V kolumni preberite: 

Iz kazenskih spisov akterjev mariborskega odpora in po drugi svetovni vojni preganjanih nacistov je razvidno, da so imeli malodane vsi uslužbenci mariborskega gestapa – večinoma poročeni možje – v mestu intimne prijateljice, ki so s sokovi svojih teles reševale življenja sorodnikov, prijateljev, znancev in popolnih neznancev. Nadevale so si spogledljiva, za tisti čas eksotična imena – Lori, Beti, Elza – kot bi želele reči: to nisem jaz, je le moj vojaški oklep. Njihovo delovanje je bilo v vojnih razmerah ne le tolerirano, temveč spodbujano in nemalokrat v pomoč tudi odporniškemu gibanju. Ko je nastopil mir, pa je bilo treba v prizadevanju za izgradnjo urejenih družb znova spraviti pod nadzor tudi ženska telesa. Fenomen gestapovskih vlačug je nemudoma zasedel mesto klišeja, skozi katerega je lahko odtekala kolektivna vojna travma.