(GOSTUJOČE PERO) Slalom med internacionalizacijo in skrbjo za jezik

Razprave o študijskem jeziku je na prehodu v 21. stoletje (1999) začrtal dokument, ki obsega dve strani in je kratko poimenovan bolonjska deklaracija. Eden od strateških ciljev skupnega evropskega visokošolskega prostora je postala internacionalizacija. Ta je tudi v Sloveniji vse od 2005. spodbujala javne razprave o pomenu nacionalnega znanstvenega in strokovnega jezika. Zelo zgodaj se namreč pojavi misel, da je slovenščina ovira internacionalizaciji visokega šolstva in znanosti.

V Okviru gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji iz leta 2005 tako ukrep 28 navaja, da je treba »odpraviti omejitve za rabo angleščine pri prenašanju sodobnih znanj, delu tujih učiteljev in oblikovanju mednarodnih izobraževalnih programov, hkrati pa spodbujati prevajanje temeljnih del vseh znanstvenih področij v slovenski jezik«. Od takrat je v političnih in strateških dokumentih slovenščina implicitno in eksplicitno razumljena kot omejevalna prvina na poti k internacionalizaciji (in s tem kot da samoumevno kakovosti) visokega šolstva, rešitev se ponuja v tujejezičnih predavanjih, kot protiutež pa je navedena abstraktna »skrb za slovenščino«.

Spremembe 8. člena zakona v visokem šolstvu (trenutni 15. člen v predlogu novega zakona) so v vseh poskusih poskušale širiti možnosti za programe v tujih jezikih. Vsakokratni poskus je sprožil polarizacijo mnenj o jezikih v visokem šolstvu in znanosti kljub predlogom, ki so zagovarjali sobivanje slovenščine z izjemami v tujem jeziku. Kot pobudnici številnih akcij in sestankov v zvezi z razreševanjem jezikovne politike visokega šolstva, (so)avtorici nacionalnega programa v poglavju visokega šolstva in premnogih člankov, raziskav in monografije na to temo naj mi bo dovoljeno nekaj opazk.

Dr. Monika Kalin Golob, redna profesorica za področje slovenskega jezikoslovja in stilistike na Univerzi v Ljubljani. FOTO: Jure Eržen

Mednarodna vpetost in sodelovanje sta od nekdaj del znanosti in univerzitetnega študija, zato internacionalizacijo razumem kot samoumevnost, ki ni izmislek bolonjske reforme, ampak del (slovenske) univerze od njenih začetkov. Dandanes jo udejanjajo izmenjave profesorjev in študentov, sodelovanje pri projektih, mednarodne konference, znanstvene objave, delo v večkulturnih raziskovalnih skupinah. Izkušnje dela v večkulturni predavalnici so dobre, izmenjava znanja in resnost dela – pogosto prav zaradi tujih študentov – res kakovostna. Dvajset let od novodobnih političnih in jezikovnih razprav o jezikih visokega šolstva v Republiki Sloveniji je mogoče ugotoviti, da je bilo udejanjenih kar nekaj strokovnih rešitev, in sicer predvsem pri jezikovnih tečajih za tuje redne in izmenjavne študent(k)e ter profesorje in profesorice (na primer Leto plus, spletni tečaji), košarica predmetov v angleščini za izmenjavne študent(k)e, ki je hkrati tudi možnost izbirnih vsebin za domače; medpredmetno povezovanje; predmeti o strokovnem komuniciranju v slovenščini in tujih jezikih; tutorstvo; jezikovne tehnologije, ki omogočajo sočasno strojno prevajanje predavanj, klepetane robote in tako dalje.

Vse te rešitve pa so prepogosto prepuščene samoiniciativnosti pedagoškega in osebja v mednarodnih pisarnah, njihovi iznajdljivosti in volji. Prav zato bi univerze dolgoročno morale ponujati infrastrukturo, ki bi sistemsko omogočala kakovostno internacionalizacijo in dejavno skrb za slovenski jezik. Jezikovno načrtovanje in jezikovna politika univerz morata izhajati iz zavedanja celovitosti poslanstva univerze. Ta zajema kakovostno izobraževanje in raziskovanje, vpeto v mednarodni prostor, pa tudi nacionalne naloge, povezane s slovenskim jezikom, skupnostjo in državnostjo. Slovenska država in slovenske univerze ne smejo razumeti nacionalnega jezika kot ovire, ampak morajo zagotoviti sobivanje jezikov ob celoviti podpori vseh elementov dejanske skrbi za slovenščino.

Popolnoma pa nasprotujem »internacionalizaciji«, ki želi v javne programe pripeljati tuje študent(k)e kot blago, ki naj bi nadomestilo manjšanje generacij slovenskih študentov in/ali povečalo prihodke univerz oziroma fakultet. To je vprašanje tržnih programov, ki ne bi smelo vznemirjati javnega visokega šolstva in odpirati razprav o jeziku visokega šolstva, ampak bi moralo potekati po zakonitostih nejavne službe tistih fakultet, ki si tega želijo in to zmorejo.

Petnajsti člen predloga zakona o visokem šolstvu (2024) je tako zopet talec nasprotujočih si interesov, ki so v argumentaciji ene ali druge strani zaviti in skriti v pojma internacionalizacije in skrbi za slovenščino. Zagovarjanje skrajnih pozicij zato vsakokrat onemogoča strokovni dialog, ki bi izčistil namene, transparentno določil pravila igre ter sistematično poskrbel za jezikovno načrtovanje in jezikovno politiko v visokem šolstvu.

***

Dr. Monika Kalin Golob, redna profesorica za področje slovenskega jezikoslovja in stilistike na Univerzi v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.