Stanje v državi

Glavna (načelna) odlika samostojne in neodvisne države je v tem, da njeni prebivalci lahko sami odločajo o svojih predstavnikih, o pravicah in pravičnosti, o šolstvu, predvsem pa o vojski in diplomaciji.

Pred 31 leti je bil sklenjen proces oblikovanja slovenske državnosti in priznanja njene neovirane, suverene vloge v mednarodnih odnosih. Dan po priznanju Evropske skupnosti (15. januarja 1992) sta nas priznali Avstralija in Nova Zelandija, februarja 1992 nas je priznala Rusija, marca Japonska, aprila ZDA in Kitajska, maja Indija; v OZN pa smo vstopili 22. maja 1992.

Sredi procesa izpopolnjevanja državnosti, 22. aprila 1992, je padla Peterletova (Demosova) vlada, 14. maja pa jo je zamenjala vlada Janeza Drnovška, s katerim sem potem (11. junija) potoval na okoljsko konferenco OZN v Riu De Janeiru. Tam naju je predsednik kitajske vlade Li Peng (znan kot zatiralec velikega študentovskega protesta na Trgu nebeškega miru leta 1989) povabil na večerjo, kjer je imel glavno besedo kubanski predsednik Fidel Castro. Četrtega julija 1992 je arbitražna komisija, ki ji je predsedoval Robert Badinter, ugotovila, da SFRJ ne obstaja več, nastala pa je nova država ZRJ (Srbija in Črna gora), ki »se ne sme imeti za edinega naslednika SFRJ«.

Pomen osamosvojitve

Pomen osamosvojitve naj bi bil odgovor na nekatera aktualna vprašanja:

• Ko smo (v drugi polovici osemdesetih let) začeli govoriti o samostojni slovenski državi, so nas mnogi prepričevali, da je čas integracije, ne dezintegracije, osamosvajanja, nacionalizma, odcepitve in podobno.

• Tudi sami smo ugotavljali, da se Evropa združuje, na primer v EU, in prav gotovo smo si želeli postati njeni člani, vendar so to bile sanje, ker Jugoslavija ni bila pripravljena; ko bi Jugoslavija postala članica EU, bi bil uradni jezik EU srbohrvaščina.

• Potem smo si postavljali vprašanje o smislu načela o samoodločbi: v Beogradu so govorili, da je to že za nami; najbrž pa so tako govorili tudi v Moskvi.

• Poleg samoodločbe smo zahtevali demokracijo, to pa je bil notranjepolitični, ne zunanjepolitični problem, pri čemer so tujci radi poslušali o načrtih za demokracijo, neradi pa o novih evropskih državah; bili so navdušeni nad Gorbačovom, ki je obljubljal demokratično Sovjetsko zvezo.

• Mednarodni dokumenti od OZN do pariške listine govorijo v prid samoodločbi, a proti spreminjanju državnih meja.

• Vendar je konec hladne vojne spremenil pravila igre: v enem letu smo doživeli združitev Nemčij, dva državna udara (v Moskvi in Beogradu) ter razpad Sovjetske zveze, ki je bil hkrati tudi razpad komunistične organiziranosti držav.

FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

• Program neodvisne Slovenije je bil prodreti v evroatlantske povezave, kar se je posrečilo z zamudo, ker so nas prehiteli Čehi, Madžari in Poljaki.

• To je morda najpomembnejše vprašanje: zakaj Sloveniji ni uspelo priti v Nato leta 1997? V Sloveniji, vendar ne v slovenski vladi, so bili nasprotniki, na primer Danilo Türk …

• Slovenija je bila različna od drugih nekdanjih socialističnih držav: v parlamentu je vladal Demos, na predsedstvu pa (bivši) komunisti; spomnimo, da v prvi krog ni prišla niti Slovaška.

• Po 30 letih (ko smo varno spravljeni v EU in Natu) nastajajo novi problemi: Kučan sprašuje, kaj sploh hočemo početi s to našo državo?

• Spremenile so se mednarodne razmere, predvsem poskuša Putin po letu 2008 restavrirati Sovjetsko zvezo ter je napadel Gruzijo in Ukrajino.

• Kot predsedujoči Ovseju sem bil na začetku leta 2005 – v karpatski dači ukrajinskega predsednika Juščenka in ob navzočnosti gruzijskega predsednika Sakašvilija – priča ozadju tega dogajanja: govor je bil o nadaljevanju »barvnih revolucij«, ki naj bi se končale v Kremlju.

• Evropska unija se je znašla pred enim najresnejših izzivov v svoji zgodovini.

Zunanjepolitične negotovosti Evropske unije

Novo stanje po tridesetih letih

Pred tridesetimi leti je imela Slovenija drugačne probleme, kot jih ima zdaj. Ko smo dobili mednarodno priznanje (leta 1992), je imela EU 12 članic, Nato pa 16. Konec hladne vojne se je vse spremenilo in nekdanje preglednosti ni več. Novi član dvanajsterice ali šestnajsterice lažje pride do besede kot v družbi, ki ima dvakrat toliko članov.

Na neki način spadata slovensko predsedovanje Ovseju leta 2005 in predsedovanje EU leta 2008 v srečno obdobje teh organizacij. Iz tistega časa so izjave slovenskih politikov, da Slovenija sodi v središče teh organizacij (»jedrne države« nasproti »periferiji«). Danes sta EU in Nato na neki način samoumevni širši okvir naše zunanje politike; da bi bila odmevnejša, pa potrebuje ojačevalce.

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je napovedala obisk v Pekingu v družbi s francoskim predsednikom Macronom. Bolj ali manj se oblikuje nekakšno neformalno vodstvo EU (»Normandijski format«), ki se je pojavilo že pri sporazumu iz Minska. Poleg tega seveda govorimo o Višegrajski skupini, o Bukareški deveterici in podobno (V času Jugoslavije je bila dejavna Contact Group – ZDA, Rusija, Združeno kraljestvo, Francija, Nemčija, Italija). Slovenski politiki so govorili, da Slovenija potuje s francosko-nemškim vlakom; toda za zdaj iz te retorike ni rezultatov.

V Sloveniji imamo najmanj tri geo- oziroma zunanjepolitične kombinacije: Slovenija, ki se povezuje z Balkanom in se zavzema za njegovo članstvo v EU; Slovenija, ki po zgodovini in značaju spada v Srednjo Evropo; ter Slovenija kot »jedrna država« Evropske unije.

FOTO: Blaž Samec

Predsednica evropske komisije je 30. marca govorila o evropski strategiji oziroma geopolitiki. Povedala je približno tole: da je Evropska unija združena v odnosu do Rusije in glede vojaške pomoči Ukrajini; da je (posebno Nemčija) energetsko povezana z Rusijo, kar se počasi spreminja; da je glede uvoza strateških surovin, potrebnih za nove tehnologije, odvisna od Kitajske ter da mora EU pripraviti do teh velikih sil politiko »derisking« (netveganosti, previdnosti).

(Tu je utemeljen komentar: po koncu druge svetovne vojne je George Kennan na ameriško zunanje ministrstvo poslal »dolg telegram«, v katerem je predlagal, da ZDA omejijo vpliv Sovjetske zveze, to je bil koncept »containment«. V času Nixona in Kissingerja je nastal drugačen koncept: »detente«.)

Ursula von der Leyen ni govorila o Natu in ZDA, čeprav je jasno, da EU brez zaslombe ZDA ne more zdržati. Tu pa se postavlja vprašanje Vzhodne in Srednje Evrope, ki bolj kot Nemčiji in Rusiji zaupata ZDA; medtem ko nekatere balkanske kandidatke za članstvo bolj zaupajo Rusiji.

V drugi polovici 19. stoletja je slovenski pisatelj in urednik Fran Levec Janku Kersniku napisal pismo, v katerem je ugotovil, da Slovenija nima prihodnosti in da bomo postali bodisi Rusi bodisi Prusi. To so glavni premisleki za slovensko zunanjo politiko, ki jo komentiram v več knjigah.

Rusija

Za razumevanje mednarodnega položaja in tudi za razumevanje odnosov med Slovenijo in Rusijo je treba omeniti volitve. Delno je Sovjetska zveza razpadala podobno kot Jugoslavija. V Rusiji je na razmeroma demokratičnih volitvah (podobno kot Demos v Sloveniji) zmagal Boris Jelcin, ki je s tem dobil premoč nad voditeljem vse manj legitimne – na demokratičnih volitvah nepreizkušene – Komunistične partije Mihailom Gorbačovom. Zapletenost položaja je povečal komunistični puč, ki je želel izriniti Gorbačova in Jelcina, vendar je prevladala samostojna Rusija. V Sloveniji je Demos zmagal na parlamentarnih, na predsedniških volitvah pa bivši šef komunistov Milan Kučan, s čimer se primerjave med Slovenijo in Rusijo še bolj zapletejo.

V primeru razpada Sovjetske zveze (konec leta 1991) je nastala rešitev, ki je bila popolnoma drugačna od rešitve v SFRJ. Konec leta 1991 (ko je bila Slovenija mednarodno priznana) je Ruska federacija postala edina naslednica Sovjetske zveze. V arhivu ameriškega zunanjega ministrstva (State Departmenta) so razpad SZ označili takole: »Veliko skrbi je povzročala možnost širjenja sovjetskega jedrskega orožja, ki je bilo razdeljeno po bazah v različnih republikah in razpadu SZ nič več pod centralnim nadzorom. Druga vprašanja so zadevala sovjetski mednarodni dolg in sovjetska predstavništva v mednarodnih organizacijah. Na koncu je Ruska federacija postala država naslednica Sovjetske zveze, kar je pomenilo, da je prevzela odgovornost za nadzor in uničenje orožja, za dolgove in tudi za sovjetski sedež v Varnostnem svetu OZN.«

Slovenci, Katalonci, Kurdi, Evropa in ZDA

Razpad Sovjetske zveze je bil drugačen od razpada Jugoslavije: ob ekskluzivnem nasledstvu Sovjetske zveze so bile druge republike brez večjih problemov priznane kot neodvisne države, kar se pri Jugoslaviji ni zgodilo. Ob tem seveda ni mogoče reči, da so bile nekdanje sovjetske republike srečnejše. »Sreča« se je nehala leta 2008, ko je Putin odvzel velik del ozemlja Gruziji, vse skupaj pa se je zaostrilo leta 2014 s Krimom in se končalo z Ukrajino. Glede na to, da Ukrajina ni dobila ustreznega deleža sovjetske dediščine, so se tu pa tam (na primer na Kitajskem, v Afriki …) Putinove poteze videle samoumevne, saj so sklepali, da si Putin jemlje to, kar mu je kot glavni dedinji »zapustila« Sovjetska zveza in kar mu pravzaprav pripada.

Jugoslovanske republike so imele probleme z mednarodnim priznanjem, vendar se Srbija ni mogla izgovarjati, da je edina prava in logična naslednica Jugoslavije, kar pravzaprav tudi ni želela biti. Srbski načrt je (bil) drugačen: želeli bi si Veliko Srbijo, ki bi vsebovala Republiko srbsko, morda tudi Črno goro. Pri tem so edina podobnost z rusko-ukrajinskimi razmerami srbsko-kosovske razmere, ki pa so že spet nekaj posebnega.

(Evropska) debata in politika

Podobnost je med rusko manjšino v Ukrajini in srbsko manjšino na Kosovu, razlika pa v tem, da se kosovski Albanci po kulturi (in jeziku) bolj razlikujejo od Srbov kot Ukrajinci od Rusov. Kosovski Albanci bi se lahko združili z Albanijo, morda tudi z delom Makedonije in bi se po moči približali Veliki Srbiji. Številni evropski pa tudi slovenski državniki si predstavljajo, da bi bili problemi rešeni, ko bi vsi balkanski narodi postali člani Evropske unije in ko bi nad državnimi de facto prevladale etnične meje. (Dober primer za to je bilo britansko članstvo v EU, ko je izginila meja med Severno Irsko in Republiko Irsko.)

Tu smo zdaj pri glavnem problemu: pri problemu slovenske države, katere zunanjepolitični in geopolitični položaj ni povsem rešen. Po prvem večjem zunanjepolitičnem dosežku z mednarodnim priznanjem njene suverenosti sta bila glavna cilja članstvo v EU in Natu, kar se je zgodilo pred dvajsetimi leti, leta 2004. Trenutno malokdo postavlja vprašanje pomena in vpliva posamezne članice v teh povezavah. Vendar formalnega odgovora na vprašanje, ki je danes staro skoraj trideset let (Schäuble-Lamers 1994), pravzaprav nimamo.

Lizbonska pogodba je zaostrila pogoje za članstvo v evropskem svetu (izključitev zunanjih ministrov), ni pa še zmanjšala evropske komisije, ki – po pravici povedano – ni sestavljena po sposobnostih, ampak po strankarskih ključih. Toda ne glede na te korekture imata evropski svet in evropska komisija danes še vedno 28 članov plus stalno vodilno osebje. EU ima 24 uradnih jezikov, Natove članice, ki jih je 31, pa dva. To so velike organizacije in v njih posamezne članice, če niso ravno ZDA, Velika Britanija, Nemčija ali Francija (ob vseh jamstvih) težko pridejo do besede. Kakovost nacionalnih predstavnikov se meri po njihovi sposobnosti, kako dobiti besedo.

***

Dr. Dimitrij Rupel, publicist, nekdanji zunanji minister.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.