(KOMENTAR) 8 x 8 – formula prekletstva v slovenski politiki

Zgodba o nabavi vozil 8 x 8 je že svojevrstna povest o jari kači slovenske politike. V tej povesti smo v zadnjih 20 letih videli vzpone in padce ter dramatične obrate in preobrate, a ne glede na vse vedno brez pravega zaključka ali politične katarze.

Projekt je bil od začetka, malce politično, malce glede na objektivne danosti vstopa v Nato, predstavljen in v javnosti sprejet kot temelj razvoja in prenove Slovenske vojske (SV). Bil naj bi projekt, ki bi poosebljal prehod iz organizacije SV, ki je temeljila na tradiciji Teritorialne obrambe in deloma tudi nekdanje jugoslovanske vojske. To je bil projekt, ki naj bi SV potisnil v 21. stoletje. In kot je to pogosto s slovensko politiko, ji je uspelo ta projekt, tudi ob aktivni soudeležbi posameznikov iz struktur SV, ki je sprva uživala javno podporo, spremeniti v simbol korupcije in grdega račka slovenske politike.

Nejasen sodni epilog z zastaranjem v Sloveniji in na Finskem ter obsodbo v sosednji Avstriji je v očeh javnosti ta projekt pokopal. Politika pa se je zaradi tega znašla v precepu, saj je bila in je še vedno ujeta med nenaklonjenostjo javnosti na eni strani in pričakovanji SV, ki vztraja pri tem projektu s sklicevanjem na zaveze v okviru Nata, kjer smo obljubili doseganje tako imenovanih ciljev zmogljivosti prav s projektom 8 x 8. Čeprav resnici na ljubo formula vozila 8 x 8 ni pogoj za doseganje ciljev, danih Natu.

Pravzaprav smo priča na neki način komični situaciji, v kateri javnost projekta ne podpira in je politiki jasno, da z njegovo uresničitvijo ne more dobiti političnih točk. Še posebej zdaj, ko prevladuje politika vtisa, ki ne zna ali noče argumentirati, zakaj je realizacija tega projekta širšega državnega pomena. V pomoč ji ni tudi stroka, kot rada pravi politika, v resnici pa gre za odločitve vrha SV, saj temu statusu quo na neki način ustreza, ker se s tem prikrivajo in zakrivajo druge resne sistemske težave v SV.

To je razvidno, če ne drugje, v vsakoletnem poročanju o pripravljenosti SV vrhovnemu poveljniku. Tu SV trmasto vztraja pri metodologiji, zaradi katere SV nikoli ne bo pripravljena na delovanje ne v miru, kaj šele v vojni. Ker je, gledano zelo objektivno, SV za aktivnosti v miru vedno pripravljena oziroma bi vsaj morala biti. Glede pripravljenosti za delovanje v vojni pa, roko na srce, razen delovanja vojske na bojišču ni realnega in objektivnega merila oziroma indikatorja. SV podobno trmasto vztraja pri 8 x 8, čeprav je strokovno jasno, da bi iste zmogljivosti bilo mogoče doseči tudi na platformi 6 X 6.

Klemen Grošelj FOTO: Marko Feist/Delo

Posledica tega je izoblikovanje svojevrstnega rituala v slovenski politiki, po katerem naj bi ta hotela projekt izpeljati, vendar pri tem vedno poskrbi, da začne realizacijo projekta dovolj pozno, da politična in ne nazadnje tudi kazenskopravna odgovornost pade na naslednjo vlado oziroma ekipo ministrstva za obrambo. Seveda se vsak, ki pride na ministrstvo, tovrstnih danajskih daril poskuša obraniti in zaradi tega se realizacija projekta 8 x 8 ne zgodi.

Na ta projekt je ves čas obstoja vezano pričakovanje, da bo od realizacije imela korist tudi slovenska obrambna industrija. Tako je bilo s prvimi patriami, ki naj bi jih sestavljali v Gorenju, kar naj bi podprl še bogat program protidobav. Iz tega ni bilo nič, se je pa to pričakovanje ohranilo, čeprav je bil eden od ključnih sklepov po aferi s patrio, da se nabave izvajajo brez posrednikov in da se nabavlja celovite sisteme, brez posebnih prilagoditev za SV. Z drugimi besedami, nabave se izvajajo po načelu država državi in s police (ang. off the shelf), kar je logična izbira glede na omejen obseg in velikost tovrstnih nabav. A kot je pogosto v slovenski politiki, smo ti načeli kaj hitro pozabili, tudi s potrebo po razvoju slovenske obrambne industrije in njenega sodelovanja v programu modernizacije SV.

Ta vloga se je s sprejetjem resolucij o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanju SV do leta 2035 oziroma 2040 okrepila. Težava vključevanja slovenske obrambne industrije v tovrstne projekte je, da slovenska obrambna industrija ni sposobna razviti kompleksnih sodobnih oborožitvenih sistemov oziroma njihovih delov. Druga težava je, da je pri svoji dejavnosti popolnoma odvisna od nabav komponent na trgu. To pomeni, da je, kadarkoli se vključi slovenska oborožitvena industrija s svojimi izdelki, potrebna sistemska integracija njenih izdelkov v praviloma tuje platforme. To neizogibno veča tveganja, vezana na višje stroške nabave in nepredvidene časovne zamude. Poleg tega je prisotno dodatno stroškovno tveganje, saj so zaradi nabav komponent na trgu podvrženi nepredvidljivim cenovnim nihanjem, da o rezervnih delih in vzdrževanju skozi življenjsko dobo ne govorimo. Postavlja se tudi neizogibno ekonomijo obsega in naročil, saj je obseg naročil SV sorazmerno omejen, mednarodni trg pa reguliran in ga obvladujejo veliki orožarski sistemi. Verjetno bi bilo smotrnejše, da se prek priključevanja Slovenije mednarodnim, evropskim projektom vključuje tudi slovenska obrambna industrija.

Namesto boxerjev bomo predvidoma kupili osemkolesnike patria

Tak primer je nabava protizračnega sistema iris-T, pri kateri smo se pridružili skupni evropski pobudi European Sky Shield Initiative (ESSI), ki povezuje več kot deset evropskih držav članic Nata, pa tudi nečlanic. Gre za pobudo, v kateri si članice delijo tako cenovna kot tehnološka tveganja, povezana tako z nabavo kot z uporabo ter vzdrževanjem sistema PZO, kar je model, ki se vse bolj uveljavlja v evropskem prostoru in bi lahko bil tudi priložnost za vključevanje slovenske obrambne industrije.

Zato je toliko bolj presenetljivo, da se je Mors ob zavedanju vseh tveganj, povezanih s projektom 8 x 8, odločil, vsaj tako je razvidno iz javno dostopnih virov, da se nabava izvede po neke vrste načelu država državi, pri čemer nabavljamo ločeno vozilo platformo in oborožitveno postajo. Tako je mogoče razbrati tudi s seznama ponudnikov, saj dva med njimi, Patria in Piranha (Romunija), nudita le vozila platforme. Čeprav morda lahko romunski ponudnik trži tudi vozila piranha, opremljena z Elbitovo oborožitveno postajo, to ni primer pri Patrii. Če seveda ne bo to izjema za slovenska vozila in bodo ta opremljena tudi z ustrezno oborožitveno postajo.

To pomeni, da bo sledila sistemska integracija in da bo naročnik, v tem primeru Mors, nosil tveganja zamud in preseganja predvidenih stroškov. Obstaja sicer možnost, da bo kot prototip Patria uporabila eno izmed vozil držav uporabnic, ki so že oborožena z ustrezno oborožitveno postajo. To bi zmanjšalo tveganja za Mors, a potem se pojavi vprašanje, zakaj Mors ni šel v pogajanja neposredno s to državo uporabnico vozil patria. Vsekakor je glede tega še veliko odprtih vprašanj, na katera avtor tega mnenja, z omenjenim dostopom do informacij, pač ne more odgovoriti.

Je pa glede na vse napisano toliko bolj presenetljivo, da se Mors ni, podobno kot v primeru nabave sistema PZO, odločil, da se bo pridružil evropskemu programu Common Armourd Vehicle System (CAVS), v katerem sodelujejo Finska (Patria je nosilno podjetje z vozilom v konfiguraciji 6 x 6), Latvija, Švedska in Nemčija. Ta program bo sodelujočim državam zagotavljal vozila v različnih konfiguracijah, pri čemer bo vključeval dobavitelje iz držav članic in podpiral sistemsko integracijo različnih modulov glede na osnovno vozilo. To pomeni, da gre za projekt, ki ima odprto arhitekturo glede možnih oborožitvenih postaj in nadgradenj.

Sodelovanje v tem programu bi omogočilo, da se slovenska obrambna industrija vključi v evropski okvir in evropske dobavne verige, kar bi povečalo poslovne priložnosti za slovensko industrijo in hkrati za Mors kot naročnika zmanjšalo vrsto tveganj. Ker če natančno pogledamo ta program, omogoča doseganje vseh postavljenih ciljev zmogljivosti Nata ob bistveno manjših tveganjih. A kot je mogoče razbrati iz javno dostopnih informacij, se je Mors odločil za drugačen pristop.

Namesto zaključka lahko ugotovimo, da je pred bodočim ministrom ali ministrico veliko izzivov. Eden izmed teh je projekt 8 x 8. Doseči bo moral prekinitev in čim manj finančno boleč odstop od pogodbe z OCCAR/Artec za nabavo vozil boxer. Druga pomembna naloga bo podpis pogodbe za nabavo novih vozil 8 x 8 z izbranim ponudnikom, pri čemer bo seveda o tem moral prepričati koalicijske partnerje in, kar je še pomembneje, slovensko javnost.

Vsekakor bo moral odgovoriti na vrsto vprašanj in odpraviti dvome ter dileme, ki se ob skopih informacijah upravičeno pojavljajo v javnosti. Upamo lahko, da bo to storjeno pred koncem mandata in da se tudi ta pogodba za vozila 8 x 8 ne bo spremenila v še eno danajsko darilo prihodnji vladi in bo povest o jari kači 8 x 8 končana. Morda …

***

Dr. Klemen Grošelj, varnostni strokovnjak.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.