Skupni EU nakup cepiv proti covidu-19

Po izbruhu pandemije covida-19 so nekatere razvite države s sodobnim piratstvom preusmerjale dostavo že kupljenih zaščitnih mask. Te »kraje« osebne zaščitne opreme so pokazatelj plenilskega samoohranitvenega nagona človeka, ki se manifestira, ko nastanejo izjemne razmere. Po stihiji z zaščitnimi maskami je evropski komisiji (EK) uspelo zediniti države članice, da ji zaupajo skupno nabavo cepiv proti covidu-19 že v času, ko teh cepiv še ni bilo na trgu. V hiter razvoj in raziskave cepiv z različnimi podjetji je vložila 2,7 milijarde evrov ter v imenu držav članic takrat sklenila s posameznimi proizvajalci cepiv pogodbe za vnaprejšnji nakup. Ali se je finančni vložek EK obrestoval?

V odločitve o pogodbah s farmacevtskimi podjetji za razvoj cepiv proti covidu-19 so se vključili tudi visoki politiki. Ko so nastajale zamude pri dobavi in še posebno, ko so cepiva, ki jih je kupila EK, romala kupcem v druge države, se je postavljalo vprašanje, kakšno je besedilo pogodbe, da si jo nekateri farmacevti dovolijo kršiti. Ali je EK podpisala pogodbe, ki premalo ščitijo interes Evropejcev?

EK ima na stotine zaposlenih, ki vsako leto podpišejo na tisoče pogodb. Zahtevnejše so pogodbe, s katerimi EK naroči izdelek, ki ga je treba šele razviti, na primer programsko opremo. V takšnih pogodbah so določene tudi kazni oziroma penali za zamudo ali nedobavo. Zanimivo je, da obstajajo pogodbeni partnerji EK na področju razvoja programske opreme, ki imajo redno zaposlenih več pravnikov kot programerjev. To kaže, kako pomembne so pogodbe, posebno ko gre za razvoj.

Pogodbe za razvoj cepiv proti covidu-19 določajo, da si bo podjetje »po najboljših močeh prizadevalo« za izdelavo in dobavo cepiva. Kaže, da taka formulacija ni primerna. Še posebno če sankcije niso dovolj prepričljive. »Prizadevanje po najboljših močeh« je raztegljiv pojem in takšna formulacija brez jasnih sankcij se je izkazala za slabo. Pri razvoju programske opreme bi bila nesprejemljiva.

EK je sprožila tožbo proti AstraZeneci zaradi nedobav cepiva in prodaje izdelanega cepiva drugim kupcem. Čeprav je morda zaradi nespretne formulacije v pogodbi kršitev AstraZenece težko dokazljiva, je prav, da je tožba sprožena. Jasno kaže, da se EK z ravnanjem AstreZenece ne strinja.
 

Skupna nabava medicinke opreme in zdravil

Lahko si predstavljamo, kakšna polomija bi verjetno bilo nakupovanje cepiv, če bi ga izvajala vsaka država v EU posebej. Slovenci, na primer, ne znamo izvesti postopka za 20 kilometrov železniške proge ali za en predor tako, da ni kaj narobe. Ne znamo kupiti respiratorjev, ki bi bili kompletni in primerni tako, da bi se vsa stroka s tem strinjala. Pri cepivu pa je šlo za pogodbo za izdelek, ki sploh še ni na trgu. Predvidevam, da bi bila polomija, če bi kupovali cepivo sami, predvsem pa bi plačali zelo visoko ceno zaradi preprodajalcev za slovenski trg.



Dobra lekcija, ki bi se je lahko naučili iz skupne nabave cepiv na ravni EU, bi bila možnost skupne nabave medicinske opreme in zdravil za države članice. Vemo, da Slovenci ne znamo kupiti medicinske opreme po normalnih cenah. Lobiji in preprodajalci medicinske opreme ter farmacevtskih izdelkov v Sloveniji imajo dolgo zgodovino. Nekateri naj bi že pred desetletji goljufali pri blagovnih rezervah tako, da so vodili dvojno knjigovodstvo in s tem v času visoke inflacije kovali dobičke. Informacija o zaračunavanju medicinske opreme in pripomočkov za pokojne ni prišla dlje kot do poslanskega vprašanja. Pred nekaj leti je bilo veliko prahu ob žilnih opornicah, ki smo jih preplačali. Poznavalci so nam potrdili, da so žilne opornice le vrh ledene gore vsega, kar se pri nabavi medicinske opreme in farmacevtskih izdelkov prek posrednikov dogaja.

Države članice EU kupujejo večinoma enako medicinsko opremo ter zdravila. S skupno nabavo teh prek EU bi se lahko izognili posrednikom za nacionalne trge, s čimer bi veliko prihranili. Koliko bolnišnic bi lahko zgradili za ta sredstva v Sloveniji, bi znal izračunati marsikdo od tistih, ki so opozorili na požrešnost preprodajalcev žilnih opornic.

Licenca za covid-19 v javno dobro

Pobuda Bidena in Putina pa tudi Indije, Južne Afrike, Francije in drugih naj se farmacevtska podjetja odpovejo zaslužkom za licenco intelektualne lastnine za cepiva, je v EU, posebno v Nemčiji, naletela na odpor. Spomnimo se, da so farmacevtska podjetja lahko razvila cepiva proti covidu-19 v tako kratkem času zato, ker so EU in številni donatorji vnaprej plačali za razvoj in nakup teh cepiv. Žal se je EK v pogodbah odpovedala pravici do intelektualne (so)lastnine cepiv. Prav pa bi bilo, da EU podpre idejo o brezplačni licenci.

Argumenti nasprotnikov, da ni problem licenca, temveč tehnologija, kaže, da gre za požrešnost farmacevtov. Tehnološka izvedba je popolnoma drugo vprašanje kot intelektualna lastnina. EU bi se morala zavzemati, da patentna pravica za cepiva proti covidu-19 postane javno dobro. Za finančne interese farmacevtov bi lahko poskrbela z drugimi mehanizmi, na primer tako, da bi sredstva, ki so že namenjena za pravičen in cenovno ugoden dostop do cepiv, namenila za sofinanciranje obratov za proizvodnjo cepiv proti covidu-19 v tretjih državah? To bi bil prispevek za človeštvo in zgled drugim. Precej pomembnejše in bolj humano kot formiranje evropskih enot s 5000 vojaki za hitro posredovanje ali vztrajanje pri dveh odstotkih BDP za metanje denarja v oborožitev. Ali si ni bolje z dobrimi deli ustvarjati prijatelje, kot se igrati neokolonializem in brusiti nože?

***

Dr. Saša Prešern, raziskovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.