Prevzetnost in pristranost ali Pedenjped na prste stopi

Slovenski vladi je očitno uspelo najti novo, zgodovinskoturistično nišo! Kaj bi s 43 kilometri morske obale, kaj bi z Blejskim otočkom in Bohinjskim jezerom, kaj bi s Postojnsko jamo in Predjamskim gradom, kranjsko klobaso, mohantom in cvičkom – ko pa se lahko pohvalimo z vohuni! In to ne s katerimikoli vohuni, ampak z ruskimi vohuni (zelo zelo zelo pomembnimi vohuni, kakor rad pove državni sekretar v kabinetu predsednika vlade), natančneje z dvema, ki imata, da bo drama še večja, tudi dva mladoletna otroka. In ta dva vohuna smo z »zgodovinskim metom« prijazno predali prijateljskim ZDA, katerih predsednik se nam je celo osebno zahvalil. To se ne zgodi vsak dan in ne vsakomur (človek z manirami se zahvali tudi, ko mu v pekarni prodajo žemlje, kako se ne bi, če mu servirajo državne sovražnike!), zato je seveda pričakovati, da dobimo kaj vrednega tudi v zameno, sklepajo predstavniki vlade. Morda bi hišo v Črnučah lahko postavili na meni turističnih agencij in ponudili organizirane oglede? Če je lahko Checkpoint Charlie, ki je ena navadna baraka, tako dobro obiskan, zakaj ne bi bile tudi Črnuče, ki na ogled ponujajo objekt višjega bivalnega razreda, v katerem še vse puhti in dehti od nedavnega vohunjenja?

Lepo je videti, da Fran Milčinski ni zastonj tratil papirja in se njegova misel širi tudi v naših časih, butalska pamet pa ima mlade tudi v majhni, a ponosni Sloveniji. Šprinca Marogla je očitno dobro izbrala! Pa si, da ubijemo poletno mrtvilo, pobliže poglejmo ta veličastni dogodek, ki nas je izstrelil v mednarodno orbito in izzval ekstatično zamaknjenost slovenskega predsednika vlade. Takole je povedal (navajam iz vladnih virov):

(KOMENTAR) Rože za črnuško vohunko

»Sloveniji je uspel zgodovinski met,« je poudaril premier. »Uspelo nam je, pa četudi samo za kratek trenutek, v dobro zgodbo povezati tako Združene države Amerike kot tudi Rusijo. S tem je Slovenija ponovno dokazala, da je moč, ki jo imamo na mednarodnem prizorišču, bistveno večja od naše velikosti,« je sklenil premier dr. Golob.

Poskusimo razčleniti to nabuhlo izjavo, zbrkljano skupaj iz najbolj obrabljenih in plehkih retoričnih ostružkov, na osnovne sestavine in jo analizirajmo.

1) »Sloveniji je uspel zgodovinski met,« je poudaril premier.

Kdaj pravimo, da nam uspe »zgodovinski met«? Ko si nečesa zelo želimo, si za to močno prizadevamo, v to vlagamo veliko energije in svojih sil – in nam končno uspe. Temu, če smo malce patetični, ponavadi pravimo zgodovinski met. In za kaj si je tako neizmerno prizadevala Slovenija, v kaj je vlagala vse svoje sile? V to, da bi se v njej naselili ruski vohuni? Da bi jih lahko ponosno predala svojemu velikemu vzorniku in gospodarju?

Dr. Igor Ž. Žagar, profesor retorike in argumentacije. FOTO: Črt Piksi

Ne. Nič. Slovenija si ni prizadevala za prav nič od tega. Vohunov namreč ni odkrila Slovenija, ampak je informacijo o tem dobila od tuje obveščevalne službe (izsledila pa ju je najverjetneje znana hekerska NGO, ki se je proslavila z razkritjem informacij iz državljanske vojne v Siriji, o sestrelitvi MH17, o zastrupitvi Navalnega, pa še kar nekaj je njihovih dosežkov). Slovenija je vohuna po namigu le opazovala, ju prijela in izročila ZDA. V Turčijo ju je z Jožeta Pučnika odpeljal kar avion Cie. Veliki met? Ker so se ti v državi naselili vohuni? Ki jih sam nisi niti zaznal in so te morali nanje opozoriti kolegi iz bratskih tujih služb?

Se je pri vsem tem morda že kdo vprašal, zakaj sta se ta zelo zelo zelo pomembna vohuna naselila prav v Sloveniji? Morda, Bog ne daj, zato, ker sta vedela, da ima Slovenija šibke varnostne in obveščevalne službe?

2) In potem premier vzhičeno nadaljuje: »Uspelo nam je, pa četudi samo za trenutek, v dobro zgodbo povezati tako ZDA kot tudi Rusijo.«

Najprej, izmenjava vohunov ni nikakršna dobra zgodba (lahko pa postane dobra literarna zgodba, kakršnih v zgodovini vohunske beletristike poznamo kar nekaj, in to izvrstnih). Izmenjava vohunov, nasprotno, kaže prav to, da državi, ki jih izmenjujeta, nista v dobrih odnosih, da sta celo v zelo slabih odnosih, sicer si ne bi medsebojno podtikali vohunov.

In v to »dobro zgodbo« naj bi Slovenija povezala »tako ZDA kot tudi Rusijo«. Kaj res?

Slovenija ni prav v ničemer povezovala ZDA in Rusije; ZDA in Rusija sta z antagonizmi svojih interesov in načini, kako jih branita, več kot dobro že povezani. Slovenija je bila v to zgodbo preprosto posrkana, ne kriva ne dolžna, ker je na svojem ozemlju sedem let, ne da bi vedela, gojila pomembna ruska vohuna. In na mednarodni politični šahovnici ji ni preostalo prav nič drugega, kot da žrtvuje svojega kmeta, da bi bela kraljica lahko matirala črnega kralja. No, v tem primeru je prišlo le do pat položaja, ki pa tudi ni za odmet, kajne?

Zgodovinska izmenjava med Rusijo in Zahodom na letališču v Ankari

Še ena nerodnost ždi v trditvi, da je Slovenija ZDA in Rusijo povezala v dobro zgodbo. Namreč ta, da so svoje vohune na pladnju ponudile tudi Nemčija, Poljska, Norveška ... Te države niso v ničemer prispevale k dobri zgodbi med ZDA in Rusijo? Ali so pač velikodušno pokleknile in Sloveniji omogočile, da kot primabalerina pridrobenclja na zgodovinski oder? Ne eno ne drugo, le ko se slovenski Tarzan bije po prsih, kako da je džungla njegova, je njegovo samohvalo in napuh treba vzeti vsaj cum grano salis.

3) In potem slovenski puer aeternus, ki se je povsem po naključju, nepripravljen in nedorasel, znašel na čelu vlade, sklene: »S tem je Slovenija ponovno dokazala, da je moč, ki jo imamo na mednarodni sceni, bistveno večja od naše velikosti.«

Moč? Katera moč pa? Je Slovenija pokazala kakšno moč? Kaj pa je naredila Slovenija? »Svoja« vohuna je prijazno predala svoji največji zaveznici v okviru Nata. Kar bi naredila vsaka država, lojalna članica zavezništva, pa naj bo velika ali majhna: Nemčija, Norveška, Poljska ... Le da se nobena od njih ne bije po junaških prsih, kako da je velika, močna in zgodovinsko pomembna, ampak svojo pomembnost in vpliv uveljavlja tiho in diskretno, kot se v diplomaciji spodobi.

Če »moč« izkazuješ s tem, da na svojem (malem) ozemlju rediš vohune, da jih potem predaš tistim, ki iz njih lahko naredijo trgovino – potem si pač zelo zelo zelo majhen. In precej brez moči ...

***

Dr. Igor Ž. Žagar, profesor retorike in argumentacije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.