Realnosti sveta, v katerem pravila določajo tehnološka podjetja

Leta 2022 bodo digitalne tehnologije, ki že spreminjajo naše življenje – na veliko načinov na bolje –, razkrile nove občutljive točke v našem življenju in družbi. Algoritmi, ustvarjeni s pristranskimi podatki, bodo sprejemali uničujoče odločitve, ki vplivajo na to, kako živi in dela več milijard ljudi. Spletne tolpe bodo netile nasilje. Slabe informacije bodo krojile dogajanje na borzah. Teorije zarot bodo izkrivile mnenja milijonov ljudi. Hekerji bodo kradli podatke o vas. Vse te grožnje se bodo še povečale v digitalnem prostoru, kjer pravil ne postavljajo vlade, ampak največja tehnološka podjetja na svetu.

To je novost. Skoraj štiri stoletja so nacionalne države postavljale meje in uveljavljale pravila, ki urejajo delovanje naših družb in življenja. Toda največja tehnološka podjetja zdaj oblikujejo, razvijajo in upravljajo popolnoma novo dimenzijo geopolitike, ekonomije in družbene interakcije. Ustvarjajo algoritme, ki odločajo, kaj ljudje lahko vidijo in slišijo, oblikujejo naše gospodarske in osebne priložnosti ter vplivajo na naš način razmišljanja.

Pomembni deli našega vsakodnevnega življenja in celo nekatere ključne funkcije države se vse bolj selijo v digitalni svet, prihodnost pa določajo tehnološka podjetja, ki družbe niso niti pripravljena niti sposobna učinkovito voditi. Leta 2022 bodo posamezniki porabili več časa v digitalnem prostoru, tako doma kot na delovnem mestu ter celo v »metaverzumu« – to je poglobljena različica spleta, ki je še v nastajanju in kjer se bodo vsi problemi digitalnega upravljanja še povečali. Metaverzum pa se bo sčasoma vse bolj zanašal na gospodarske sisteme, ki temeljijo na decentraliziranih platformah veriženja podatkovnih blokov, pri nadzoru katerih imajo vlade že zdaj težave.

Vlade poskušajo odgovoriti na ta izzive. Evropska unija bo leta 2022 sprejela novo zakonodajo, ki bo omejila nekatere poslovne prakse velikih tehnoloških podjetij. Ameriški regulatorji bodo pospešili protimonopolne sodne primere ter začeli dolgotrajne in kontroverzne postopke določanja novih pravil s področja digitalne zasebnosti. Kitajska bo še naprej pritiskala na svoja tehnološka podjetja, da se uskladijo z nacionalnimi prioritetami, ki jih je določila država. Druge vlade bodo omejile vrste podatkov, ki se lahko širijo onkraj državnih meja.

Ampak to so regulatorne taktike in ne strategija, kajti nobena vlada v bližnji prihodnosti ne bo posegla v ogromne dobičke in vpliv tehnoloških gigantov. Pa tudi politični uradniki ne bodo omejevali zmožnosti največjih platform, da vlagajo v digitalno področje, kjer prav slednje – in ne vlade – ostajajo glavni arhitekti, igralci in izvrševalci. 

To ni izziv samo za ZDA ali zahodni svet. Zadeva tudi države v razvoju, v katerih se vlade spopadajo s še bolj neusmiljenimi kompromisi med dostopom do digitalnih storitev, ki jih potrebujejo, če želijo izkoristiti gospodarske priložnosti 21. stoletja, in tveganji zaradi slabe kibernetske varnosti in viralnih dezinformacij.

Kitajska ni imuna na izzive tega krasnega novega digitalnega sveta. Res pa je, da ima Kitajska najbolj sofisticiran spletni požarni zid in nadzorni aparat na svetu, predsednik Xi Jinping pa se ni obotavljal ukrepati proti podjetjem, ki so se po njegovem mnenju preveč razrasla. Vendar Komunistična partija Kitajske potrebuje krepko in odporno gospodarsko rast, da lahko ohranja svoj monopolni položaj v domačem političnem prostoru. Če Xi premočno pritisne na najbolj podjetne in sposobne kitajske tehnološke pionirje ter podjetja iz zasebnega sektorja, Kitajska ne bo mogla razviti digitalne infrastrukture, ki jo potrebuje za dolgoročno povečanje produktivnosti in življenjskega standarda. V veliko primerih so prav tista podjetja, ki jih Peking vidi kot potencialno grožnjo režimu, nepogrešljivi stebri kitajskega gospodarstva – to pa je največja dilema za katerokoli državo, naj si bo demokratično ali policijsko.

Na svetu je že zdaj pomanjkanje globalnega vodstva. Ni samostojne vlade ali vzdržljivega zavezništva vlad, pripravljenih in sposobnih reševati vse več globalnih problemov, s katerimi se že spopadamo – odziv na pandemijo, podnebne spremembe, reševanje sporov in usklajeno reševanje problematike migrantov in beguncev po vsem svetu. Upravljanje digitalnega prostora pa je še slabše. Tehnološki velikani so kot države v razvoju – nimajo vladajočih institucij, ki bi se lahko kosale z njihovo politično močjo. Podobno kot država s skokovito gospodarsko rastjo, ki ji svojih državljanov še ni uspelo izobraziti ali jih obvarovati, velika tehnološka podjetja niso niti sposobna niti pripravljena upravljati novih prostorov in orodij, ki jih ustvarjajo.

Tehnološki velikani bodo s svojim neučinkovitim upravljanjem družbi in poslovnemu svetu povzročili velike stroške. V ZDA bo pred letošnjim kongresnimi volitvami širjenje dezinformacij postalo še hujše, kar bo dodatno spodkopalo zaupanje Američanov v demokratični proces. In ker se tehnološka podjetja in vlade ne znajo zediniti glede upravljanja zaupnosti podatkov, varne in etične uporabe umetne inteligence ter kibernetske varnosti, bodo napetosti med ZDA in Kitajsko zaradi teh vprašanj vse hujše, prizadevanja Evrope in ZDA, da se dogovorijo, pa se bodo izjalovila.

Brez držav – ali podjetij –, sposobnih omogočiti učinkovite rešitve za globalne probleme, bo kredibilnost vlad nezadržno upadala, kar bo še bolj načenjalo družbeno pogodbo. To je sedanji tehnološko polarni svet.

––––––

Ian Bremmer je avtor knjige Mi proti njim: poraz globalizma (Us vs. Them: The Failure of Globalism).

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.