Veljavnost pravosodnega izpita

V zvezi s sodnikom Brankom Maslešo, ki je bil tudi predsednik Vrhovnega sodišča RS, nekateri trdijo, da bi moral Masleša opraviti pravosodni izpit po določbah republiškega Zakona o pravosodnem izpitu iz leta 1972 (Ur. l. 26/72), preden je bil leta 1984 izvoljen za sodnika Višjega sodišča v Kopru. Ta zakon pa je v drugem členu določal, da je mogoče polagati pravosodni izpit po dveh letih pripravništva, torej dveh letih pripravniških izkušenj za delo na sodišču. Iz Uvjerenja o položenom pravosudnom izpitu, ki ga je izdala Komisija za polaganje pravosudnog izpita republike BiH, je razvidno, da je B. M. pravosodni izpit opravljal 10. junija 1976. Ker je po podatkih iz diplome na Pravni fakulteti v Sarajevu diplomiral 27. junija 1975, je pred polaganjem pravosodnega izpita lahko opravljal le slabo leto pripravniškega dela. Že ob prvi izvolitvi za sodnika po tem mnenju torej ni izpolnjeval potrebnih pogojev in v Sloveniji sploh ne bi smel biti izvoljen za sodnika.

Zakonsko urejanje pravosodnega izpita je spadalo v republiško pristojnost. Po določbi 250. člena Ustave SFRJ pa so odločbe, listine in drugi posamezni akti, ki so jih izdali državni organi in pooblaščene organizacije v eni republiki ali avtonomni pokrajini, veljale enako tudi v drugih republikah in avtonomnih pokrajinah. Ta določba je seveda veljala tudi za pravosodni izpit, čeprav je mogoče (tega nisem preverjal, ker niti ni pomembno), da so bili pogoji za opravljanje pravosodnega izpita v kateri od republik (lahko prav v BiH) razpadle SFRJ blažji kot v Sloveniji!

Drugačni pogoji za opravljanje pravosodnega izpita torej niso bili relevantni za priznanje veljavnosti tega izpita v drugi republiki. To je razvidno tudi iz poznejših državotvornih predpisov ustavne ravni. Tako Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91) v drugem odstavku 8. člena določa, da so posamezni pravni akti, ki so jih izdali organi SFRJ ali organi drugih republik SFRJ, pa še niso bili izvršeni, izvršljivi na ozemlju Republike Slovenije ob načelu dejanske vzajemnosti, če ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije. Potrdilo o opravljenem pravosodnem izpitu pristojnega organa BiH ni tak neizvršni posamični akt, saj je le ugotovitvene narave, poleg tega je bilo v Republiki Sloveniji uporabljeno že ob prvi izvolitvi, ob izvolitvi za sodnika s trajnim mandatom in ob izvolitvi za sodnika Vrhovnega sodišča RS.

Janša s tožbo nad sodnike in nekdanjo tožilko

Res je Vrhovno sodišče RS v dveh sklepih o zavrženju pritožbe oprav. štev. I Up 239/2017 z dne 6. 12. 2017 in I Up 116/2020 z dne 19. 11. 2020 zavzelo stališče, da pravosodni izpit, opravljen po njenih predpisih v drugi republiki razpadle SFRJ, ni izenačen s pravosodnim izpitom, ki je bil opravljen v Republiki Sloveniji. Vendar sta se oba primera nanašala na postopka, ki sta bila v Republiki Sloveniji začeta desetletja po razpadu SFRJ in so sodišča ocenjevala, ali stranka stranka z določbami 22. člena Zakona o upravnem sporu v postopku s pritožbo in izrednimi pravnimi sredstvi lahko opravlja procesna dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, sama pa le, če ima pravniški državni izpit sama ali ga ima njen zakoniti zastopnik. Primera, na katera se nanašata odločbi Vrhovnega sodišča RS, sta torej drugačna, kot je primer, ko je pristojni organ leta 1984 očitno štel za veljavnega pravosodni izpit, položen v BiH po njenih predpisih. Po mojem mnenju pa je tako stališče Vrhovnega sodišča RS tudi napačno, ker je šlo za primera, ko je v enem postopku nastopala stranka, ki je sama položila pravosodni izpit že leta 1985, v drugem primeru pa je strankina pooblaščenka opravila pravniški že leta 1961. Ker 34. člen slovenskega Zakona o pravniškem državnem izpitu določa, da je z izpitom po tem zakonu izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po do zdaj veljavnih predpisih, je stališče o nepriznavanju pravosodnih izpitov, opravljenih v drugih republikah razpadle SFRJ, v nasprotju z zdaj veljavno slovensko zakonodajo.

Med Republiko Slovenijo in razpadlo SFRJ seveda obstaja kontinuiteta. Ni se vse začelo z osamosvojitvijo naše republike. Pravna razmerja, ki so se oblikovala v stari državi, praviloma še vedno obstajajo, v vsebini, kot so se v stari državi izoblikovala, če seveda taka razmerja niso bila izrecno spremenjena, na primer z denacionalizacijo, z novo ureditvijo statusa gospodarskih organizacij in podobno.

Nisem preverjal, vendar me zanima, kako je bilo in kako je zdaj v Republiki Sloveniji z zaposlovanjem zdravnikov specialistov, ki so specializacijo pridobili v kateri izmed republik ali avtonomnih pokrajin nekdanje SFRJ.

***

Dr. Lojze Ude, zaslužni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.