(KOMENTAR) O prevajalki, ki se je prijavila na razpis

Da v Sloveniji že zadnjih nekaj let primanjkuje učiteljev in da sindikati, ravnatelji, učitelji in starši opozarjajo na nevzdržno stanje v šolah, ni novica. Kot piše Špela Kuralt v Delu, ravnatelji v tednu pred začetkom novega šolskega leta, pa verjetno kje tudi po njem, kadrovsko stisko rešujejo s sumljivimi, skoraj dolgoprstimi prijemi in kadrovsko akrobatiko. Pred nosom si izmikajo učitelje, v razrede pošiljajo vsakogar, ki nekoliko »zna« jezik, tudi prevajalko, ki, kot beremo v Delu, »nima pedagoške izobrazbe in strokovnega izpita« in katere edini stik z otroki »so bili poletni tabori«.

Pa naj pojasnim, kaj univerzitetno izobraženi prevajalci in tolmači znamo, kako smo si ta znanja pridobili in zakaj smo sposobni tudi poučevati, če se »dokvalificiramo«. Praviloma imamo za seboj pet let študija. Že na maturi smo tuji jezik zagovarjali večinoma na višji zahtevnostni ravni in naše jezikovno znanje je ob samem začetku študija zelo poglobljeno in široko. (V angleškem jeziku študenti prvega letnika prevajanja na Univerzi v Mariboru dosegajo v povprečju raven C1 po Skupnem evropskem jezikovnem okvirju. Do najvišje možne stopnje C2 je tako le še streljaj.)

Vsaj v Mariboru na prvi, dodiplomski stopnji veliko predmetov poslušamo skupaj z bodočimi učitelji in študenti jezikov na nepedagoških programih, ki niso namenjeni učiteljem. Polovica naših predmetov je osredotočenih na jezikovna znanja. Še dobra tretjina na spoznavanje kulture, ki je neodtujljivi del učenja jezika, in prevajalska znanja, kjer poleg maternega seveda uporabljamo tudi tuje jezike.

Na magistrski stopnji se naša študijska pot z bodočimi učitelji in tistimi, ki jezik študirajo nepedagoško – gre za dve različni smeri – sicer razide in naš študij razen med izbirnimi predmeti ne predvideva pedagoških in didaktičnih vsebin. Vendar pa pedagoška in didaktična znanja prevajalci lahko pridobimo po študiju, če zaključimo pedagoško-andragoško izobraževanje. Tako kot jih lahko pridobijo magistri nepedagoških jezikovnih smeri, denimo anglistike, saj tudi njihov študijski program teh znanj ne vključuje. Edina razlika med magistrico prevajanja in magistrico anglistike v tem pogledu je, da prevajalka v prihodnosti nikoli ne bo smela na strokovni izpit.

Prevajalcem je torej ta pot že vsa leta zaprta in pristop k strokovnemu izpitu onemogočen. Zaradi raznoraznih razlogov se nas na trgu veliko vseeno odloči za enoletno pedagoško-andragoško »izobraževanje, ki na Univerzi v Mariboru trenutno stane 2100 evrov. Med prevajalci je tudi zato veliko dobrih učiteljev, ki imajo svoja podjetja, večinoma espeje, kjer poučujejo z inovativnimi metodami in sledijo trendom. In nekaj jih celo uči na šolah, vendar brez strokovnega izpita – h kateremu pač niso pripuščeni. Ker nimajo strokovnega izpita, tudi ne morejo biti zaposleni za nedoločen čas.

Že leta se zato tisti, ki izobražujemo prevajalce in tolmače, čudimo, da ministrstvo za vzgojo in izobraževanje vzdržuje to stanje dvojnih meril, po katerih nerazumno zapira dostop do pedagoškega poklica skupini diplomantov, čeprav ima za to delo vse strokovne kompetence, ki si jih je pridobila s študijem in dodatnim izobraževanjem.

Predlog novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ki je trenutno v medresorskem usklajevanju, nam bo to pot morda olajšal, vsaj na področju srednjega izobraževanja – če se ne bo spet nekdo odločil, da pa prav prevajalke ne smejo nikoli vstopati kot enakopravne članice v pedagoški kolektiv. Z uvajanjem novosti v šolski sistem potreba po jezikovnih učiteljih samo raste, zakaj ne bi torej otrok poučevala odlično jezikovno podkovana ter pedagoško in andragoško usposobljena prevajalka?

***
Doc. dr. Melita Koletnik, predstojnica Oddelka za prevodoslovje Filozofske fakultete Univerze v Mariboru.

Prispevek je mnenje avtorice in ne izraža nujno stališč uredništva.