Neomejen dostop | že od 9,99€
Spoštovani gospod predsednik!
Čeprav v Vladi RS obstaja Koordinacijski odbor za državne proslave in prireditve, sem prepričan, da se zadeva, o kateri Vam pišem, dotika predvsem Vas in se ukvarjate oziroma se boste po vsej priliki intenzivno ukvarjali z njo. Gre za 20. obletnico vstopa Slovenije v Nato in Evropsko unijo.
Pišem Vam natanko 35 let po tem, ko so bile pri nas ob koncu hladne vojne ustanovljene prve demokratične stranke. Slovenija je stopila na pot svobodoljubne demokracije in državne samostojnosti. Plebiscit konec leta 1990 je bil prvi pečat na potrdilu, da smo na pravi strani zgodovine. V novi državi smo preživeli zahtevno in razmeroma uspešno obdobje. Pred dvajsetimi leti se je nato Slovenija pridružila Evropski uniji in Natu. (Slovenija je 29. marca 2004 skupaj z Bolgarijo, Estonijo, Latvijo, Litvo, Romunijo in Slovaško v Washingtonu postala članica Organizacije severnoatlantske pogodbe – Nato; 1. maja 2004 pa v Gorici istočasno s Ciprom, Češko, Estonijo, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Malto, Poljsko in Slovaško članica Evropske unije. Sklepni dogodki vključevanja v Nato so se začeli 21. novembra 2002 v Pragi, pogajanja z EU pa so se končala 12. decembra 2002 v Københavnu. V Sloveniji smo o članstvih odločili na referendumu 23. marca 2003; rezultati pa so bili nedvoumni: za članstvo v EU je glasovalo 90 odstotkov, za članstvo v Natu dve tretjini volivcev.) To je bil drugi pečat na tem potrdilu. Slovenija varuje in brani zahodne vrednote, Evropa in Severna Amerika varujeta in branita Slovenijo. Pred dvajsetimi leti si več – pa še prej, ob pobudi za samostojno in suvereno državo – nismo mogli želeti.
Vsakršno distanciranje od Nata ni smiselno in bi lahko imelo negativne posledice za slovensko državo in njene državljane.
Mislim, da je dvajseta obletnica priložnost za resen premislek o dosežkih in (predvsem o varnostnih) izzivih za prihodnost. V zadnjem času se zdijo temeljni slovenski zunanjepolitični in varnostni dosežki skoraj pozabljeni, tu pa tam celo predmet zaničevanja in zavračanja. Širi se prorusko razpoloženje, odobravajo se ekstremistične organizacije, kot je Hamas. Zdi se, kot da sodelujemo pri reviziji dogajanja, ki je končalo boljševiški imperializem in hladno vojno. Zdi se, da pritrjujemo politiki nove hladne vojne.
Slovenci, ki so si več stoletij prizadevali za narodno preživetje, morajo seveda podpirati težnje Palestincev, vendar ne na račun uničenja legitimne državnosti Izraela, ki je razumel in podpiral slovensko osamosvajanje.
Letos imamo priložnost slovesno in zmagoslavno proslaviti dvajseto obletnico vstopa naše države v evroatlantsko skupnost, to je v EU in Nato. V obe povezavi smo vstopili istočasno. V javnosti, predvsem v politiki, tudi v vladi, se pojavljajo (tako mi poročajo znanci z MZEZ) domneve o manjvrednosti Nata v primerjavi z EU. To so posebno v luči vojn v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu nevarne špekulacije, ki vplivajo tudi na načrtovanje državnih proslav letos spomladi. Domnevno zapostavljanje Nata bi bilo glede na vojno v Ukrajini, ki zdaj doživlja nekaj podobnega, kar smo Slovenci doživljali pred tridesetimi leti; glede na ruska protievropska in protiameriška stališča ter na ekstremistična stališča nekaterih palestinskih krogov, ki zahtevajo cenzuro dokumentov o nasilju teroristov, povsem zgrešen načrt, ki bi škodil Sloveniji.
Članice EU in Nata budno opazujejo izjave in ravnanje slovenske vlade. Poskusi pridruževanja neevropski in protizahodni politiki lahko izzovejo samo začudenje in nasprotovanje. Opozorila – še posebno ko je Slovenija nestalna članica Varnostnega sveta OZN – da bi nepremišljena zunanja politika utegnila ogroziti odnose z zavezniki, navsezadnje pa tudi slovenske nacionalne interese, niso iz trte izvita.
Prosim Vas, da demantirate, če je treba, tudi odločno zavrnete ideje o manjvrednosti mednarodnih organizacij, kot je Nato. Predlagam, da slovenska vlada pripravi skupno in čim dostojnejšo državno proslavo ob dvajseti obletnici povezav z Natom in EU. Vsakršno distanciranje od Nata je nesmiselno in bi lahko imelo – posebno v današnjem položaju – negativne posledice za slovensko državo in njene državljane.
***
Zasl. prof. dr. Dimitrij Rupel, zunanji minister RS 1990–1993, 2000–2008.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji