Moje delo ni služba. Moje delo kliče in pokliče

Uradniki iz Bruslja so pred časom vsem članicam EU poslali nekakšno anketo na temo uveljavljanja in poplačevanja intelektualne lastnine v posameznih državah. Zelo aktualno vprašanje v času, ko izvirno človeško ustvarjalnost menda poskuša nadomestiti umetna inteligenca. Fenomenalno.

Sem ustvarjalen človek. Glasbeni, literarni, avdiovizualni avtor in producent oziroma založnik. Že štirideset let se grem nekakega Don Kihota. Bojujem se z novotarijami, ki jih družba prehitro in brez premisleka inkorporira v naš vsakdan. Ne maram topoglavosti, še manj obrajtam »umetno pamet«. Tako prvo kot drugo ne vodi v pravo smer.

Če sem čisto pošten, se tudi v norosti najde kaka drobtinica pameti. Z vidika obdelave podatkov ali ponujanja podatkov seveda ni dvoma, da umetna inteligenca (UI) briljira s svojimi kapacitetami in hitrostjo. Je pa hudo invalidna in topoglava v smislu pristne človeške ustvarjalnosti kot popka in smisla življenja na tem planetu.

Sem torej eden tistih, ki se trudim zavirati UI. Trmoglavo razmišljam in ustvarjam kot počasni in preudarni človek. Moje muze so obrodile sedem glasbenih albumov, tri knjige, nekaj več kot dvesto člankov in novinarskih prispevkov. Večji del ustvarjanja in realizacije pa gre na račun skoraj tisoč delov dokumentarnih in igranih serij, ki so in še dosegajo odlične rezultate. Večinoma pa tudi pozitivne odzive strokovne javnosti. Moje zamisli in tiste mojih sodelavcev med ljudi prinašajo smeh, razmislek, solze in predvsem nastavljajo zrcalo slovenski družbi. Moje delo ni služba. Moje delo kliče in pokliče. Brez štempljanja in brez pravice do odklopa.

Kot scenarist, glasbeni ali literarni avtor sem si vedno prizadeval za izvirnost, noviteto, nepričakovano. V zadnjih letih je v naši zahodni družbi vse več besed namenjenih UI, ki naj bi izrinila in uničila pristno človeško ustvarjalnost. Ko berem tovrstne zapise, se vse bolj sprašujem, kdo je pisec besedila, ki ga berem, gledam ali poslušam. Moje uho se je izostrilo za prepoznavo »umetno inteligentnega avtorstva«. Hitro slišim in vidim, kdaj je predstavljena vsebina digitalni avtorski fejk. In vse več je je. Prepozna se po blesavih slovničnih napakah in profani ter že videni ali slišani zgodbi. Umetna inteligenca nikoli ne bo ustvarila vsebinske novitete. Nikoli. Ker je obsojena na že slišano, videno in narejeno. Med tisočerimi stavki izbira najuspešnejše. Nikoli pa si ne izmisli svojega stavka. Svoje misli namreč nima.

Misel in tekst sta usodno povezana s čustvovanjem. Naj gre za ljubezen, strah, ponos, jezo … karkoli, kar je človeško. Čustva rojevajo nove zgodbe. Kontekst zapisanega je nerazdružljiv s sedanjim stanjem v glavi in srcu ustvarjalca. Le v takšnem spiritualno-socialno-družbenopolitičnem in kulturno avtohtonem okolju lahko nastane Zdravljica. Ali modni trend. Ali politika.

Kako naj umetna inteligenca razume vic? Ali upor? Ali tihi protest? Da ekstrema gladovne stavke ne omenjam. Vse našteto ima umetna inteligenca zapisano na svojih diskih. Čuti pa popolnoma nič. Ustvarjalnost umetne inteligence je veščemu bralcu ali analognemu ustvarjalcu toliko zanimiva kot seks s plastično Ančko. Ančka je lepo tiho, ne komplicira, ni ji prevroče ali prehladno … nič je ne boli, brez besed oddela svoje, potem izgine iz misli in iz življenja. Kot mala deviacija narave se vrne v skriti predal omare.

Čisto nekaj drugega je dolgo osvajanje in dvorjenje pravi človeški samici Anji, ki diši, zna vračati poglede, išče varnost, preizkuša vztrajnost samca Janeza. Vabi v vesolje. Zna reči tudi ne. Biti neugodna. Zna kaznovati in nagrajevati dotičnega Janeza, ki že več mesecev gruli okoli nje. In potem se zgodi. Lahko si predstavljate, kakšne misli ali čustvovanja lebdijo v zraku.

In tu je skrita poanta. Če je Janez umetnik, bo na podlagi dogajanj zadnjih mesecev po tistem večeru zapisal nov sonetni venec ali uglasbil novo pesem. Ali pa bo to storila Anja. Definitivno pa je res, da opisane mešanice misli, čustev, vonjev in skrivnosti v verze ne bo spravila Ančka iz predala v omari.

Ta svet ima eno veliko past. Ne znajo vsi napisati pesmi in zgodbe, posneti filma, izklesati kipa ... Tisti, ki imajo v sebi (po)klic iz vesolja, da svoja čustva zapišejo, zapojejo, narišejo, izklešejo, so v strašni manjšini. Obdarjeni s preobčutljivostjo trpijo, ko opazujejo, kaj se dogaja. En dan obupujejo, naslednji dan se vračajo z besedami optimizma. Delajo, a tega ne razumejo kot delo. S stisnjenimi zobmi, brezplačno in z bolečino v srcu realizirajo. Za svoj zapis so pripravljeni životariti, biti lačni in žejni. Pripravljeni umreti.

Tu si dovolim postaviti vprašanje, kako umetna inteligenca razume ravnokar zapisane misli.

Biti, svojstva in usedline oziroma patine ustvarjanja in ustvarjalca stroj ne more razumeti. To je odklon od večinskega. A digitalni mašini so ljubši navadni, povprečni, sredinski. Vsi tisti, ki hodijo po ustaljenih dolinskih poteh in ne plujejo po razburkanih morjih.

Zavrženi kamen si je želel postati vogelni kamen. Vsi mi bi si želeli živeti napet film. Doživeti in opisati svojo romantično izkušnjo ... a tega ne upamo in ne znamo. Ljudje večinoma niso pripravljeni na kocko postaviti vsega, kar imajo, da bi lahko povedali, kar jim teži glavo ali radosti srce. Tudi oni bi staromodno, z vonjem in drhtavico osvajali dekleta, a tega ne počno. Diski nam v sekundi izračunajo, da bomo na spletu prišli do prvega zmenka stodevetdesetkrat hitreje kot prek starih družbenih paritvenih obredov.

Vsi tisti, ki bi torej bili romantični analogni zapeljivci in se šli dvorjenje po starem, seveda poznajo in koristijo digitalni svet. Digitalni svet je nekreativnim ziherašem alfa in omega. UI jim lajša delo. Piše govore. Šolske načrte. Krmari operacije. Takšni digitalni friki si, seveda, ob napovedi fizičnega srečanja samca in samice hitro zbrifirajo vse podatke in zapise o potencialnem partnerju. Nevedoč, že naredijo usodno napačen korak. Ko pride do zmenka, zaradi UI drug o drugem vesta že vse.

Narobe!

UI in njeni uporabniki namreč ne vedo, da v svojih raziskavah na spletu razpolagajo z lažnimi podatki. Ljudje smo pač takšni, da o sebi lažemo, se retuširamo in pretvarjamo. Tako se med Anjo in Janezom zgodi približno dvesto zlaganih ali zgrešenih stavkov, mišljenj, dovtipov, vicev in trendovskih debat, ki jih je kot najbolj popularno resnico postregla in kreirala UI. Gledano globalno, med vsemi Janezi in Anjami sveta se vrtijo isti zlagani stavki, enak okus, isti trendi ... Katastrofa! Ker UI piše zlagane stavke veliki večini nekreativnih ljudi, dobimo globalno trendovsko sivino. Opazil sem, da vplivneži, zvezdniki in politiki vse bolj uporabljajo UI. Vsi govori so enaki. Vsi ponavljajo isto plehke in prazne stavke. Zeleni prehod, strpnost, človekove pravice, demokracija, mir v svetu – kot da smo na permanentnem izboru miss sveta.

Tudi nekdanji analogni kreativci – scenaristi, pisci, režiserji, komponisti, snemalci, slikarji, kiparji … – vse bolj uporabljajo UI. Ukradejo na desetih koncih in sestavijo v novo avtorsko delo. Vse so pokradli, zdaj pa od svojega skrpucala zahtevajo avtorske pravice? Novodobni biznis in biznismeni.

In v takšnem času in okolju torej prileti iz Bruslja že omenjena anketa – pismo, ki vse države EU sprašuje, kako jim uspeva ščititi avtorske pravice klasičnih avtorjev, ki so nekoč ustvarjali iz sebe, in po drugi plati, kako dandanes obravnavamo nove stvaritve, ki so nastale (vede ali nevede) z UI.

Draga nekreativna UI Slovenija in Evropa. V Sloveniji pošten in klasičen avtor, lastnik domačih pravic, že dolgo ne upravlja svoje intelektualne lastnine. Iz rok so mu jo iztrgali funkcionarji, ki nikoli niso kaj prida ustvarili. En avtor, en glas je njihovo demokratično načelo, ki ga podpira množica neuspešnih in manj uspešnih prijateljev UI. Večno preglasujejo manjšino uspešnih. Razen pri glasovanju, da se ne gremo več igrice en človek en glas, pač pa eno delo en glas. Tisti, ki je ustvaril sto enot dela, naj ima sto glasov. In tisti, ki je ustvaril eno enoto dela, naj ima en glas. Digitalni friki in plagiatorji, vprašajte svoj chatgpt, kam ekonomsko in kulturno vodi glasovalna uravnilovka. Brezčutni računalnik vam bo brezčutno napovedal bridki konec ustvarjalnosti, razvoja, napredka.

Ko ne bomo imeli več ustvarjalnosti, bomo še vedno imeli uradnike kolektivnih organizacij ali državne regulative in ti bodo z umetno inteligenco v EU sporočili, da v Sloveniji zadeve štimajo, da je tudi za novodobne zaplete in težave z UI ustvarjalnostjo poskrbljeno.

Klasičnega analognega avtorja, avtohtonega ustvarjalca, ki je edini res naredil kaj novega, bodo birokrati izločili in zavrgli.

Zavrženi kamen bo postal vogelni kamen?

Ne! V času zelenega prehoda, vzpona UI in totalitarne demokracije, vogelni kamni postajajo zavrženi.

***

Tomaž Grubar, outfluencer.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.