Naš kralj je mrtev

Ban Dravske banovine Drago Marušič je 12. oktobra 1934 nagovoril prebivalstvo. Tri dni pred tem je jugoslovanski kralj Aleksander Karađorđević umrl v atentatu. Med uradnim obiskom v Franciji je v Marseillu nanj streljal bolgarski nacionalist, v dejanje pa so bili ob čedalje očitnejšem rožljanju z orožjem na stari celini vpleteni hrvaško ustaštvo, ki je terjalo spremembe državne ureditve, in interesne sfere sosednjih jugoslovanskih držav. Čeprav to ni bil prvi poskus atentata na Aleksandra, je močno patetičen ton banovih besed razgrinjal napetost trenutka za obstoj Kraljevine Jugoslavije: »Nesreča, ki nas je zadela, naj strne naše vrste v nepremagljivo armado neustrašnih borcev za veličino, napredek in obrambo Jugoslavije. Iz mučeniške krvi, prelite v Marseillu, naj vzklije nova doba, doba sloge, vzajemnega dela in resničnega jugoslovanskega patriotizma.«

(KOLUMNA) Olimpizem v času nemira

Aleksander Karađorđević je bil prvič na Slovenskem v času avstro-ogrske monarhije, ko je poleti 1909 kot srbski prestolonaslednik preživljal dopust v Rogaški Slatini. Pod psevdonimom Comte d'Avala je bival v hotelu Erzherzog Johann, kasnejšem Aleksandrovem domu. Na prvem uradnem obisku v Ljubljani je bil tedaj še regent junija 1920 sprejet kot »sin naroda in simbol osvobojenja naroda«, medtem ko je sam Slovence pozdravil kot krvne brate. Kot kralj je obisk ponovil decembra 1921, ko je na Bledu kupil grad kneza Windischgraetza za letno rezidenco in ga preimenoval v Suvobor. Prišel je tudi v začetku junija 1922, le dan po poroki s kraljico Marijo, mladoporočenca pa sta do srede avgusta prevozila 5000 kilometrov po slovenskih krajih. Odtlej je kralj redno preživljal poletne mesece na Bledu, kjer se je rodil tudi njegov sin Andrej, »v očeh naroda slovenski princ naše narodne dinastije«.

Kralj je bil najpomembnejša figura generiranja jugoslovanske ideje, s katero se je v slovenskem prostoru poistovetil zlasti liberalni del politične krajine, medtem ko je bila prevladujoča katoliška politika, ki se je zavzemala za zakonodajno avtonomijo slovenskih delov države, v odnosu do monarhije pragmatična. Ideologi SLS so takoj po oblikovanju države v kraljevi osebi združili na videz nezdružljivi ideji (slovenske) nacionalne zavesti in (jugoslovanskega) patriotizma, ki je jugoslovanske narode skladno z uzakonjenim narodnim in državnim unitarizmom imenoval plemena. Notranji minister, jugoslovanski premier in lider SLS Anton Korošec je tako poleti 1928 na proslavi ob šestdesetletnici slovenskih političnih taborov v Žalcu značilno zaključil: »Obranimo ljubezen do vere, narodnosti in države in do njega, ki močno ljubi slovenski narod, do našega kralja.«

(KOLUMNA) Mladina gre v desno

Čeprav je odnos med pravoslavnim dinastom in katoliškim duhovnikom ter nadarjenim politikom večkrat nihal, je kraljevo zaupanje v Korošca ključ za razumevanje slovenske skupnosti v prvi jugoslovanski državi. Aleksander je bil leta 1923 gost na V. katoliškem shodu v Ljubljani, ki je podal idejne smernice politiki SLS za celotno medvojno obdobje in je politično integriral Slovence na katoliški idejni bazi. Korošec je septembra 1930 odstopil kot minister vlade generala Petra Živkovića, katere del je bil po uvedbi kraljeve diktature, dve leti kasneje je bil konfiniran na Hvaru zaradi t. i. punktacij, s katerimi je sledil avtonomističnemu zgledu hrvaških kolegov. Po atentatu je popolnoma zbran kraljevo truplo pričakal v Splitu, v strankarskem Slovencu pa so lahko zapisali: »Slovenci ob truplu kralja Jugoslavije, ki je tolikokrat prehodil naše gore in doline, tako srčno rad prebival med nami in živel z nami, v žalosti tonemo in enostavno ne razumemo, kako se je moglo to zgoditi. Ko je nocoj hitela ta strašna novica od slovenskih mest v trge in vasi, so ljudje onemeli, groza je obhajala množice, ki so se zbirale, dogodek je učinkoval kot bomba, ki je iztrgala iz našega telesa najdragocenejše življenje. Naš kralj je mrtev.«

Slovenska trideseta leta 20. stoletja so mala šola praktičnih izkušenj o tem, da državni represivni ukrepi ne korigirajo družbenih odklonov, ko ti postanejo množični, temveč jih dodatno podžigajo. Dokaze najdemo v policijskih arhivih. Tam se je znašel berač Franc Nemec, ko je med pohajanjem po Kogu dražil domačine zaradi predpisanega izobešanja črnih zastav: »Crveno zastavo obesi, ne crne!« Obsojen je bil na štiri mesece zapora, na mesec dni pa nepismena Roza Lesjak iz Razvanja, ker je zavrnila pripombo sogovornice, kako lepo zvonijo cerkveni zvonovi pokojnemu kralju: »Kaj bi toliko zvonili, ko pa je stari cesar Franc Jožef umrl, pa niso nič zvonili, kaj je toti boljši človek?« Še slabše mnenje o pravkar umrlem kralju je imela bajtarica iz Jakobskega Dola Katarina Zorec, ki se je razsrdila med klepetom sorodnic: »Saj ni škoda, da so ga ubili, za takega psa, deda črnega, saj ni bil nič za nas siromake.« Vsaj nekatere ženske so se strinjale, da »nam nič kaj dobro ne gre, ko je tota Jugoslavija, preje nam je bilo boljše, ko je bila Avstrija«.

Čevljar iz Noršincev Ivan Habjanič je razžalil kar dva monarha: za Aleksandra je menil, da je »dobro, da je proč«, mladoletnega naslednika Petra pa je zavrnil z besedami: »Narod želi, da bode sedaj za kralja dr. Korošec, ker je on najbolj pripraven za to.« Da ne bo služil enajstletnemu »žnodravemu« otroku, je oktobra 1934 med izkopavanjem krompirja trdil nepismeni Franc Navodnik z Ojstrice nad Dravogradom. Aleksander je bil »kurbir in ni počel drugega kot skrbel za svoj luksuz«, je trdil mladi sodar Franc Polič z Rance med ličkanjem koruze. Delavec in zapornik Karol Rap je kraljevo smrt označeval z besedama »crknil« in »krepnil« ter smešil dejstvo, da so Mariborčani na predvečer kraljevega pogreba po protokolu žalovanja na oknih prižigali sveče. »Kaj so ljudje nori, da tega dreka vžigajo.« Pritrdil bi mu bajtar Karlo Roškar, ki je v gostinskem lokalu v Grajeni zaključil, da atentatorjem rade volje podari svoje uborno imetje, ki ni zadoščalo ne za življenje ne za smrt: »Bog frdamaj Jugoslavijo in kurc gledi Jugoslovene.«

(KOLUMNA) Med vlačugo in herojinjo

Medtem ko je jugoslovanska vlada po atentatu sprejela protokol državnega žalovanja s strogimi omejitvami javnega življenja, je družbeno podtalje kazalo najboljši približek kolektivnega občutenja v trenutku nenadne družbene zaostritve, ki je politični razred dodatno oddaljila od reševanja najbolj perečih vprašanj dobe, zlasti velike socialne razslojenosti. Kazenski spisi mariborskega okrožnega sodišča kažejo, da je obubožano večinsko slovensko kočarsko prebivalstvo sprejemalo smrt kralja z ravnodušnostjo, olajšanjem in obetom korenitih sprememb v smeri večje družbene pravičnosti. Kljub prizadevanjem akademskih tvorcev jugoslovanske ideje je kralja v okoliščinah pritiskanja svetovne gospodarske krize dojemalo kot tujca in poosebljenje svojih eksistencialnih težav, katerih rešitev je videlo v ilegalnih komunizmu in hitlerizmu. Kraljeva smrt ni pretrgala ujetosti političnih struktur v interese kapitala, ljudsko sovraštvo in jeza pa sta se pod taktirko komunistov razlila v socialni revoluciji v času odporniškega gibanja.

***

Mateja Ratej je zgodovinarka.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.