(KOMENTAR) Glave se perejo po angleško

Obstaja neka skrivnostna in usodna povezava med nedelovanjem Urada RS za intelektualno lastnino (Ursil) in Londonom. Namreč, nedelujoči Ursil Londonu dela super uslugo.

Dijaki neke slovenske gimnazije se že tradicionalno udeležujejo vsakoletne ekskurzije v London. Letos sem se s tem fenomenom obiska zahodne »Meke« kontaminiral še sam. Moja hči je namreč ena od teh srednješolk, ki bo deležna štiridnevnega šolskega obiska Londona.

Jaz, njen foter, sem zadnja leta svoji najstnici in pubertetnici največji brezveznik na svetu. Gleda me postrani, kako kot upornik (z razlogom) delam in živim od ustvarjalnosti. Zadnje čase opažam, da gre moji hčeri moj poklic na živce. Rahlo umanjkanje denarja in zategovanje pasu jo živcira in verjetno bi imela raje očeta zdravnika, politika, uradnika, ravnatelja … Moji literarni, novinarski, glasbeni in avdiovizualni izdelki so seveda vredni manj kot za nove obleke in dišave vedno pripravljene kreditne kartice očetov v bolj konvencionalnih poklicih in službah. A pojdimo naprej. Zakaj se kot inovativen in uspešen ustvarjalec ne morem primerjati s prej naštetimi fotri z drugačnimi poklici ali službami?

Prvi in največji problem uspešnih slovenskih ustvarjalcev je Ursil, ki krmili uporabo in vrednotenje večine našega dela. Urad za intelektualno lastnino je državni organ v sestavi gospodarskega ministrstva. Ursil zapostavlja in degradira domačo ustvarjalnost. Občasno sploh ne deluje ali pa deluje nerazumljivo in škodljivo. In ko je Ursil v stanju spanja in je popolnoma brez vizije in strategije, si roke manejo soseščina in tujci. Vse do Londona.

Moja srednješolska hči je pod vplivom medijskih zgodb o Londonu ter pod vplivom sošolk in sošolcev popolnoma evforična in že komaj čaka vrhunsko pašo za oči. Muzeji, izložbe, ves svet v enem mestu, zgodovinska dejstva, filmske lokacije. Žal ne bo imela denarja za filmsko zapovedan šoping. Duha pa v današnjem svetu tako ali tako nihče več ne išče in ne najde. V Londonu gotovo ne.

Tomaž Grubar FOTO: Matej Družnik/Delo

Ta pretirani magnetizem med slovenskimi pubertetniki in Londonom me jezi in žalosti. Pretirana privlačnost in prepojenost s tujo ideologijo je posledica nedelovanja ali napačnega delovanja naše države, naših ministrstev za gospodarstvo, za kulturo, našega šolstva in medijev. In predvsem urada za intelektualno lastnino. Ta ne razume in ne stori ničesar, da bi domača ustvarjalnost vsaj tekmovala, če že ne more premagovati londonske pravljice. Da je zmeda v glavah mladih srednješolcev in tudi odraslih še večja, se od časa do časa brez hrbtenice udinjamo Rusom in Američanom, po potrebi tudi Palestincem in Kitajcem. Našim nekdanjim južnim bratom smo tradicionalno popolnoma odprti in več kot bratski. Njihovo kulturo prezentiramo brezplačno in z veliko žlico, poceni pa jim prodajamo naše tovarne, trgovine, elektriko. Znosimo jim ves denar, namenjen počitnicam. Celo zemljo jim že prodajamo in podarjamo. Mejno in tudi tisto (obdelovalno) v notranjosti naše vse manjše države.

A majhnost države še ni avtomatsko kritična. Kritično pa je umanjkanje naše lastne vplivnosti, suverenosti, naprednosti. Ni naše misli. Nimamo svoje zgodbe. Priklanjamo se na vse strani neba in sveta in se vsak dan kot malo pišče naivno verjamemo volkovom, medvedom, šakalom in ujedam.

Vse skupaj je strateško zgrešeno. Priklanjanje levo, desno, vzhodno in zahodno, brez lastne hrbtenice, je pot v poraz. Urad za intelektualno lastnino bi moral že od leta 1991 imeti in izpolnjevati strateški načrt naše originalnosti, izvirnosti, samosvojosti, naprednosti, kreativnosti in tehnološke superiornosti. Morali bi biti tako napredni in razviti, da bi britanski pubertetniki in pubertetnice prihajali na ekskurzije v Slovenijo gledat čudež na (skoraj) stičišču balkanskih, germanskih, romanskih in ogrskih konfinov.

Kako je hladna vojna dosegla Londongrad

Naši otroci so tako ali tako prepojeni z angleško kulturo. Pojejo angleško, gledajo in berejo angleško (in seveda ameriško) in zdaj tudi že mislijo po nareku. Kar je velik problem. Ampak naš Ursil in vse dosedanje vlade, ministrstva in parlamenti sploh ne vidijo te težave. Kaj šele, da bi jo razumeli, znali dešifrirati ter jo koncizno eliminirati in minimalizirati. V suverenih državah so takšni koraki ustavna kategorija. Ne govorim o zapiranju meja in negiranju vsega tujega. Naj se sliši in vidi svet in sosedščina, a večina misli in zamisli v Sloveniji mora biti domačih.

London pa si mane roke. Naši otroci jim nosijo denar. Menda bodo, tako sem slišal, v Veliki Britaniji v kratkem uvedli »vstopnino« za obisk Združenega kraljestva. Zgolj nabildana država si lahko privošči vstopnino za ogled. Mi pa si v istem trenutku prizadevamo za šolanje in študij otrok v internacionalnih (beri angleških) šolah. Koprnimo po študiju v tujini. Na Oxfordu, Cambridgeu, Yalu, Edinburghu ... in starši jemljejo kredite, da njihovi otroci študirajo tam, kjer se glave perejo po angleško. Svoja najboljša leta naši otroci podarijo drugi državi. Slovenija jih spravi iz plenic do pubertete, nato se za dvajset ali trideset najboljših let prodajo tujcem, pozneje pa se zmahani, bolni, z razpadlimi zvezami ali družinami in psihično zlomljeni vrnejo v Slovenijo. V penzijo. In v čakalne vrste v ambulanti za neopredeljene.

V Sloveniji davkoplačevalci plačujemo okrog šestdeset državnih uradnikov, zaposlenih na Ursilu, ki problematike kibernetskega mnenjskega inženiringa niti slučajno ne vidijo. Na Ursilu res ne vedo, da dandanes poteka permanentna vojna nadvladovanja razvitega in inovativnega sveta nad nerazvitim in zaostalim. Kamor vse bolj sodimo tudi mi. Ta boj se dogaja zgolj skozi vsiljevanje kulture močnejšega, šibkejšemu. Z nasmeškom. Dandanes se nadvlada močnejših in razvitejših nad šibkejšimi in nerazvitimi ne izvaja več z orožjem.

Naši otroci so prepojeni z angleško kulturo. FOTO: Mina Kim/Reuters

Kako umanjkanje tovrstnega spoznanja zgleda v praksi?

Gimnazijci bodo med potjo in v Londonu skoraj gotovo tudi žurali. Plesali in peli. In kaj bodo peli? Anglosaške hite in melodije naših nekdanjih bratov južnjakov. Ponotranjili so vsebine držav, ki že desetletja razumejo in izvajajo medijski spopad za obstoj in nadvlado. In so nas povozili. Pubertetnikom in pubertetnicam ne gre zameriti, da so se navlekli tujim vsebinam naklonjenih radiev in televizij. Ministrstvo za kulturo in ministrstvo za gospodarstvo bi že zdavnaj morala izobraziti in poučiti lastnike takšnih medijev, da je tu Slovenija, ki ima svojo glasbo, svojo literaturo, svoje (katastrofalne) filme.

Kronski primer. Filmi in druge avdiovizualne vsebine so bili skozi zgodovino najpomembnejši kreatorji življenjskih vzorcev. Ljubljana, imamo problem! Slovenski filmi večinoma nastajajo v treh gnezdih slovenske filmske avantgarde, ki domujejo na 3M. Metelkovi, Maistrovi in Miklošičevi. In potem (ne) gledamo vsebinsko brezhrbteničnih in obrtniško podhranjenih filmov. To je treba priznati in se našim mladim opravičiti. Res je naporno ogledati si devetdeset minut slovenske filmske zgodbe. Totalni art, punk zdrsi.

Ampak vrnimo se še enkrat v gimnazijski razred, na njihovo ekskurzijo. Poglejmo zgolj finančni aspekt. Približno tisoč evrov bo vsak od staršev primaknil v blagajne pametnejših od nas. Britanski proračun bo dobro zaslužil, ko bodo otroci iz nerazvitega sveta hoteli v živo videti kraje in prizore iz njim znanih filmskih, glasbenih, globalnih vsebin. Slovenski starši pa bomo po štirih dneh nazaj dobili otroke, ki bodo dokončno prepričani, da se na zahodu cedita mleko in med, doma pa je vse narobe.

Delno imajo prav. Tridesetletno umanjkanje strategije razvoja mora imeti posledice.

Ne moremo si predstavljati skrite bede Anglije

Za zaključek pa še razmišljanje o tegobah, kako se pametno izogniti te norosti ter ohraniti obraz in celo kožo.

Razmišljal sem, da svojega otroka ne pošljem na tako škodljivo ekskurzijo. Ampak sem trčil ob socialne aksiome. Če se vsi sošolci in sošolke prijavijo, jaz pa svojemu otroku to ekskurzijo prepovem, nastane problem. Travma in zamera. Šestnajstletnik ali šestnajstletnica sta namreč prešpricana s hormoni in zahodnimi informacijami. S še ne popolnoma razvitim prednjim frontalnim režnjem možganov moja hči ne more razumeti mojega upora, odpadništva in odklopljenosti. In tovrstne poteze svojega očeta sovraži. Ne morem ji zameriti. Če taiste težave ne razume in ne vidi celoten Ursil, slovenska vlada in tudi šolstvo ne, kako naj to razume šestnajstletnica?

Doma pa se mi je zaradi Londona vnel še en požar. Spor med menoj in ženo, ki me je rotila, naj držim jezik in pač sprejmem svet, kakršen je. In pohitela je s plačilom ekskurzije. Čeprav je vedno brez denarja, je čudežno našla jurja za integracijo svoje hčere v čredo.

Ampak na roditeljskem sestanku sem vseeno stegnil gofljo. Dobronamerno sem povedal, da se mi zdi to vsebinsko precej sporna ekskurzija, ker gre na oglede brez premislekov in tehtanja, kaj je prav in kaj narobe. Ekskurzija, ki zgolj potrjuje že znane mantre o superiornosti Britanije, Harryja Potterja, Jamesa Bonda, Freddieja Mercuryja, Beatlov, Stonesov, Taylor Swift, Beyonce, Plavega orkestra in Bore Đorđeviča, ki je v Sloveniji nekako zavohal umanjkanje plemenitih vonjav, ki jih nadomešča vonj hleva.

Da ne bo pomote. Slovenski narod ima svoj vonj. Originalen in kultiviran. Imamo pa to smolo, da enkrat za vselej v ustavo ne napišemo, da državo vodijo pametni in nikoli več neumni, slepi ali pokvarjeni. In naj veljajo rezultati. Realizacija. Ne pa sedem diplom in dve levi roki.

V Londonu so vsi pomembneži po vrsti v službi pozicioniranja britanske države in kulture v vrh razvitega sveta. Dejstvo je, da predmetna šolska ekskurzija niti v petih odstotkih vsebine ne odstopa od vsebine primerljivih klasično komercialnih turističnih obiskov Londona, ki jih ponujajo vse slovenske potovalne agencije.

Pa smo tam. Naši srednješolci gredo s svojimi učitelji zgolj potrdit to, kar iz medijev in svetovnega spleta že vedo. London je kul.

London je naš!

***

Tomaž Grubar, outfluencer

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.