Ne igralci, na Borštnika raje alfa samci

Festival Borštnikovo srečanje je letos že 58. s svojim bogatim programom predstavljal absolutni praznik in poklon slovenskemu gledališču in njegovim akterjem (pa če se z vsakoletnimi programskimi odločitvami in podeljenimi nagradami strinjamo ali ne). Nabor dogodkov na festivalu, od tekmovalnega prek spremljevalnega, študentskega in do dodatnega programa, predstavlja jagodno bero najboljšega, kar premore slovensko gledališče. Predstavi nam, v kakšnem stanju je, koliko kondicije še premore in kako korespondira z evropskim in svetovnim prostorom. Če pogledamo tekmovalno selekcijo, ki jo je letos pripravila Vilma Štritof, in spremljevalni program, ugotovimo, da nam v resnici sploh ne gre tako slabo. Naše gledališče je v dobri formi, producira zanimive projekte, celo na splošno družbeno dinamiko mlajših generacij se odziva. Logika festivala, ki strne več deset produkcij v dva tedna, pokaže, da je slovensko gledališče kakovostno in da prednjači pred marsikatero drugo evropsko produkcijo. Vsako leto gledamo presenetljivo veliko dobrih uprizoritev in prav zato je festival, ki najboljše strne v nekaj dni, tako zelo pomemben – opomni nas, kje kot stroka stojimo.

Pa vendar ... v letošnjem dodatnem programu festivala se je znašla fotografska razstava Jerneja Jelena Alfa – Portreti slovenskih igralcev, ki je bila v Vetrinjskem dvoru na ogled med celotnim festivalom. Gre za razstavo črno-belih portretnih fotografij izbora slovenskih igralcev. Fotograf se je na lanskem Borštniku že predstavil s sestrskim projektom Lepota znotraj, v katerem je fotografiral 50 slovenskih igralk brez ličil in jih predstavil »v svoji nepopolnosti, tisti, ki nam je vsem lastna«. Tudi tokratna razstava moških igralcev ubere podoben izvedbeni koncept – igralci so fotografirani v minimalistični maniri, poudarjene so njihove naravne poteze. Do tukaj še gre ... ljubek projekt, ki opozarja na naše gledališke ustvarjalce. Zatakne pa se v opisih, kontekstualizaciji letošnje razstave.

Za začetek še enkrat omenimo prvi del naslova razstave Alfa, na spletni strani festivala mu je sledil opis, ki med drugimi pravi, da »vsaka fotografija zajame drugačen vidik pomena alfa – od fizičnih lastnosti, kot so močna čeljust, mišičasta konstitucija ali ostro izklesane poteze, pa vse do čustvenih plati, med katerimi sta, kar se morda zdi paradoksno, tudi senzibilnost in empatija«. V napovedniku na portalu SiGledal se je za razstavo pojavil drugačen opis, prevod sicer angleškega zapisa, ki fotografije spremlja na fotografovem profilu na instagramu. Ta se konča s stavkom: »Zemlja vibrira v ritmu butanja srca in krvi, ponosa in brutalne moči v telesu moškega. Ego/on.« Razstava tako naše igralce postavi v klasični, zaprašeni arhetip alfa samca, ki ga poskuša obuditi prek pojma empatije.

Na tej točki se bom izognil predavanju, zakaj je izraz »alfa samec« zmoten tudi v analiziranju živalskega sveta in se že dolgo ne uporablja več, prešel pa je neposredno na naš, človeški svet, v sodobno družbo, ki prav tako poskuša (se trudi) prekiniti škodljive arhetipe. Izraz krepi škodljive spolne stereotipe in ohranja toge predstave o moškosti ter predlaga, da si morajo moški prizadevati biti dominantni, agresivni in asertivni, da bi veljali za uspešne ali spoštovane – da bi imeli v družbi kaj vrednosti. Poleg tega izraz predstavlja hierarhičen pogled na družbene odnose, v katerih sta moč in prevlada cenjena nad vsem drugim. Spodbuja okolje, v katerem so medosebni odnosi zreducirani na boj za moč, kar spodkopava možnosti za sodelovanje in vzajemno spoštovanje. Izraz briše enakost spolov in ohranja patriarhalne strukture v družbi. Krepi idejo, da bi morali biti moški na položajih moči in nadzora, medtem ko se od žensk pričakuje, da bodo ubogljive in podrejene. To krepi razlike med spoloma in ovira napredek v smeri bolj egalitarne družbe, v kateri so posamezniki cenjeni zaradi svojih spretnosti, sposobnosti in značaja, ne pa zaradi spola. Izraz seveda iz moškosti tudi popolnoma izključi transmoške in – če se izrazim v terminologiji, ki si jo je izbral fotograf – obsodi beta samce.

Objektifikacija na alfa samca mogoče lahko deluje na erotični ravni, a ko pride na največji nacionalni gledališki festival, neizogibno preide v družbeni kontekst, v katerem reprodukcija vladajočih predstav ne bi smela obstajati brez elementa potujitve, komentarja. Razstava razčloveči slovenskega igralca, ga oropa globine in njegovemu poklicu ne izkaže spoštovanja, ki si ga zasluži. Ti igralci so reducirani na svojo »moškost« in nič več. In to – ponovno poudarjam – na festivalu, ki naj bi slavil vse globine in moči tega poklica. Zakaj leta 2023 takšna razstava sploh lahko dobi svoje mesto na tem festivalu in, še pomembneje, kaj nam sporočajo igralci, ki so sprejeli sodelovanje v tem projektu? Kakšna je osebnost slovenskega igralca v letu 2023? Smo v tej naši dolini šentflorjanski res tako omejeni, da celo umetnik ne vidi prek boja za navidezni status »moškosti«? Razstava odpira tudi vprašanje, zakaj fotograf moškemu telesu ne nakloni istega razumevanja za pravico do odklona od teh toksičnih arhetipov, kot jih omogoči igralkam na lanski razstavi. In ali ta poteza ne odvzame prvi razstavi feministične note in jo za nazaj slika kot pokroviteljsko?

Veliko zanimivih razstav bi lahko bilo prisotnih na letošnjem festivalu. Vnebovpijoča je izgubljena priložnost razstave bogatega opusa letošnje prejemnice Borštnikovega prstana Nataše Matjašec Rošker, ki bi lahko predstavila njeno delo, medtem ko je nagrada še vroča. Navsezadnje gre za festival, ki predstavlja dotično stroko, in kot najpomembnejši ima dolžnost, da to naredi v najboljši možni luči, predstavlja njene dosežke, presežke. Na njem ne bi smelo biti prostora za škodljive vzorce, ki v življenju zunaj mehurčka »umetnosti« eksponirajo v nasilje, zlorabe, femicide. Zato, drago slovensko gledališče, dragi festival, ponavljam še enkrat, tudi za tiste, ki iz zadnjih vrst velikih dvoran niste slišali: milo vas prosim, naj nasilje in njegova reprodukcija v takšnih in drugačnih umetniških oblikah ne obstajata nereflektirana.

***

Benjamin Zajc, dramaturg in kritik

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.