notranjimi in zunanjimi vojnami, Orbán in Vučić z medijskim umorom opozicije, Trump z »ukradenimi volitvami« in podobno. V Sloveniji smo pri tem bolj »izvirni«: vladajoča koalicija je v volilno tekmo poslala satelitsko stranko, ki se sklicuje na »povezovanje Slovenije«.

Resnemu komentatorju in analitiku se pri tem postavlja vprašanje iz politične alkimije, in sicer, kako je mogoče deklarirano etično in politično vrednoto uskladiti s poraznimi rezultati te vlade, ki je v času njenega vladanja kritično nazadovala na vseh kredibilnih mednarodnih lestvicah merjenja, se pravi od vladavine prava, demokracije, medijske svobode, (ne)spoštovanja človekovih in državljanskih pravic ter vse do korupcije in klientelizma.

Odgovor na to vprašanje bodo morali prej kot analitiki in komentatorji najti volivci, preden bodo vrgli glasovnico v volilno skrinjico.

***

Ddr. Rudi Rizman, zasl. prof. sociologije in politologije na Univerzi v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.