S pripadnostjo do strateškega uspeha

Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani je ena tistih javnih ustanov, ki dosegajo strateške cilje in žanjejo uspeh tako, da hkrati pripomorejo k skupnemu dobremu in napredku širše skupnosti. Njeni diplomanti, pedagoško in drugo osebje, ki ga kodeks etike Biotehniške fakultete UL ob upoštevanju enakosti spolov upošteva kot enakovredne člane akademske skupnosti, so lahko upravičeno ponosni, da je Biotehniška fakulteta UL z akademsko odličnostjo in strateškim uspehom v družini ena najuglednejših evropskih fakultet s področja ved o življenju, etične uporabe naravnih virov in odgovornosti za okolje.

Pripadnost v tem kontekstu seveda ni tista, ki človeka s posesivnostjo in izkoriščanjem sili v podrejen položaj, da je malodane objekt koga ali česa, temveč je izraz svobodne volje in (za)vestne odločitve, kot v preambuli določa kodeks etike Biotehniške fakultete UL: »zavedajoč se izjemnega pomena pripadnosti vrednotam akademske in širše družbene skupnosti«.

Na drugi strani so problemi in izzivi javnega sektorja, na katere v letošnjem poročilu o razvoju Slovenije opozarja Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar, 2024). Razvoj človeških virov za kakovostne javne storitve je prepočasen, izboljšati je treba strateško upravljanje javnih ustanov. Za produktivnost in prehod od linearnega k zelenemu, trajnostnemu in krožnemu modelu gospodarstva je nujno pravočasno prepoznavanje in usklajeno obravnavanje razvojnih izzivov s pospešenim prehodom v krožno uporabo virov in zmanjševanje odpadkov.

Za vse to pa je najprej potrebna mentalna preobrazba v dojemanju velikih vrednot življenja in okolja. V povezavi s tem lahko pripadnost vzamemo kot prispodobo tiste prvinske sile preživetja, ki od spodaj navzgor/od zgoraj navzdol (in obratno) integrira mikroskopske z makroskopskimi in časovnimi razsežnostmi človeškega bitja, ga v tej dinamični krožnosti nagrajuje in spodbuja z ugodjem ali kaznuje z bolečino in trpljenjem (Narava duha in etična infrastruktura sveta, Delo 25. 4. 2024).

V času, ko zaznamujemo 20-letnico vstopa Slovenije v EU, z mislijo na mir in enotnost pa tudi dan Evrope, je veliko govora o pripadnosti skupnim vrednotam in prihodnosti.

Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen je v nedavnem pogovoru za Delo posebej poudarila, da pogosto prisluhnejo izkušnjam iz Slovenije. Zakaj potemtakem ne bi mogli tudi sami izrekati priznanj in se zgledovati po izkušnjah najodličnejših med nami? Če smo ponosni na vrhunske športnike, njihove osebne rekorde in medalje, si najmanj enako pozornost in čast zaslužijo vrhunski znanstveniki, odlični zdravniki in učitelji, delavci in vzgojitelji ... Vsakdo, ki v svoji družbeni vlogi in po najboljših močeh pripomore k skupnemu dobremu, si zasluži, da je enakovreden in spoštovan član skupnosti. Zaradi spoštovanja ali vsaj malo manj nestrpnosti še nikomur ni »krona z glave padla«.

Spoštljivo utrjevanje dobrih medčloveških odnosov in tkanje pristnih družbenih vezi s pripadnostjo skupnim vrednotam je lahko koristno za vse, vključno s tem, kar Umar ugotavlja o potrebah po odličnih človeških virih, kakovostnih javnih storitvah in strateškem upravljanju javnih ustanov. Pri tem je Biotehniška fakulteta UL s svojimi akademskimi dosežki in strateškim uspehom res lahko zgled celotnemu javnemu sektorju. Njeni člani akademske skupnosti se s pripadnostjo lotevajo izzivov in tudi v širšem evropskem prostoru dosegajo strateški uspeh. Pregledno, etično in odgovorno delovanje je v strategiji Biotehniške fakultete UL celovito podprto z etično infrastrukturo in dinamičnim krožnim ciklom strateških aktivnosti od spodaj navzgor/od zgoraj navzdol – in obratno.

Interakcije s študijskimi programi, prežete s snovjo o bioetiki in biotehnologiji, etičnem in odgovornem delovanju omogočajo etični infrastrukturi Biotehniške fakultete UL, da z dinamično krožnostjo mreži širok nabor etičnih, pravnih, gospodarskih, socialnih in drugih dejavnikov akademske odličnosti, visokošolskega izobraževanja ter znanstvenoraziskovalne in inovacijske dejavnosti. S pripadnostjo vrednotam in dinamično krožnostjo etična infrastruktura od spodaj navzgor/od zgoraj navzdol (in obratno) povezuje še vse tiste vertikale področne zakonodaje in izhodiščnih politik države o varstvu človekovih pravic, zaščiti pred nasiljem in drugimi neželenimi pojavi, varovanju človekovega dostojanstva, zasebnosti in zaupnosti na delovnem mestu, etičnem in odgovornem pridobivanju, uporabi in varstvu podatkov.

Ker je med nosilnimi strateškimi aktivnostmi, s katerimi Biotehniška fakulteta UL uresničuje svoje poslanstvo in vizijo, njena etična infrastruktura računa tudi s hitrim razvojem novih tehnologij. To v duhu evropske naravnanosti k prevladi varstva človekovih pravic in odgovornega odnosa do okolja predstavlja poseben izziv uporabni etiki kibernetskega prostora z brezpogojno zahtevo po zaupanja vredni in učinkovito nadzorovani umetni inteligenci.

S tem namenom kodeks etike Biotehniške fakultete UL izrecno določa: »Pri načrtovanju, razvoju, vgradnji, uporabi in vzdrževanju novih tehnologij in podatkovnih sistemov, podprtih z umetno inteligenco, si člani akademske skupnosti v skladu z akademsko integriteto in odličnostjo prizadevajo za učinkovit človeški nadzor.« V okviru splošnih načel, s katerimi opredeljuje integriteto v znanstveno-, umetniško-raziskovalni in inovacijski dejavnosti, je v kodeksu določeno, da Biotehniška fakulteta na tem področju sledi smernicam Etičnega kodeksa za raziskovalce Univerze v Ljubljani in Evropskega kodeksa ravnanja za raziskovalno integriteto Zveze evropskih akademij – ALLEA.

Kodeks etike Biotehniške fakultete UL vsebuje splošna načela (etika principalizma), po katerih člani akademske skupnosti etično in odgovorno uresničujejo sprejete obveznosti (deontološka etika, etika utilitarizma, človekovih pravic, družbene pravičnosti). V kodeksu se tako zrcalijo tudi spoznavne in moralne vrline ali vrednotne dispozicije (etika vrlin), ki od znotraj zavezujejo k odgovornosti (intrinzična motivacija kot vrednota sama po sebi). Kajti brez vrlih ali krepostnih članov akademske skupnosti bi bil kodeks z vsemi omenjenimi in drugimi teorijami etike še vedno le »mrtva črka« na papirju. Zato je ob izrecno poudarjenem zavedanju pripadnosti vrednotam v kodeksu opredeljena še vloga komisije za etiko, da v praksi posreduje med normativno etiko in etiko vsakdanjega življenja ali etiko na delu članov akademske skupnosti.

Vloga komisije za etiko je v skupnem okviru etične infrastrukture izjemna, vendar ni primarna. Primarno so ključni ljudje – človeški viri, kot v poročilu o razvoju Slovenije pravi Umar. Ljudje so tisti, ki gojijo vrlino pripadnosti skupnim vrednotam, etično in odgovorno opravljajo sprejete obveznosti, se s kulturo dialoga in etičnim komuniciranjem izogibajo medosebnim sporom oziroma jih rešujejo na civiliziran način. Vloga komisije za etiko nastopi šele takrat, ko so ljudje soočeni s takšnimi problemi in etičnimi dilemami, da je o tem smiselno odločati v predpisanem postopku. Smiselno zato, ker komisija za etiko praviloma ne rešuje osebnih zamer in »tožbarjenj« za vsako ceno, ampak skladno s kodeksom in pravili delovanja spodbuja k etičnemu in odgovornemu ravnanju, preprečuje kršitve etičnih standardov in povečuje odpornost proti neetičnim dejanjem.

Kodeks in notranja pravila Biotehniške fakultete UL zagotavljajo, da je delovanje komisije za etiko pregledno in usklajeno z normativnim okvirom akademske skupnosti, področno zakonodajo in drugimi zavezujočimi akti. Zaradi vsesplošnega razraščanja lažnega in žaljivega izražanja, ki je v družbi na splošno prestopilo meje dobrega okusa in je preraslo v množičen pojav neciviliziranega početja, notranja pravila izrecno določajo, da komisija za etiko ne sprejema in ne obravnava očitno neresničnih, lažnih in žaljivih ali kako drugače zlonamernih prijav.

Če komisija za etiko v skladu s svojimi pristojnostmi oceni, da je obravnava zlonamernih prijav vendarle potrebna, so tovrstne prijave še vedno zavržno družbeno zlo, vendar jih je treba obravnavati zaradi zaščite potencialnih ali ciljanih žrtev zlonamernega početja, najsibo notranjega ali zunanjega storilca. S to dikcijo so notranja pravila tudi sama sestavni del etične infrastrukture Biotehniške fakultete UL, tako zaradi ureditve postopka s konkretnimi primeri kot zaradi sistemskega prispevka k sprotnemu posodabljanju in izboljšanju notranjega nadzora, notranjih varnostnih ukrepov in registrov za obvladovanje tveganj notranjega in zunanjega izvora.

Umar v poročilu za leto 2024 ugotavlja, da je razvoj Slovenije odvisen od odličnosti človeških virov, kakovosti javnih storitev in strateškega upravljanja javnih ustanov. Vse to je v prvi vrsti pogojeno s pripadnostjo temeljnim družbenim vrednotam in idealom uradniškega etosa. Te ideale je težko doseči, če v javnih ustanovah ni pripadnosti in dobrih medčloveških odnosov. Razvpiti primeri in podatki nadzornih organov kažejo, da ne prvo (pripadnost) ne drugo (medčloveški odnosi) v posameznih javnih ustanovah ni niti približek spodobnosti, kaj šele odličnosti. Razmere od vrha nekaterih ministrstev navzdol kažejo, da so ideali pripadnosti temeljnim družbenim vrednotam in uradniški etos do temeljev popackani s prstnimi odtisi strankarsko-političnega pridobitništva na levem in desnem bregu kadrovskega plena.

Od političnega mešetarjenja v vrhovih gospodarskih javnih družb, milijonskih kravjih kupčij v škodo javnega interesa do škandaloznih posegov na področje tistih najobčutljivejših metod in sredstev državnih organov za odkrivanje in pregon najhujših kaznivih dejanj organiziranega kriminala, povsod so vidne sledi istega vzorca političnega primitivizma. Upoštevajoč, kar o neodložljivi potrebi po pospešenem razvoju človeških virov za kakovostne javne storitve in strateško upravljanje javnih ustanov ugotavlja Umar, je politični primitivizem v odnosu do javnih ustanov in strokovnega dela države med strateškimi tveganji družbenega razvoja in napredka.

Opogumljen s politično motiviranim sovraštvom in skrajnim nasiljem proti institucijam demokratičnega družbenega reda se politični primitivizem z očitnimi znaki najhujšega zla političnega ekstremizma iz temačne preteklosti spet bohoti pred očmi Evrope (Antiinstitucionalizem na pohodu: oborožite se z zdravo pametjo, Delo 30. januar 2024).

Vendarle: Slovenija ima odlične javne ustanove z odličnim osebjem, ki je s pripadnostjo vrednotam skupnosti in strateškim uspehom lahko zgled, kako do kakovostnih javnih storitev in strateškega upravljanja javnega sektorja. Skupnost, ki nima oziroma ne razvija in ne podpira takšnih javnih ustanov, je danes bolj kot kdajkoli prej obsojena na neuspeh in propadanje. To bi hkrati veljalo vzeti kot svarilo preteklosti, tako za Slovenijo kot za Evropo, da je javne ustanove s povečanjem pripadnosti vrednotam demokratične skupnosti nujno treba obvarovati pred političnim primitivizmom, ker ta po izkušnjah prej ali slej vodi v nasilno radikalizacijo in politični ekstremizem.

***

Mag. Bećir Kečanović, Inštitut za razvoj vključujoče družbe.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.