Šola brez ciljev in vizije je ujetnica vsakodnevnih problemov

Predstavljajte si vodenje pouka brez cilja in brez vizije. Brez vizije je učitelj kot čoln v razburkanem morju, ki ga valovi, tokovi in večje ladje nosijo po morju sem ter tja. Tak način delovanja nas navdaja z občutkom nemoči. Če ta traja, se sprevrže v vdanost v usodo, ki se v vedenju kaže kot apatičnost, nemotiviranost ali celo izgorelost. Zato je služba, šola videti kot naporna in težka, okoliščine pa stresne. Posledice so opazne na počutju in zdravju zaposlenih, kar zdaj lahko opažamo v šolah.

Brez ciljev in vizije nam preostane razburkani vsakdan, ki nam prinaša vsak dan nove probleme. Cilj delovanja postane reševanje teh problemov in preživetje. Namesto napredka in razvoja se znajdemo v korektivnem modelu problem – rešitev, krožimo v začaranem krogu gasilskih ukrepov. Učenci v takem okolju nimajo jasne smeri, zato počne vsak učenec v razredu, kar se mu zljubi, marsikdo ničesar oziroma se pregovarja z učiteljem, ali bi delal ali ne bi delal, ker so pogovori povezani z opravljenim delom in ne z postavljenimi cilji posameznika in učitelja. Učitelji pa večino časa porabijo za nadzor namesto za učenje.

Podobno se zgodi v šolskih kolektivih: brez skupne vizije vsak vleče v svojo smer, nekateri posamezniki se orientirajo skladno z lastno vizijo, tisti, ki jo imajo. Posledično so razlike med člani kolektiva vse večje. To vnaša v kolektiv nesoglasja, raznovrstna pričakovanja, zato organizacija spominja na ladjo brez krmarja. Brez vizije in ciljev zaposleni usmerjajo energijo v primerjanje z drugimi, namesto v osebni razvoj. Posledično zaposleni gledajo drug drugemu pod prste, sodijo druge, vidijo napake drugega, s čimer se ujamejo v vrtinec nezadovoljstva, s katerim organizacija tone.

William Glasser je v svoji knjigi Kontrolna teorija za managerje zapisal, da kakovostno delo ni nikoli rezultat zunanjega ocenjevanja, temveč rezultat samopresoje in nenehnega izboljševanja. Ker kadar delavce in njihovo delo ocenjujejo drugi, pripravimo podlago za to, da bodo delavci vlagali čas in energijo v ocenjevanje in vrednotenje svojih nadrejenih in v razmišljanje, kako bi delali kar najmanj. Pripomoglo bo k temu, da bo delo opravljeno zadovoljivo ali celo dobro, ne bo pa kdove kako kakovostno. Če jih bomo tako obravnavali, bodo delavci le redko – če sploh kdaj – delali tako, kakor so v resnici zmožni. Kakovostno delo ni nikoli rezultat ocenjevanja drugih, vedno je rezultat samopresoje in nenehnega izboljševanja.

Podjetja, ki omogočajo zaposlenim večjo avtonomijo in samoregulacijo, dokazano prihranijo denar in povečajo zadovoljstvo, dodaja E. Edwards Deming v omenjeni knjigi. V šolskem okolju ta pristop lahko prepreči izgorelost učiteljev, poveča zadovoljstvo in učinek vseh: učiteljev, učencev in staršev. In ne le to. Ko učitelj razvija notranjo motivacijo pri učencih, se spremeni kultura razreda. Namesto apatičnosti, neangažiranosti in odvisnosti od zunanjih pritiskov se pojavi odgovornost in zavzetost, kar že uspeva nekaterim učiteljem.

Jasna vizija v šolskem okolju ustvarja upanje in zaupanje. Ko so učitelji, učenci in vodstvo šole usklajeni, se vsak posameznik prepozna v skupni zgodbi, ki ustvarja skupnost ljudi, predanih skupnemu cilju. Ob jasni viziji lahko skupina ustvari skupne cilje, načrtuje pot razvoja in sooblikuje pričakovane rezultate. Ob refleksijah se ekipa lahko veseli skupnih zmag, zagotavlja oporo in navdih pri spopadanju z izzivi. Vizija ne ostane le zapis na papirju – postane del kulture. Vodja šole in učitelji jo vsakodnevno uresničujejo s svojim zgledom, saj se vse, kar počnemo zgoraj, neposredno zrcali spodaj – v učilnicah, pri učencih. Tak zgled ni omejen samo na šolo.

Vsaka šola ima zapisano vizijo, prav tako ima država v zakonih in beli knjigi zapisane vrednote in poslanstvo šole. Vizija, ki živi, je tista, ki jo učitelji in vodstvo avtentično prepoznajo kot svojo in jo uresničujejo na način, da z njo ganejo in navdihnejo druge. V razredih, z otroki, so učinki hitro opazni.

Šola je ogledalo družbe. Vsak posameznik lahko pripomore k boljšemu izobraževalnemu sistemu. Ob vodenju učiteljskih kolektivov pogosto slišim prepričanje, da se ni mogoče poenotiti, da smo preveč razdeljeni. To je res le, če se pogovarjamo, kaj moramo narediti. A to ni del vizije, to je del aktivnosti, ki sodijo že v načrt izvedbe. Vizija pa se gradi na vprašanjih: Kakšno šolo si želimo ustvariti? Kakšne učitelje in kakšne učence želimo oblikovati? Kakšne državljane si želimo? Kakšno družbo želimo sooblikovati? Na takšna vprašanja kolektivi običajno hitro najdejo skupne točke. Z jasno vizijo in skupnimi cilji se lahko izognemo občutku nemoči in prevzamemo odgovornost za pozitivne spremembe.

Pogosto pozabimo, da je najmočnejše učenje ravno zgled. Vrednote in veščine, ki jih želimo pri učencih, se začnejo pri učitelju, v zbornici, pri ravnatelju in se prenašajo v razred. Recept je preprost: Videti in izpostaviti to, kar deluje in kar je dobro. Ko v šoli delujejo zadovoljni, motivirani in odgovorni učitelji, lahko enako pričakujemo tudi od učencev.

***

Mateja Peršolja, strokovna vodja BeGrejt Inštituta.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.