Vzpon tehnokracije in vladavine elit

Tehnokracija je ime ideologije, ki pri izvrševanju javne oblasti prisega na ekspertno znanje in meritokracijo. Toda to niso tisti znanstveniki, strokovnjaki in podjetniki, ki ustvarjajo s svojim znanjem in intelektualno poštenostjo, se na pregleden način povezujejo tudi s političnimi odločevalci, da kot strokovna javnost prispevajo (participirajo) h kakovosti demokratičnega odločanja in upravljanja javnih zadev. Z obljubami ekspertnega znanja in učinkovitosti se tehnokracija le na prvi pogled zdi privlačen način vladanja. V resnici je to zvijačna in populistična ideologija tehnokratskih elit. Politični odločevalci in demokratična javnost so za tehnokracijo odvečno breme, razen takrat, ko ji koristijo.

Če politiki, ki so demokratično izvoljeni predstavniki ljudstva, izgubljajo legitimnost in zaupanje javnosti, je to za tehnokracijo in vladavino elit darilo z neba, da si kot ponarodeli »strici iz ozadja« brez mandata volivk in volivcev lahko prigrabijo ključne vzvode družbene moči, institucije in seveda javne finance. Tako so v novejšem času, recimo, pod plaščem uvajanja umetne inteligence, digitalizacije in tehnološkega napredka lahko skrita oblastna stremljenja tehnokratskih elit, nad katerimi demokratična javnost in pristojne institucije nimajo niti vpliva niti nadzora. Kako to poteka pri nas, je pred kratkim na primeru javnih razpisov in drugih razlogov, zaradi katerih uspešni podjetniki in strokovnjaki odhajajo iz Slovenije, za Delo povedal predstavnik Tehnološkega foruma (Kapitanovič, P., Če Slovenija ne bo začela igrati v prvi ligi, se ji ne piše dobro, Delo, 24. 6. 2023).

Tančica skrivnega izročila tehnokracije sega vse do mitičnih predstav o prvih rodovih in Prometejevi zvijačnosti, ko je bogovom ukradel ogenj in ga z nebes prinesel ljudem, da jih je odrešil »življenja brez sonca kakor mravlje gomazeče, jih tako naučil vseh obrti in učenosti«. Toda s tem je Prometej ujezil Zevsa, ki je nad ljudi priklical Pandoro z vrčem oziroma skrinjico, iz katere gomazi vsakovrstna mrčes z vsemi tegobami in nesrečami. Tako ena stran starodavnega mita pripoveduje o največjem med prinašalci omike, znanja in napredka. Druga svari, da Prometej z ukradenim ognjem ni prav noben odrešenik, temveč povzročitelj najhujšega zla in propada človeštva.

Z nastankom moderne države je tehnokracija dobila veter v jadra s širjenjem birokracije. Skupna moč in vpliv tehnokracije na politično odločanje in upravljanje javnih zadev sta se tako podvojila. Seveda ekspertno znanje in birokracija nimata pri izvrševanju oblasti in upravljanju javnih zadev le negativnih učinkov. Dokler s pripadnostjo in pričakovano odgovornostjo služita vrednotam demokratične skupnosti, sta strokovno znanje in birokracija nedvomno v javnem interesu. Problem nastane, ko ekspertno znanje z vzponom tehnokracije prestopi meje javne etike in družbene sprejemljivosti, ker botruje razmeram, v katerih je že Max Weber prepoznal nevarnost birokratske mafije.

Hans Jonas, nemški filozof 20. stoletja, v svojem delu Princip odgovornosti: Poskus etike za tehnološko civilizacijo opozarja na potrebo po novi etiki in odgovornosti družbene, politične in gospodarske moči, ki črpa iz ekspertnega znanja in tehnološkega napredka. S predgovorom je Jonas navedeno delo simbolično umestil med skrajnosti mita o Prometeju, ki se tokrat igra z ognjem industrijske revolucije, podkurjenim s kapitalistično ekonomijo. Potreba po razumni previdnosti pred dokončno osvobojenim Prometejem 21. stoletja je še večja zaradi nevarnosti zlorab novih tehnologij, na katere je v izhodiščih za bodočo ureditev umetne inteligence nedavno opozoril evropski parlament.

Uradno sporočilo pravi, da so se poslanke in poslanci evropskega parlamenta z omenjenimi izhodišči odzvali na javne razprave o prihodnosti Evrope in predloge državljanov političnim odločevalcem za ureditev nadzora nad tehnološkimi sistemi in procesi, podprtimi z umetno inteligenco, ter zaupanja vreden razvoj in uporabo novih tehnologij. S prirejenimi besedami Hansa Jonasa so državljanke in državljani Evrope v demokratičnem procesu prepoznali in političnim odločevalcem predstavili potrebo po novi etiki in odgovornosti v odnosu do bliskovitega tehnološkega razvoja, umetne inteligence in kibernetskega prostora.

Izhodišča za nadaljnja pogajanja držav članic in EU o prihodnji ureditvi umetne inteligence temeljijo na oceni nesprejemljivih tveganj pri tehnoloških sistemih, za katere je znano, da jih oblast v nekaterih državah že uporablja za biometrični nadzor in prepoznavanje čustev ter za družbeno točkovanje in discipliniranje ljudi na podlagi podatkov, pridobljenih z novimi tehnologijami o vedenju in osebnih značilnostih posameznika. To je strašljiva podoba totalnega podrejanja človeka umetni inteligenci z vso nevarnostjo tehnokracije in surovostjo vladajočih elit.

Potreba po razumni previdnosti, novi etiki in odgovornosti pri razvoju in uporabi umetne inteligence torej ni izraz morebitnega prastrahu pred znanjem in napredkom, temveč pred vzponom tehnokracije kot zvijačne ideologije in nevarnostjo vladavine elit. Državljanke in državljani Evrope vedo, da tudi evropski način življenja ni povsem imun za oblastna stremljenja tehnokratov. O tem pišejo avtorji, ki so z analizo vzrokov in posledic svetovne finančne krize, demokratičnega deficita in spodkopavanja legitimnosti demokratičnega odločanja argumentirano opozorili na prežečo nevarnost tehnokracije (na primer Ignacio Sánchez-Cuenca, španski družboslovec, s prispevkom From a Deficit of Democracy to a Technocratic Order: The Postcrisis Debate on Europe, 2017).

Medtem je kriza s pandemijo covida-19 razkrila še zavržno početje farmacevtskih in drugih elit v zvezi s korumpirano birokracijo, lobiji sumljivega slovesa in kriminalnimi omrežji. Razgradnja javnih zdravstvenih sistemov je ena izmed kolateralnih žrtev tega globalnega procesa, ki s posledicami še vedno prispeva velik delež k nezaupanju in globokemu razočaranju množic v predstavniško demokracijo in vladavino prava. Kaj vse bodo k vzponu tehnokracije in surovega načina vladanja elit ob izdatni podpori novih tehnologij, umetne inteligence, robotizacije in digitalizacije prispevali energetski, prehranski in drugi dejavniki aktualne krize, ki eksponentno raste s trajanjem in posledicami vojne v Ukrajini, lahko le ugibamo.

V pričakovanju najhujšega nam ne preostane drugega, kot da sledimo zgledu državljank in državljanov, dobrih mož in žena, ki so v pogovorih o posledicah krize in skupni prihodnosti Evrope z razumno previdnostjo prepoznali in političnim odločevalcem predlagali, da se ustrezno odzovejo na prežečo nevarnost zlorab umetne inteligence. Z enako previdnostjo bi bilo treba spremljati zakonodajne pobude, ki pod pretvezo takega in drugačnega poznavanja razmer žrtvujejo temeljna načela demokracije in vladavine ljudstva. Z vsako omejitvijo, ki suverenemu ljudstvu postavlja pogoje, kako naj na demokratičnih volitvah izbira in podeljuje mandate izbranim predstavnikom oblasti, je demokracija po zgodovinskih izkušnjah le še korak bliže svojemu smrtnemu sovražniku totalitarizma in vladavine elit.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.