(KOMENTAR) Preobrazba narodnih pregovorov – od hlapcev do gospodarjev

Pred kratkim me je dvanajstletni sin spodbudil k razmisleku o modrostih, ki jih nezavedno prenašamo naprej. Predlagal je, da vsak član naše družine napiše eno misel, ki ga navdihuje. Prvi pregovor, ki mi je prišel na misel, je bil: »Kdor visoko leta, nizko pade.« Ko sem ga zapisal, sem začutil, kako globoko je v meni zakoreninjena miselnost strahu pred neuspehom. Ugotovil sem, da ta pregovor odraža nekakšno ujetost v preteklosti, v strah, da se visoki cilji končajo z bolečim padcem.

Naslednji dan sem ta pregovor izbrisal in ga preoblikoval v: »Dež pripravlja tla za rast.« To me je pripeljalo do širšega premisleka o tem, kako pogosto naši pregovori nosijo sporočila, ki nas omejujejo, namesto da bi nas spodbujali k napredku. Tako je nastala ta kolumna – razmišljanje o tem, kako lahko preoblikujemo stare modrosti, da bodo bolje izražale našo sodobno realnost.

Slovenski pregovori so globoko zakoreninjeni v zgodovinskem kontekstu, kjer so stoletja tuje nadvlade oblikovala našo narodno identiteto. Fevdalni red, socialna neenakost in obdobja tuje oblasti so rodili modrosti, ki so odsevale izkušnjo posameznika, ujetega v svet, kjer so bile spremembe skoraj nemogoče. Pregovor »Hlapič pa bo vedno hlapič« je rezultat tega okolja, kjer so ljudje, predvsem kmečki sloj, sprejeli svojo družbeno usodo, saj iz nje ni bilo videti izhoda.

FOTO: Jože Suhadolnik/Delo 

Vendar pa smo danes del drugačne družbe – demokratične in odprte, kjer so socialni vzpon, osebni razvoj in možnost preobrazbe dostopni vsem. Čeprav je pomembno razumeti izvor teh pregovorov, moramo zdaj zavestno preseči te stare paradigme in jih preoblikovati v novo modrost, ki bo odsevala našo sodobno identiteto.

Immanuel Kant je v svoji definiciji razsvetljenstva poudaril, da je človeška nezrelost posledica nesposobnosti uporabe lastnega razuma brez vpliva drugih. Slovenski pregovori, zasidrani v zgodovinski ponižnosti in sprejemanju usode, so lahko ovira za naš izhod iz te nezrelosti. Zavedanje, da smo danes gospodarji lastne usode, nam omogoča, da uporabimo razum in moč za oblikovanje nove narodnosti, ki temelji na svobodi in samozavesti.

Tu se lahko navežemo tudi na Nietzschejevo misel o nadčloveku, ki zavrača stare vrednote in ustvarja nove. »Hlapič pa bo vedno hlapič« mora postati preteklost. Namesto tega lahko izoblikujemo novo modrost, ki odraža moč volje in sposobnost preobrazbe: »Hlapič se prelevi v gospodarja.« To ni le simboličen premik, temveč je poziv k aktivnemu prevzemanju odgovornosti za lastno življenje in narod. Nietzsche bi nas spodbudil, da ustvarimo lastne vrednote, ki ne izhajajo iz zgodovinske podrejenosti, temveč iz naše moči in ustvarjalnosti.

Psiholog Carl Jung je razvil koncept kolektivnega nezavednega, ki vključuje arhetipe in simbole, ki se prenašajo skozi generacije. Pregovori so del tega kolektivnega nezavednega, ki oblikuje naše miselne vzorce in samopodobo. Ko vztrajamo pri pregovorih, ki nas omejujejo – kot je »Kdor visoko leta, nizko pade« – ostajamo ujeti v arhetipe strahu in previdnosti. Da bi narod rasel, moramo te arhetipe preobraziti.

Namesto da bi ta pregovor razumeli kot svarilo pred tveganjem, ga lahko preoblikujemo v: »Kdor visoko leta, vidi širše«. S tem nas pregovor spodbuja, da tvegamo, se dvignemo nad omejitve in vidimo svet skozi širše oči. S takšnim pogledom odkrivamo nove priložnosti in premagujemo strah pred neuspehom. Jungovska preobrazba simbolov vodi k osvoboditvi kolektivne zavesti in odpira prostor za rast, ustvarjalnost in nove poti.

Pregovori niso zgolj del preteklosti, ampak lahko postanejo orodje za oblikovanje boljše prihodnosti. Spreminjanje stare modrosti v optimistično vizijo ni le stvar simbolike, ampak vpliva na vsakdanje življenje. Slovenci smo dosegli izjemne uspehe v športu, znanosti in gospodarstvu, a pogosto še vedno čutimo zadržanost, kot da se bojimo lastnega uspeha. Nova modrost, kot je »Kdor visoko leta, vidi širše«, nas spodbuja, da premagamo ta strah in razširimo obzorja – v podjetništvu, raziskovanju in globalni vlogi Slovenije.

Poleg tega lahko pregovori, kot je »Po dežju posije sonce«, dobijo globlji pomen. Namesto pasivnega čakanja na boljše čase lahko rečemo: »Dež pripravlja tla za rast.« To poudarja, da težke izkušnje niso zgolj nekaj, kar moramo preživeti, ampak so podlaga za prihodnji razvoj in rast. Takšno preoblikovanje modrosti nas uči, da izzivi niso konec, temveč začetek nečesa boljšega.

Namesto da preteklost razumemo kot sidro, ki nas drži nazaj, jo lahko vidimo kot odskočno desko za prihodnost. Narodni miti in pregovori so lahko vir ponosa, če jih preoblikujemo na način, ki odseva našo sodobno realnost in ambicije. Slovenci nismo več hlapci, temveč narod gospodarjev lastne usode. Naše pretekle zmage – bodisi v športu, znanosti ali kulturi – lahko postanejo del nove modrosti, ki ne temelji na trpljenju, ampak na moči in zmožnosti preobrazbe.

Preobrazba narodnih pregovorov ni enkraten dogodek. Gre za nenehni proces narodne rasti in preoblikovanja. Slovenci moramo sprejeti svojo zgodovino, a hkrati zavestno oblikovati nove vrednote, ki bodo vodile našo prihodnost. Tako kot je Kant pozval k uporabi lastnega razuma, moramo tudi mi kot narod uporabiti svojo preteklost kot vir moči, ne pa kot omejitev. Ko bomo to doumeli, bomo postali resnično samozavesten narod, ki ne čaka na boljše dni, ampak jih aktivno ustvarja.

Preobrazba pregovorov je le prvi korak v tem procesu – korak k ustvarjanju nove narodne zavesti, ki temelji na svobodi, pogumu in zmožnosti preobrazbe.

***

Tomaž Erjavec, podjetnik, športnik, ljubitelj knjig in dialoga, oče.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.