(KOMENTAR) Gaza, Bled in kultura nekaznovanja

Sedemindvajsetega decembra 2008 je izraelska vojska z operacijo Uliti svinec odgovorila na Hamasovo raketiranje izraelskega ozemlja. Obsežni napad na Gazo je trajal 22 dni in terjal 1166 palestinskih življenj, večinoma civilnih, ter življenje 13 izraelskih vojakov. S sedanjega zornega kota je bila operacija Uliti svinec le nekakšna uvertura, kratek uvod h genocidnemu dogajanju v Palestini.

Devetindvajsetega septembra 2009 je južnoafriški sodnik judovskih korenin Richard Goldstone v imenu štiričlanske komisije Združenih narodov za ugotavljanje dejstev o vojni v Gazi in morebitnih kršitvah človekovih pravic in humanitarnega prava v palestinskih zasedenih ozemljih Svetu za človekove pravice ZN predstavil poročilo in podal izjavo z ugotovitvami misije. Ta je bila imenovana in opolnomočena aprila 2009.

Poleg Richarda Goldstona so komisijo sestavljali pakistanska sodnica in aktivistka za človekove pravice Hina Jilani, predavateljica mednarodnega prava na London School of Economics Christine Mary Chinkin, in irski polkovnik v pokoju z dolgoletnimi izkušnjami v mednarodnih mirovnih misijah Desmond Travers.

Med junijem in julijem istega leta so navedeni strokovnjaki na terenu preiskovali potek in posledice konflikta med Izraelom in Hamasom.

Kljub nasprotovanju in oviram izraelske vlade, ki članom misije ni dovolila vstopiti v Izrael in na Zahodni breg, so se le-ti s pomočjo Egipta in Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) uspešno prebili v Gazo in opravili na stotine intervjujev in pogovorov s prizadetim prebivalstvom Gaze, Zahodnega brega in Izraela, z nevladnimi humanitarnimi organizacijami in palestinskimi ter izraelskimi poznavalci tamkajšnjih razmer.

Pridobili so na tisoče dokumentov, fotografij in satelitskih posnetkov. Na podlagi neizpodbitnih dokazov je misija v več primerih ugotovila vojne zločine ter teptanje humanitarnega prava na obeh straneh, vendar je bil Izrael pri teh kršitvah občutno bolj dejaven. Izraelska vojska je civilno prebivalstvo uporabljala kot živi ščit, uporabljala je prepovedana vojna sredstva, kot je strelivo z belim fosforjem, ter načrtno uničevala civilne objekte in infrastrukturo.

V izjavi je sodnik Goldstone Svetu za človekove pravice priporočil začetek mednarodnih kazenskih postopkov pred Mednarodnim kazenskim sodiščem (ICC) zoper odgovorne za vojne zločine, če jih Izrael in oblasti v Gazi na verodostojen in transparenten način v roku šestih mesecev ne bi sprožile same.

Slednje se seveda ni zgodilo. Goldstonovo poročilo s priporočili je obtičalo globoko v predalu. Zgodilo se ni nič. Izraelska diplomacija je cinično in samozavestno zamahnila z roko, za njo pa so ZDA poskrbele, da ugotovitve misije ne bi imele nikakršnega učinka, ne pravnega ne političnega. Tudi resolucija, ki jo je 15. januarja 2009 sprejel evropski parlament na pobudo vseh političnih skupin in ki je zahtevala od vseh vpletenih takojšnjo ustavitev nasilja v Gazi ter posebej Izrael pozvala k prenehanju z napadi na palestinsko civilno prebivalstvo in spoštovanju mednarodnega ter humanitarnega prava, je ostala prezrta.

O Gazi in Goldstonovem poročilu je pozneje, na pobudo strank Zares, LDS in SD, razpravljal tudi zunanjepolitični odbor slovenskega državnega zbora. Takratni zunanji minister Samuel Žbogar je v Združenih narodih poročilo podprl. Ugotovitve misije so ostale neme priče grozodejstev, ki skozi desetletja izraelsko-palestinskega konflikta ciklično in sistematično opustošijo Palestino in njene prebivalce.

Na čelu izraelske vlade, ki je ukazala operacijo Uliti svinec, sta bila premier Ehmud Olmert in namestnica premiera ter zunanja ministrica Cipi Livni, nekdanja agentka Mosada; v Mosadu je službovala v času izvajanja operacije Bajonet; gre za večletno operacijo številnih atentatov in fizičnih eliminacij pomembnih palestinskih osebnosti, osumljenih povezav s teroristično akcijo skupine Črni september in umorom izraelskih olimpijskih športnikov leta 1972 v Münchnu.

Cipi Livni je bila v času operacije Uliti svinec v Gazi tudi članica vojnega sveta, na katerem se je odločalo o poteku vojaške operacije – s prostimi rokami za vojne zločine nad palestinskim prebivalstvom vred. Ehmud Olmert in Cipi Livni sta danes predstavnika izraelske sredinske opozicije in zagovornika rešitve dveh držav. Premieru Natanjahuju očitata predvsem pomanjkanje strategije.

Znano je, da je Cipi Livni leta 2017 v treh evropskih državah, Združenem kraljestvu, Belgiji in Švici, zaradi ovadb propalestinskih civilnodružbenih organizacij ter aktiviranih postopkov, povezanih s sumom o njeni soodgovornosti pri vojnih zločinih, naletela na težave s tveganjem, da bi jo priprli. Zato se je tem državam izogibala. Včeraj je kot povabljena gostja nastopila na Blejskem strateškem forumu.

Sodnik Richard Goldstone je na koncu izjave o misiji v Gazi zapisal tudi naslednje: »Kultura nekaznovanosti (impunity) že predolgo zaznamuje regijo. Pomanjkanje odgovornosti za vojne zločine in možne zločine zoper človeštvo je doseglo kritično točko; nadaljnji neobstoj pravice spodkopava vsakršno upanje v uspeh mirovnega procesa in krepi okolje, ki spodbuja nasilje. Čas in izkušnje nas učijo, da če spregledamo pravico, to vodi v vse večje konflikte in nasilje.«

Od »demokratičnega sveta« prezrte Goldstonove besede zvenijo danes, po novih 40.000 mrtvih Palestincev v Gazi in na Zahodnem bregu ter dvatisoč mrtvih Izraelcev, vključno z vojaki, tragično preroške, aktualne in resnične. Globalnim odločevalcem zahodnega sveta pa še naprej žal ne sežejo do vesti.

***

Franco Juri. nekdanji diplomat in publicist. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.