Ne vdihujte zraka, ki so ga izdihali drugi

Vsi dosedanji ukrepi za preprečevanje širjenja okužbe koronavirusa temeljijo na predpostavki, da se virus od človeka do človeka širi z večjimi kapljicami, ki jih okužena oseba »izstreli« na obrazne sluznice druge osebe. Če bi to držalo, ne bi bilo bistvene razlike v številu okužb na prostem in v zaprtih prostorih. Več raziskav pa je pokazalo, da je okužb na prostem najmanj dvajsetkrat manj kot v notranjih prostorih, nekatere poročajo o kar tisočkratni razliki.



Množica drugih opazovanj je utrdila prepričanje, da se bolezen širi pretežno aerogeno, po zraku, z vdihavanjem zelo drobnih izdihanih kapljic, aerosola, ki lebdijo v zraku po več ur in omogočijo prenos okužbe med dvema osebama tudi na razdaljo pet metrov in več in celo v primeru, da bolnika ni več v istem prostoru. Aerosol se v zadostni koncentraciji in daljši čas ohranja samo v notranjem prostoru, na prostem se zaradi gibanja zraka hitro razredči in ni nevaren – razen v tesnem stiku med dvema osebama. Verjetno prav življenje na prostem pojasnjuje »skrivnost«, zakaj je okužb in smrti zaradi koronavirusa v natlačenih in higiensko povsem neprimernih begunskih taboriščih zelo malo, celo manj kot v državi EU, ki jo je epidemija najmanj prizadela: na Finskem. (Mimogrede: ta država je v javnih in stanovanjskih stavbah že pred leti vzpostavila najboljši prezračevalni sistem na svetu.)

Po enoletnem zatiskanju oči in vse glasnejših pozivih znanstvenikov z vsega sveta je tudi Svetovna zdravstvena organizacija potrdila pomembno vlogo kužnega aerosola in marca letos objavila natančna navodila o prezračevanju. Vendar svoje prejšnje zmote ni jasno priznala in zato številne države svoje ukrepe še naprej naslanjajo na kapljično teorijo. Tudi Slovenija.



Najnovejša zapora javnega življenja ne prinaša nobenega ukrepa, ki bi upošteval aerogeni prenos okužbe. Namesto tega zgolj zaostruje stare ukrepe, ki preprečujejo ali otežujejo druženje (policijska ura, omejitev na regije) in s tem ljudi celo zganja v zaprte prostore, čeprav tako ali tako v njih preživimo skoraj devetdeset odstotkov časa. Ali bo s tem glavne razloge druženja ljudi res preprečila? Tragikomično je, da vlada in njena svetovalna skupina mislita, da se Slovenci najbolj množično družijo na zabavah, čeprav največji del vsakega dne preživijo na delovnem mestu in doma. V anketi so ljudje svojo okužbo največkrat pripisali prav tema dvema lokacijama. Virus med njima lahko nenehno kroži: posameznik se okuži na delovnem mestu, doma okuži družinskega člana, ki okužbo prenese na svoje delovno mesto, kjer okuži svojega sodelavca – in tako naprej. Ob tem ima delodajalec interes, da prikriva okužbe na delovnem mestu, zaposleni pa okužbo na domu, in ker deset- ali dvajsetodstotna razlika v boleznini še vedno ni odpravljena, bodo blažje oboleli še naprej odhajali na delo. K temu dodajmo, da porušenega sistema sledenja obolelih in njihovih kontaktov država ni sposobna obnoviti, zato ne more natančneje določiti žarišč bolezni. (Morda se ji to ne zdi potrebno, saj je žarišča že določila: po njenem mnenju so to dekameronovske zabave.) Gospodarstva vlada ni zaprla, kar pomeni, da bo več sto tisoč zaposlenih še naprej odhajalo na delo.2



Ukrepi ne upoštevajo razlik med druženjem v zaprtih prostorih in na prostem. V notranje prostore sploh ne posegajo; pravzaprav bo vlada kaznovala samo ljudi, ki jih bo »ulovila« na prostem. Namesto tega bi svetovalna skupina morala priporočiti gibanje na svežem zraku in priznati, da je okužba na prostem precej manj verjetna kot v notranjih prostorih. Odredba o obvezni nošnji mask na prostem je ob vsem tem naravnost bizarna; spet bodo v težavah tisti, ki bodo na klopi v parku jedli rogljiček.

Kljub zgledom iz tujine svetovalna skupina ne spreminja priporočila o vrsti mask. Običajna (kirurška) maska ali maska iz blaga zadrži samo večje kapljice, ki jih izdiha oseba, ki to masko nosi, nje same pa ne ščiti. V nobeno smer ne omeji prehajanja aerosola. Aerosol ustavlja samo maska z gostejšim (na primer HEPA) filtrom. Zato so v Nemčiji in Avstriji odredili uporabo FFP2 mask v javnem prometu in trgovinah, vse bolj pa se uveljavljajo tudi na drugih področjih javnega življenja.



Seveda je prav, da vlada poskuša kupiti nekaj časa. V enajstih dneh okuženi posamezniki ne bodo več kužni, in če bo zapora preprečila njihovo druženje z zdravimi, vsaj oni ne bodo okužili nikogar več. Število na novo okuženih se bo zmanjšalo. Žal vsem okuženim ukrepi ne bodo preprečili druženja in krivulja okužb se bo sploščila manj, kot pričakujejo optimisti. Še manjši učinek lahko pričakujemo od cepljenja, ki naj bi ga izvedli v teh enajstih dnevih: nekaj tisoč ali deset tisoč več cepljenih ne bo vplivalo na širjenje okužbe. Če bodo vse druge okoliščine enake, se bo nova krivulja okužb začela dvigati z nekoliko nižje osnove kot pred zaporo, nato pa bo privzela enak naklon in potek. Seveda je res, da bo nastali zamik razbremenil bolnišnice za nekaj tednov. Vendar tudi v tem času še ne bo cepljenih dovolj ljudi.



Najhujšo kritiko zasluži dejstvo, da se svetovalna skupina sploh ne ukvarja s problemom okuženega zraka v notranjih prostorih. Zanemarja potrebo po zračenju ali filtraciji zraka. Gre za neverjetno slepoto, ki postavlja vprašanja o odgovornosti. Ob tem ne gre za nobeno novost: skrb za neokužen zrak je že dolgo prisotna v živilski industriji, v proizvodnji zdravil in drugod. Ampak pri koronavirusu ves svet ponavlja osnovno šolo. No, ne ves svet. Ponekod uvajajo pouk na prostem. Ali ob na stežaj odprtih oknih učilnic. Marsikje prenavljajo mehansko ventilacijo, v katero vstavljajo filtre HEPA. Povečuje se tudi uporaba FFP2 mask.

Z začetkom toplejšega vremena se bodo razmere izboljšale, ker bodo ljudje bolj zračili prostore, vendar ne zaradi vladnih ukrepov. Ampak misliti moramo tudi na prihodnjo zimo in na prihodnje valove iste ali drugih aerogenih okužb.

Za tiste, ki jim je mar, naštevam priporočila, ki upoštevajo prenos okužbe z aerosolom.



Bodite čim več na prostem, tudi s prijatelji se srečujte zunaj. Masko potrebujete, če stojite v vrsti ali skupini ljudi in tudi ko se zapletete v pogovor za daljši čas – v takem primeru jo uporabljajte tudi, če stojite na priporočeni razdalji. Bežno srečanje na prostem ne zahteva maske.

Prezračujte svoje bivališče. Pomembno je pogosto prezračevanje z na stežaj odprtimi okni; če ima član gospodinjstva stike z ljudmi zunaj svojega »mehurčka«, naj traja zračenje deset minut vsako uro. Prezračevanje lahko delno nadomestite s čistilcem zraka, ki ima vgrajen filter HEPA​. Ventilator s toplotno rekuperacijo sodi v vaše srednjeročne naložbe. Omejujte stike s tistimi, ki so zaradi delovnega mesta ali drugih razlogov v stiku z ljudmi iz drugih »mehurčkov«, ter starejšimi člani gospodinjstva.



Če se zunaj lastnega doma ne morete izogniti srečanju v zaprtem prostoru, preverite, ali je bil prostor pred tem dobro prezračen. Vsako uro deset minut zračite prostor, kjer delate. Če delate z več osebami v istem prostoru, nosite masko. Med daljšim zadrževanjem v takem prostoru uporabljate masko FFP2. Tudi med obiskom pri zaposlenem, ki je v sobi sam, uporabljajte to masko. (Lahko je asimptomatski prenašalec in je svojo sobo že dodobra napolnil s kužnim aerosolom, preden ste vstopili.) Maske FFP2 so resda dražje, vendar jo lahko uporabite večkrat. Razkužite jo lahko v kuhinjski pečici v desetih minutah pri 70 stopinjah. Tudi v javnem transportu in trgovinah uporabljajte masko FFP2.



Ustrezne inšpekcijske službe bi morale začeti preverjati, kako javne ustanove in gospodarske organizacije zagotavljajo dobro prezračenost svojih prostorov. Država ali delodajalci bi morali zagotoviti maske FFP2 vsaj zaposlenim na najbolj izpostavljenih delovnih mestih (na primer vsem zaposlenim v zdravstvu in socialnem varstvu, blagajničarkam v trgovinah, voznikom avtobusov in tako dalje). Preveriti je treba primernost in učinkovitost prezračevalnih naprav. Zaposleni naj zahtevajo stalno ocenjevanje prezračenosti z merilci CO2. Odpiranje različnih dejavnosti bi moralo biti odvisno od tega, ali ta ustanova skrbi za ustrezno prezračevanje (manj kot 800 ml CO2 v kubičnem metru zraka). To je mogoče v večini primerov doseči z dovajanjem 10 litrov svežega zraka na sekundo na osebo (kar, na primer, pri standardno veliki učilnici pomeni šestkratno zamenjavo notranjega zraka z zunanjim vsako uro). Rešitev se ne bi smela odložiti do vgradnje mehanskega zračenja, saj naravno zračenje vsaj v prostoru z okni zadostuje.

Za zaključek bom v enem stavku združil vsa navodila: ne vdihujte zraka, ki so ga izdihali drugi.

***

Dušan Keber je upokojeni profesor Medicinske fakultete v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.