(GOSTUJOČE PERO) Šolska prehrana je hrana za razmislek – in gorivo za razvoj

Ko so vlade leta 2015 v okviru Združenih narodov sprejele cilje trajnostnega razvoja, so se zavezale odpraviti lakoto in revščino. Zdaj ko se bliža rok za uresničitev teh ciljev do leta 2030, pa med prvotnimi ambicijami in dejanskim stanjem na terenu zeva velik prepad. Desetletje, v katerem živimo, se kaže kot izgubljeno desetletje za razvoj – in najranljivejši otroci na svetu nosijo največje breme te upočasnitve.

Prihodnost, ki jo predvidevajo cilji trajnostnega razvoja, postaja vse bolj nedosegljiva. Leta 2030 naj bi približno 620 milijonov ljudi živelo v skrajni revščini (po definiciji Svetovne banke je to dohodek pod 2,15 dolarja na dan). Napredek pri odpravi lakote se je ustavil že pred več kot desetletjem. Ob sedanjem tempu bo leta 2030 še vedno 582 milijonov ljudi trpelo zaradi kronične podhranjenosti – enako število kot pred desetletjem, ko so bili sprejeti cilji trajnostnega razvoja.

Ta vse večja vrzel med ambicijami in doseženimi cilji nesorazmerno vpliva na mlade, mlajše od 18 let. Otroci predstavljajo približno tretjino svetovnega prebivalstva, vendar več kot polovico revnih na svetu. Od 333 milijonov otrok, ki živijo v skrajni revščini, jih 237 milijonov prihaja iz podsaharske Afrike. Po naših ocenah, ki temeljijo na projekcijah ZN in Svetovne banke, se bo njihovo število do leta 2030 povečalo na 326 milijonov.

Podhranjenost ima uničujoče posledice. V najrevnejših državah na svetu trpi lakoto okoli 258 milijonov otrok, kar je 56 milijonov več kot leta 2015. Za te otroke lakota ni občasen vir stresa, ampak kruta realnost vsakdanjega življenja. Zaradi kronične podhranjenosti več milijonov otrok zaostaja v rasti, kar je eden glavnih dejavnikov tveganja za slabši razvoj možganov. Stopnja zaostajanja v rasti se sicer znižuje, vendar le za četrtino stopnje, ki je potrebna za doseganje ciljev trajnostnega razvoja; v Južni Aziji in podsaharski Afriki je še vedno več kot 30-odstotna. S sedanjim tempom bo 36 milijonov otrok več zaostajalo v rasti, kot bi jih, če bi bili cilji trajnostnega razvoja glede lakote doseženi.

Revščina in lakota imata uničujoč vpliv na učne rezultate in socialno mobilnost. Približno 84 milijonov otrok je v nevarnosti, da do roka leta 2030 ostanejo brez izobraževanja, kar ogroža njihov napredek pri doseganju splošne izobrazbe. Brez izobrazbe so mladostniki pogosto prisiljeni v delo in zgodnje poroke, kar uniči njihove upe na boljšo prihodnost. Lakota v učilnicah pa je velika ovira za koncentracijo in učenje.

FOTO: Uroš Hočevar/Kolektiff

Razprave o ciljih trajnostnega razvoja se prepogosto sprevržejo v jalovo tarnanje zaradi nezadovoljivega napredka. Toda tarnanje je luksuz, ki si ga revni in lačni otroci ne morejo privoščiti. Potrebujejo praktične politike, ki do leta 2030 lahko spremenijo njihovo življenje. Zato se zavzemamo za veliko pobudo za zagotavljanje univerzalne šolske prehrane v najrevnejših državah, podprto z novim globalnim mehanizmom financiranja.

Programi v Indiji, Braziliji in številnih drugih državah so pokazali, da zagotavljanje obroka v šolah izboljšuje prehrano, otrokom omogoča učenje brez izčrpavajočih učinkov lakote in je stroškovno najučinkovitejši način za zmanjšanje revščine otrok. Za najrevnejše družine je šolski obrok transfer v naravi, ki zmanjšuje pritisk na družinski proračun in omogoča, da se otroci še naprej izobražujejo. Zaradi šolske prehrane se posledično poveča vpis v šolo in zmanjša osip, predvsem med najrevnejšimi otroki. Urejena prehrana otrokom omogoča tudi boljše učenje. Z obsežnim programom šolske prehrane v Gani so prišli celo do učnih rezultatov, enakovrednih dodatnemu letu šolanja.

Brezplačnih kosil za vse učence še nekaj let ne bo

Javna naročila za šolsko prehrano imajo dodatno korist, saj ustvarjajo gospodarske priložnosti za podeželske skupnosti, v katerih živi približno 80 odstotkov skrajno revnih. V Braziliji je tretjina proračuna za šolsko prehrano namenjena malim kmetom, kar povezuje zdravo prehrano otrok z bolj trajnostnim načinom življenja in omogoča večjo odpornost podeželskih skupnosti.

Po raziskavah pobude za trajnostno financiranje koalicije za brezplačno šolsko prehrano bi zagotavljanje brezplačne šolske prehrane še 236 milijonom otrok v najrevnejših državah na svetu do leta 2030 stalo 3,6 milijarde dolarjev na leto. Večino teh sredstev bi lahko zagotovile vlade držav v razvoju, vendar bi bilo potrebnih še dodatnih 1,2 milijarde dolarjev zunanje pomoči na leto.

Sedanja razvojna pomoč je precej nižja od tega zneska in je obupno razdrobljena. Namesto da bi vlagali v razvoj nacionalnih programov, donatorji pomoč razdeljujejo kot konfete in financirajo majhne, nepovezane projekte, ki pogosto ne prinašajo dolgoročnih rezultatov. Le majhen del pomoči – približno 280 milijonov dolarjev na leto – je namenjen za šolsko prehrano in še to prihaja večinoma v obliki pomoči v hrani s strani ZDA, kar je veliko manj učinkovito kot nakup hrane od lokalnih kmetov.

Obstaja tudi druga možnost. Globalni zdravstveni skladi – predvsem Gavi, Svetovna zveza za cepiva in imunizacijo, in Globalni sklad za boj proti aidsu, tuberkulozi in malariji – združujejo donatorska sredstva za skupni namen, podpirajo nacionalne razvojne načrte in vsaka tri leta zbirajo sredstva s pomočjo inovativnih finančnih mehanizmov.

FOTO: Uroš Hočevar/Kolektiff

Na teh načelih bi morala temeljiti nova globalna pobuda za šolsko prehrano. Zagon za spremembe se že krepi. Svetovno zavezništvo proti lakoti in revščini, ki ga vodi brazilski predsednik Luiz Inácio Lula da Silva, je šolsko prehrano opredelilo kot prednostno nalogo, Svetovna banka pa se je zavezala, da bo to postala osrednja točka širše strategije za krepitev socialnih varnostnih mrež po vsem svetu. Več kot sto vlad se je pridružilo koaliciji za šolsko prehrano, ki si prizadeva za zagotavljanje univerzalne šolske prehrane do leta 2030, nekatere države, vključno z Indonezijo, Nepalom, Etiopijo, Kenijo in Hondurasom, pa so že pripravile svoje ambiciozne načrte.

Brezplačna kosila podpirajo vsi, a se kljub temu premika počasi

Rockefellerjeva fundacija je pod vodstvom Raja Shaha veliko vložila v pospeševalnik učinka šolske prehrane. Ta zagotavlja tehnično podporo državam, ki poskušajo razširiti svoje programe. Začetni cilj pospeševalnika je do leta 2030 doseči 150 milijonov otrok, kar je več kot dvakrat toliko, kot jih prejema šolske obroke v državah z nizkim in srednjim dohodkom.

Zdaj je izziv združiti te pobude in razširiti njihov doseg, da bodo postale več kot le vsota svojih delov. Dober prvi korak bi bila vzpostavitev klirinške hiše, prek katere bi vlade lahko predlagale programe šolske prehrane, donatorji pa bi lahko združevali in usklajevali svoja sredstva.

Ker se začenja zadnje odštevanje do roka 2030, ko naj bi bili cilji trajnostnega razvoja doseženi, moramo razviti praktične, dosegljive in cenovno dostopne pobude, ki bodo presegle politično polarizacijo in svetu pokazale, kaj je mogoče doseči. Univerzalna šolska prehrana je lahko prav to.

***

Gordon Brown, nekdanji predsednik vlade Združenega kraljestva, je posebni odposlanec ZN za globalno izobraževanje in predsednik organizacije Education Cannot Wait.

Kevin Watkins, nekdanji izvršni direktor organizacije Save the Children UK, je gostujoči profesor na Inštitutu Firoz Lalji za Afriko na London School of Economics.

Avtorske pravice: Projekt Project Syndicate, 2025, www.project-syndicate.org