Vztrajanje pri sedanji politiki do drog nas preveč stane

Glede na podatke Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) smo v Sloveniji leta 2017 imeli rekordnih 47 smrti zaradi predoziranja s prepovedanimi drogami. S hitrim posredovanjem bi veliko teh prezgodnjih smrti lahko preprečili. Umrljivost med uporabniki drog je pri nas višja kot povprečje EU. Med prebivalci Slovenije je najbolj razširjena droga konoplja, vendar zaradi nje do danes ni umrl še nihče. Toksikološke analize so pokazale, da je leta 2017 večino smrti povzročil heroin, sledijo zastrupitve s kokainom, katerih število se je zelo povečalo že leta 2016, ter smrti zaradi drugih sintetičnih opioidov.

Razumevanje vzrokov rasti teh predoziranj ni preprosto, tudi zato, ker država ne priznava in spremlja kolateralne škode povezane s sedanjo politiko do teh drog. Drogo so ti ljudje morali kupiti na črno, pri čemer nikoli ne veš, kaj kupiš in kakšni bodo učinki. Če ne bomo uvedli in izvajali mednarodno že uveljavljenih inovativnih ukrepov zmanjševanje škode, s katerimi lahko rešujemo tudi človeška življenja, bo v prihodnje teh smrti še veliko več.

Vlada na mrtvi točki

Velik del slovenske javnosti meni, da področje prepovedanih drog pri nas ni ustrezno in dovolj celovito urejeno ter opozarja na nujne reforme politike in zakonodaje na tem področju. Med ključnimi vzroki visoke stopnje umrljivosti med uporabniki drog se omenja prav odklanjanje uvedbe novih programov zmanjševanja škode ter strah pred legalno represijo, ki odvrača ljudi od iskanja ali zagotavljanja pomoči takrat, ko bi jo potrebovali. Vladna politika do drog lahko glede na svojo naravo izboljša ali poslabša zdravje in varnost uporabnikov drog. Prohibicija drog je, kaj malo prispevala h krepitvi njihovega zdravja.



Prepovedne droge so vse lažje dosegljive, predvsem zaradi korupcije in organiziranega kriminala, ki se vse bolj širi ter ogroža tudi politične in pravne ustanove številnih držav. Prohibicionizem je spodletel, saj stalni zasegi konoplje, heroina, kokaina in drugih prepovedanih drog v svetu, EU in pri nas podirajo rekorde. To je poraz, ki ga ne priznajo ne nacionalne vlade ne ZN, ki oblikujejo politiko do drog. Kljub povečanim zasegom ostaja čistost drog razmeroma visoka, cena pa razmeroma nizka. Trg je razvil močnejše in sintetične droge, s katerimi je lažje trgovati. Spreminjajo se tudi načini njihove uporabe. Vse več ljudi jih uporablja v medicinske namene. Uporaba drog ni več manjšinski, ampak je že dolgo večinski problem, ki se kaže v vse večjem številu nepotrebnih prekrškov in kaznivih dejanj ter natrpanosti zaporov. Hkrati veliko sodnikov, tožilcev in policistov priznava, da je sedanje stanje kontraproduktivno. Okoli 85 odstotkov policijskih postopkov s področja prepovedanih drog je povezanih izključno s konopljo. Tudi velik del ekonomistov že zdaj izraža dvome o možnosti »upiranja« trgu drog. Težava je tudi to, da mora policija po veljavni zakonodaji preganjati tudi storilce prekrškov, povezane s konopljo za medicinsko in osebno uporabo. Teh pa je vse več. Če jim tega dela ne bi bilo treba opravljati, bi se lahko bolj posvetili preganjanju škodljivejšega kriminala, predvsem korupcije in gospodarskega kriminala.

V politikah vseh držav na svetu so se ohranili tudi elementi vojne proti drogam. Tako je tudi v slovenski strategiji, zakonodaji in praksi še veliko elementov, ki bi jih lahko povezali z vojno proti drogam. Težko bi trdili, da Slovenija izvaja samo strategijo vojne proti drogam. Nasprotno, v devetdestih letih se je odločno odmaknila od te strategije, vendar se v zadnjem času, obujajo predsodki, ki imajo negativne učinke tudi na človekove pravice. Preganjanje vključuje lahko tudi kadilce tobaka, pivce alkohola in končno pripadnike vseh nezaželenih populacijskih skupin. Imamo dovolj dokazov o neučinkovitosti politik, ki temeljijo na ideologiji preganjanja in izključevanja. Vpliv predsodkov se pokaže že pri zbiranju dejstev in seže v končno razlago zbranih ugotovitev. Vlada ima možnost učinkovitejšega ukrepanja in zmanjševanja števila umrlih med uporabniki drog. Pri nas se vlada opira predvsem na podatke NIJZ in sklepe Komisije Vlade RS za droge. V devetdesetih letih smo kot ukrep preprečevanja okužb z aidsom že uvedli kontraverzno, a učinkovito vzdrževanje heroinskih odvisnikov na metadonu in razdeljevanje sterilnih brizg in igel. Danes pa zaradi predsodkov pri nas nikakor ne zaživita programa razdeljevanja protistrupa naloksona za obravnavo prevelikega odmerka opioidov ter programi varne sobe, ki zagotavljajo higiensko in varno okolje za manj škodljivo jemanje drog. Pogosto se tudi zgodi, da ljudje ob predoziranju zaradi zaužitja nevarne droge enostavno zbežijo, ker se bojijo pravnih posledic zase. Zato potrebujemo zakon, ki bi zaščitil ljudi, ki pomagajo takšnim zastrupljencem.

Problem odklanjanja sprememb in uvedba dodatnih programov zmanjševanja škode sta predvsem stvar politične izbire, ki se kaže kot občasen strah, pretirane reakcije oziroma moralna panika, pomanjkanje reformam naklonjenega razmišljanja ali zanikanje znanstvenih dejstev. Reforma politike in zakonodaje na področju drog je zato pri nas že nekaj časa na mrtvi točki. Ovira jo način razmišljanja in dela nekaterih strokovnjakov, uradnikov in politikov, ki bi v Sloveniji poostrili represivni nadzor. Želijo okrepiti prohibicijo ter vzpostaviti družbo brez tobaka, alkohola in drugih drog. Menim, da je to iluzija. Rezultat je lahko samo še več škode ter izgubljenih življenj in dostojanstva. Odgovori na potencialno nevarno uporabo teh snovi morajo temeljiti le na znanosti, človekovih pravicah in skrbi za javno zdravje.
––––––
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.