Življenje v vesolju

Kako odkriti življenje v vesolju? Že desetletja so velike antene uprte v nebo in poskušajo prestreči radijske signale neke »inteligentne« civilizacije iz vesolja, a signalov ni. Ali bo odgovor o življenju na eksoplanetih, to je zunajosončnih planetih, dala spektralna analiza atmosfere teh planetov? Ali pa je življenje enkratni pojav, ki obstaja le na Zemlji? Na to vprašanje bo poskušala najti odgovor odprava Nase, ki bo 18. februarja na Mars poslala robotsko vozilo Perseverance.

Pogostost preprostih oblik življenja

Za življenje na Zemlji sta nujni tekoča voda in energija. Ali velja, da se na vsakem planetu v vesolju, kjer sta tekoča voda in vir energije (ter ogljik, dušik in še nekateri elementi), prej ali slej po naravni poti razvije življenje? Ker vemo, da povsod v vesolju veljajo enaki fizikalni in kemični zakoni, je mogoče pričakovati, da bo naravni proces nastanka življenja mogoč povsod tam, kjer so za to pogoji.

Zemlja je nastala pred 4,5 milijarde leti. Življenje na njej se je pojavilo dokaj hitro, to je manj kot milijardo let po njenem nastanku oziroma kmalu po nastanku oceanov. Najmanj dve milijardi let pa je potem trajalo, da so iz preprostih enoceličnih mikroorganizmov nastali večcelični organizmi. Torej je bil nastanek življenja na Zemlji hitrejši kot prehod od preprostih živih organizmov v zapletenejše.

Pojav življenja na Zemlji bi bilo mogoče opaziti tudi iz vesolja. Pred dvema milijardama let se je počasi začel večati delež kisika v atmosferi. Vzrok za to je bila fotosinteza, ki so jo izvajale modrozelene alge oziroma bakterije v morjih. Dolgo časa je bil ta delež le okoli tri odstotke. Pred dobrimi 600 milijoni let pa se je delež kisika začel hitreje povečevati, tako da je celo presegel 30 odstotkov in se je nato ustalil na sedanjih 21 odstotkov. Če bi ves čas gledali Zemljo z nekega oddaljenega planeta, bi opazili te spremembe deleža kisika v atmosferi.

Znanstveniki zato predvidevajo, da bi bil v atmosferi planeta, na katerem je življenje, odstotek kisika v zraku povišan. Zanimivi so predvsem tisti planeti, ki so od svoje zvezde oddaljeni ravno toliko, da bi na njih lahko bila prisotna tekoča voda. Raziskovalka Lynnae Quick iz Nase ocenjuje, da je do zdaj znanih več kot petdeset takih. Vsako leto pa je kandidatov več. Z novim Webbovim teleskopom, ki ga bo Nasa izstrelila konec leta, bomo precej bolje kot s Hubblovim teleskopom lahko analizirali atmosfero eksoplanetov ter potrdili prisotnost vodnih hlapov in velik delež kisika v atmosferi.

Znano je, da je pred dvema do tremi milijardami let bil Mars toplejši in je imel tekočo vodo. Zelo možno je, da se je takrat tam pojavilo življenje. Če se je življenje na Marsu začelo sočasno z življenjem na Zemlji, potem se je v prvi milijardi let lahko razvilo le do preprostih enoceličnih organizmov. Ko so se pozneje razmere v okolju spremenile, je življenje na Marsu zastalo in ugasnilo. Rover Perseverance bo v kraterju Jezero iskal sledi morebitnega izumrlega življenja na Marsu. Z napravami za zaznavo organskih snovi in ​​mineralov ter analizo kemijske sestave kamnin in usedlin mu morda uspe v usedlinah nekdanje reke najti sledi izumrlih mikroorganizmov.

Redkost inteligentnih civilizacij

​Inteligentno življenje je na Zemlji popolnoma nov pojav. Če bi celotno zgodovino Zemlje preslikali na en sam dan, potem se je homo sapiens pojavil šele štiri sekunde pred polnočjo. V zadnjih dveh tisočinkah sekunde tega kozmičnega dne ta inteligentni človek oddaja radijske signale v vesolje in v zadnji tisočinki izdeluje vesoljska plovila, zato so se radijski signali z Zemlje razširili v vesolje šele do razdalje sto svetlobnih let. V tej oddaljenosti je le 76 zvezd. V naši galaksiji jih je vsaj dvesto milijard. V vesolju, ki ga lahko opazujemo, pa je okoli 125 milijard galaksij in vsaka ima na milijarde zvezd. Zato naših radijskih signalov morebitne oddaljene civilizacije v vesolju še niso mogle zaznati.

Ali je civilizacija na Zemlji ena zgodnjih ali poznih civilizacij v vesolju? Poznavalci ocenjujejo, da je v vesolju več starejših in zato bolj razvitih civilizacij, kot je naša.

Samo v naši galaksiji naj bi se razvilo vsaj več deset inteligentnih civilizacij. Zakaj jih ne zaznamo? Astrofizik Frank Drake pravi, da so se morda same uničile. Ali nismo na Zemlji tudi blizu samouničenja naše civilizacije z atomskim orožjem ali pa z degradacijo naravnega okolja planeta? Ali lahko inteligentno civilizacijo uniči tudi virus? Stopnja smrtnosti zaradi koronavirusa je okoli dva odstotka. Pri virusu MERS, ki je iz iste družine virusov kot covid-19, je bila stopnja smrtnosti okoli 34 odstotkov, pri virusu ebole pa do 90 odstotkov. Tako visoka smrtnost pandemije bi v kratkem času lahko uničila civilizacijo. Čeprav bi človeštvo preživelo, pa zapletenega delovanja visoko tehnološke družbe ne bi moglo več vzdrževati.

Vedeti pa moramo, da se pojavijo pogoji za življenje na nekem planetu le za določeno obdobje. Morda inteligentnim civilizacijam ne uspe preživeti dlje, kot dopušča »kozmični trenutek življenja«. Če prej ne bo prišlo na Zemlji do neke usodne naravne katastrofe, bo nedvomno zaznamovalo življenje na Zemlji izginjanje oceanov, kar bo posledica vedno večje aktivnosti Sonca. To izginjanje naj bi se začelo že čez milijardo let.

Od nekdaj se človek ozira v nebo in se sprašuje: Ali smo v vesolju sami? Za astrobiologe ni dvoma, da obstaja življenje tudi drugje v vesolju. Raziskovalcem bi bilo najtežje razložiti, da je življenje nastalo le na Zemlji. Ali bosta letošnja odprava na Mars in Webbov teleskop odgovorila na to večno vprašanje?

*** 

Dr. Saša Prešern, raziskovalec. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.