(KOMENTAR) Občansko raziskovanje človečnosti

Občansko raziskovanje ali občanska znanost je inovativen pristop odprte znanosti k vključevanju čim širšega kroga ljudi, ki sicer ne nastopajo kot profesionalni znanstveniki, s svojim praktičnim delovanjem in izkustvom pa lahko zelo pripomorejo k razvoju uporabnega znanja in reševanju družbenih problemov v praksi. S tem namenom v projektih občanske znanosti praviloma drug z drugim tesno sodelujejo občanski in profesionalni znanstveniki in znanstvenice. Glede tega kot primer navajam prostovoljski projekt s pogovori in pozivom k človečnosti, ki smo ga pod častnim pokroviteljstvom Anice Mikuš Kos izvajali skupaj s Slovenskim centrom PEN.

Po dobrih dveh letih pogovorov o človečnosti smo projekt s prispevki različnih avtorjev in avtoric, tako občanskih (laičnih) kot profesionalnih raziskovalcev in raziskovalk, pedagogov in pedagoginj letos končali s Pozivom k človečnosti za mir in trajnostni družbeni razvoj. Med najpomembnejšimi iztočnicami poziva je poudarek: »Nikoli ne pozabimo, da smo kot ljudje odgovorni zase, za druge in naš celotni planet Zemlja. Zato bodimo človečni. Tudi v dvomu, kako ravnati, se vedno odločimo za človečnost.« Celotna vsebina poziva s seznamom avtorjev in avtoric ter drugih sodelujočih v pogovorih o človečnosti je pred kratkim objavljena v Tedniku PEN (11/2024, 21. junij 2024), ki je dostopen na spletu.

Kako človečnost z abstraktne ravni normativne etike, prava in drugih norm družbenega vedenja pretakati v prakso, se na tem mestu posebej navezujem na odločbo Ustavnega sodišča RS (U-I-65/21-12, 4. julij 2024), s katero je ugotovilo, da zakon o socialnem vključevanju invalidov ni skladen z ustavo. Ustavno sodišče ne le pravniško, ampak tudi poučno, s pedagoškimi napotki govori o pomenu vključevanja oseb z invalidnostjo v družbo in življenje skupnosti. Pravica invalidov do posebnega varstva, poudarja ustavno sodišče, je zbir različnih pravic. Prekriva se s pravico do socialne varnosti, osebnega dostojanstva in varnosti ter s pravico do nedotakljivosti telesne in duševne celovitosti. Vse te pravice so zajamčene z ustavo Republike Slovenije.

Ustavno sodišče v isti določbi razlaga o nevarnosti socialnega izključevanja. Glede tega se ustavno sodišče sklicuje na mednarodne akte in sprejete mednarodne obveznosti države Slovenije, pri čemer posebej opozarja, da socialna izključenost povzroča tudi stigmatizacijo, segregacijo in diskriminacijo, ki poleg negativnih stereotipov lahko vodijo do spodbujanja nasilja, izkoriščanja in zlorabe ter privedejo osebe z invalidnostjo v marginalizacijo. K temu lahko brez pomisleka dodam, da je to, kar o socialnem izključevanju ugotavlja ustavno sodišče, eden največjih problemov naše in svetovne družbe.

Če vzamemo osebni profil strelca, ki je streljal na bivšega predsednika ZDA Donalda Trumpa, se poročila medijev s podatki o njegovem odraščanju in življenju, da je bil skoraj vsak dan ustrahovan in izobčen, do potankosti ujemajo z znanstvenimi dognanji, kako izključen človek prej ali slej dvigne roko nadse ali nad koga drugega. Zato, kot je zapisano v navedenem Pozivu k človečnosti, bodimo človečni: »Postavimo se še posebej v bran pripadnikom ranljivih skupin, zlasti otrokom, ženskam, starejšim, osebam z invalidnostmi, vsem, ki so zaradi svoje ranljivosti najbolj izpostavljeni nasilju, izkoriščanju in zlorabam.«

Za občansko raziskovanje in vključevanje širokega kroga ljudi v družbeno življenje in reševanje družbenih problemov, je značilno izkustveno učenje in pridobivanja tihega znanja. Tega ni moč kar tako prenesti na papir, ker je zakodirano v glavah in srcih ljudi. Prav zaradi tega, ker je široko odprto za ljudska srca, je občansko raziskovanje vse bolj razširjena metoda odprte znanosti ter vključevanja v evropskem in mednarodnem prostoru. Institucije EU v najnovejših priporočilih – denimo Priporočilo komisije (EU, 2024/736, 1. marec 2024) o kodeksu ravnanja na področju državljanskega udejstvovanja, pridobivanja in valorizacije znanja – ugotavljajo, da imajo skupnosti, mesta in regije pomembno vlogo na področju raziskav in inovacij ter strategij za rast in razvoj. Da bi povečale ozaveščenost o koristih in učinku tovrstnih raziskav, raznovrstnosti pristopov k oblikovanju in izvajanju politik na področju raziskav in inovacij ter da bi te postale pomembnejše za družbo, institucije EU pozivajo k aktivnejšemu vključevanju državljanov in družbe vanje v vseh njihovih razsežnostih. V Sloveniji je to urejeno z zakonom ter resolucijo o znanstvenoraziskovalni in inovacijski strategiji tako, da je vključevanje občanov oziroma prebivalcev in skupnosti smiselno opredeljeno kot ena od strateških aktivnosti za vključujočo družbo ter odprto znanost, raziskave in inovacije.

Če se dotaknem izkustvenega učenja, je to z delom na terenu ena najpogostejših metod občanskega raziskovanja. Za zdaj (še) ni druge poti do tega utelešenega izvira praktične modrosti kot da z notranjim očesom, s čuječnostjo opazujemo in doživljamo dogajanje v okolici in v nas samih. V tej spoznavni (kognitivni) drži pojavom pripisujemo pomen in se nanje odzivamo, da v jeziku nevrobiološke in socialne evolucije uspešno preživimo. Ko ta poenostavljeni spoznavni temelj analiziramo s praktičnega vidika, je etika vključevanja s človečnostjo, vrednotami in splošnimi načeli vpeta (integrirana) v gosto mrežo formalnih in neformalnih socialnih interakcij med notranjim in zunanjim okvirom vključujoče družbe in vključujočih ustanov (institucij). Glede tega ni prav velikih razlik med javnimi in zasebnimi, gospodarskimi in drugimi organizacijami.

Napredne organizacije svoje notranje in zunanje okolje povezujejo s pripadnostjo skupnim vrednotam, ki so z dinamično krožnostjo razmišljanja vgrajene v poslanstvo, vizijo in strategijo vključujočega poslovanja. V zvezi s tem je več kot dve desetletji govora o etični infrastrukturi. To je praviloma usklajeno (koherentno) celoto sestavin in funkcij, s katerimi organizacije utrjujejo svojo notranjo koherentnost in pripadnost tako, da hkrati povečujejo poslovno odličnost in uspešnost ter odpornost proti škodljivim pojavom (Delo, S pripadnostjo do strateškega uspeha, 10. maj 2024).

Etična infrastruktura je medtem dobila nove razsežnosti, tako z naravnimi, družbenimi in ekonomskimi temelji trajnosti kot s hitrim razvojem novih tehnologij in umetne inteligence. V tem kontekstu delujoča etična infrastruktura neprimerljivo bolj kot klasični način razmišljanja povečuje pripadnost, etično delovanje in odgovorno izvrševanje sprejetih zavez k človečnosti, svetovnemu etosu, trajnostnemu razvoju in vključevanju. Po drugi strani etična infrastruktura prav tako povečuje odpornost organizacije, njenega vodstva in zaposlenih proti neetičnim ravnanjem in drugim odklonskim dejanjem. Za ta vključujoči pristop je značilen slog etičnega vodenja (etično voditeljstvo) in etičnega komuniciranja. Tako poslujejo napredne organizacije in delodajalci, ki pri vseh neusmiljenih bitkah za konkurenčnost, učinkovitost in poslovno uspešnost nikdar ne pozabljajo, ampak si nenehno prizadevajo za človečnost.

Če se ozremo po današnjih svetovnih razmerah, vidimo, kako človeštvo izgublja bitko proti zverinski naravi nečlovečnosti. Zaradi tega je nenehno pozivanje k utrjevanju človečnosti na vseh področjih in ravneh nujno in neodložljivo. Grozodejstva nad neoboroženim civilnim prebivalstvom in popolno razdejanje civilne infrastrukture skupaj z globalnimi katastrofami dnevno, srednjeročno in dolgoročno ogrožajo preživetje človeštva in celotnega ekosistema Zemlje. Skupina avtoric in avtorjev v Pozivu k človečnosti za mir in trajnostni družbeni razvoj poudarjamo, da je utrjevanje človečnosti v teh razmerah nujno že zaradi tega: »Ker nas narava in družbena stvarnost z vso negotovostjo in ogroženostjo preživetja skrajno resno opozarjata, da moramo ljudje bistveno preseči dosedanje nečlovečne in druge škodljive načine mišljenja in ravnanja.«

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč urendištva. 

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.