Med olimpijskimi igrami manjkala obsodba vojn in poziv k njihovi ustavitvi

Uradni nagovor ob otvoritvi olimpijskih iger nedavno v Parizu je bil zame veliko razočaranje. Pričakoval sem, da bo predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach na tem največjem srečanju športne mladine svet pozval, naj se vsaj v času iger prekinejo vojna grozodejstva, zato da bi v duhu helenistične tradicije olimpizma letos orožje potihnilo na vseh bojiščih na planetu.

Držav, zapletenih v vojne, ni pozval, naj jih ustavijo. Omenil ni niti tega, da na igrah sodelujejo tudi športniki nekaterih držav, nikakor ne vseh, katerih politiki vojne upravičujejo brez kakršne koli slabe vesti, kršijo mednarodno vojno in humanitarno pravo ter dovoljujejo zločine in celo genocidna početja. Z njegovim molkom je tako mir izgubil še eno sijajno priložnost, da preglasi ta čas v svetu prevladujočo govorico vojne. S tem je še izostril vprašanje, kam je zašla naša civilizacija, ki izgublja svojo etiko in človečnost in postaja povsem neobčutljiva za očitne kršitve ureditve, ki naj bi preprečevala vojne, nasilje nad ljudmi, narodi in državami in zanikanje njenih temeljnih vrednot. Bach je v govor res vpletel misel o solidarnosti in veličini človeškega duha, a manjkala sta obsodba vojn in poziv k njihovi ustavitvi.

Zamolčanje mirovnega sporočila olimpizma je zato priložnost za premislek o vojni. O tem, kaj prinaša. O moralnem opustošenju, ki ga pušča v vseh nas, in o posledicah, ki jih pušča na ljudeh in narodih, ki so se znašli neposredno v njenem vrtincu. Pa tudi za premislek o tem, ali je vojna zares neizbežna. Vojna je namreč vselej poraz človečnosti. V njej se sproščajo najtemnejše plati človekove narave. Dogajajo se zločini na vseh straneh. Vojni v Ukrajini in v Gazi sta več kot prepričljiv dokaz.

Živimo v času govorice vojne, v razmerah, ko se politične napetosti prelahkotno rešujejo z orožjem, z agresijo, z vojnami. Ena se že dve leti odvija v naši bližnji soseščini. In z vsakim dnem, ne da bi se za to odločili, postajamo vedno bolj njen del tudi mi. Živimo v posebnem času. Čas, ki ga določa tudi ta vojna, opredeljuje globalni spopad med najmočnejšimi državami za prisvajanje moči in vpliva v svetu. Je del tega spopada. V marsičem je drugačna od nekdanjih. Lahko sproži orožja, ki ne prinašajo več zgolj smrti in gorja, ampak zmorejo uničiti človeško civilizacijo. Prepričan sem, da sedanje kopičenje najbolj smrtonosnih orožij ne more prinesti miru, varnosti in stabilnosti. Morda lahko ta orožja pomagajo k zmagi v vojni, zagotovo pa so nov korak k porazu človečnosti. Da bodo vojne ustvarile želeno dolino miru človeštvu, je nevarna iluzija. V vse brutalnejšem spopadu s takimi orožji ne more biti zmagovalcev. Govoriti o zmagovalcih in poražencih pomeni širiti govorico vojne, ne miru.

Ruska agresija na Ukrajino je bila že na samem začetku obsojena kot zločin in kršitev mednarodnega prava. Obsodila jo je tudi Slovenija. Žrtev agresije ima nedvomno pravico do samoobrambe in do pomoči. Tudi naše pomoči, saj se Slovenija zaveda svoje moralne in mednarodnopravne obveznosti. O tem ni mogoče dvomiti ali temu oporekati.

Toda dalj ko vojna traja in bolj ko so brutalna njena razsežja, se upravičeno postavlja vprašanje: je ta pomoč res nujno omejena samo na čedalje smrtonosnejše orožje, ki nevarno širi krog vpletenih držav? Ali nista učinkovita pomoč napadeni državi tudi mirovno poslanstvo in prizadevanje za končanje spopadov? Mar ni to celo najbolj želena pomoč, ker je v interesu celotne človeške skupnosti?

Prepričan sem, da nobeno mirovno poslanstvo ne more mimo vprašanj o vzrokih za vojno in njene geneze. Prav takšna razprava pa je za zdaj iz meni neznanih razlogov nezaželena, celo onemogočena. Agresorju domnevni povodi služijo za upravičevanje vojne, druga stran pa s svojo držo razgalja vero, da je pravični mir možno izboriti zgolj in samo z orožjem. Kakšno vojno nam torej pripravljajo? Kakšno uničenje? Koliko vojakov in civilistov so še pripravljeni položiti na njen žrtvenik? Katera številka bo dovolj velika? Samó z razkrivanjem porekla in narave vojne je omogočena pot do miru. Samó po tej poti se lahko oblikujejo tudi konkretni, realno izvedljivi predlogi, ki postopno vodijo do realnega in trajnega miru. In niso zgolj leporečni mirovniški apeli. To velja tako za Ukrajino kot tudi za Gazo.

Odločitev za razpravo o poti do miru ne izključuje pomoči v orožju. Odpor agresorju je nujen za enakopravnejši položaj v mirovnih pogajanjih. Je pa odločitev za razpravo pomembna tudi zato, da bi preprečila najnovejše nevarne delitve v slovenski družbi. Gre za delitev med podpornike vojne na eni strani in na mirovnike na drugi, pri čemer mirovništvo žal dobiva vse bolj negativen pečat. Prav imajo tisti, ki pravijo, da je mir preveč dragocen, da bi ga lahko prepustili samo mirovnikom. Toda ravno zato, ker je tako dragocen, sem prepričan, da bi moral biti skupni cilj. Skupni cilj vseh, ki so zaskrbljeni zaradi brezmejnega nadaljevanja vojne, vseh, ki jo želijo končati, vseh, ki želijo krotiti morebitne ruske apetite po Ukrajini ali izraelske apetite po uničenju Palestincev, in tistih, ki si prizadevajo za iskanje poti do miru. To bi bilo najbolj jasno sporočilo o nesprejemljivosti vojaške agresije in prepričljiva zavrnitev agresorjevega ravnanja.

Stara rimska modrost, če hočeš mir, pripravljaj vojno, v današnjem soodvisnem svetu ne ustreza več povsem. Nobena država, niti Slovenija, se ne more odreči utrjevanju lastnih obrambnih sposobnosti, tudi oboroževanju, a če je suverena, mora ohraniti pravico, da sama odloča, v katere vojne bo vstopala in kdaj se bo zavezala solidarnemu ravnanju. Ne morejo tega početi ne generali in ne politiki brez soglasja državljanov.

Še nekaj želim poudariti. Oboroževanje ne more biti alibi ali celo nadomestilo za nojevsko držo demokratične Evrope ob kršitvah sporazumov iz Minska. Odmišljam možnost, da so bili sklenjeni brez potrebne resnosti ali celo že z odločitvijo za vojno. Vsekakor pa se zdi njeno pospešeno oboroževanje usklajeno z njenim zavračanjem resnega iskanja poti za končanje vojne in postavljanja temeljev za trajni mir.

Očitno je predsednik madžarske vlade Viktor Orbán v teh razmerah zaznal pomanjkanje resne razprave v samem vrhu EU o enem od bistvenih vprašanj evropske prihodnosti. O tem, ali obstajajo realne poti do miru, o tem, kako vojno politiko EU zamenjati oziroma vsaj povezati s politiko miru. Ni se težko strinjati, da Orbán ni vzor evropske demokracije in ni mirovnik, ki bi bil prvi poklican ponujati tovrstno razpravo Evropski uniji.

A ne razumem, da ob splošnem obsojanju njegove pobude in ob razmišljanjih o tem, kdo ga je k njej nagovoril, nihče noče videti tudi njenih koristi in morebitne dobronamernosti, čeprav bi strateški interes EU vendarle moral biti poznavanje in razumevanje alternativ, ki nedvomno obstajajo. Ne razumem, kako bi lahko Orbánovi dosedanji štirje pogovori koristili Putinu in tako močno narušili enotnost EU, da je madžarsko predsedovanje EU kaznovano z bojkotom. Ali res ni mogoče ali dovoljeno razmišljati tudi drugače, kot misli večina? S tovrstno pobudo bi lahko ali celo moral priti že prej kdo, ki bi bil primernejši od Orbána, morda celo s pooblastilom in v imenu EU. Zakaj ne tudi Slovenija, ko bi bilo to razumno in razumljeno kot prispevek k pretehtani, enotni politiki Evrope. Vsaj toliko kot njena vloga pri nedavni izmenjavi vohunov.

Seveda vem, da s takim svojim stališčem prevzemam tveganje enake obsodbe, kot je je zdaj deležen Orbán. A ostajam zvest svojemu stališču, da se je v času črno-bele vojne propagande ob pomanjkanju komunikacij vredno upreti vojni psihozi in iskati alternative. Zato sem v izbiri med vojno in mirom praviloma na strani miru. Spričo te svoje opredelitve odločno zavračam trditve Netanjahuja in njemu podobnih, da smo vsi, ki smo prepričani, da je treba iskati poti do miru, zgolj »koristni idioti« v funkciji sovražnikov, agresorjev ali teroristov, pa naj gre za Gazo, Ukrajino ali kakšno drugo vojno.

Prizadevanje za konec vojne bi morala biti naša skupna naloga tudi zato, da ne bi še naprej odvračala pozornosti in odgovornosti sveta od spoznanja, da smo čedalje bolj soodvisna človeška skupnost, ki bo ob hudih izzivih, pred katerimi smo, lahko preživela zgolj, če bo povezana, vrednotno dovolj trdna in solidarna. Če se bo zavedala, da njene varnosti ne ogroža le orožje in da je tudi zagotoviti ni mogoče le z orožjem. V taki skupnosti niti posameznik niti nobena posamezna država, tudi ne najmočnejša, ne more uveljavljati svojih interesov na način, ki ogroža vso človeško skupnost.

Nasprotno, ravnanje vseh mora uravnavati spoznanje, da smo vsi le delček človeške skupnosti in tudi le delček ekosistema Zemlje, vendar tisti del, ki premore največ znanja in moči in zato nosi tudi največ odgovornosti. To pa bi nas moralo vse zavezati k preudarnemu in spoštljivemu ravnanju in sodelovanju. Vse pogostejše ekološke katastrofe so morebiti najbolj prepričljivo in morda še pravočasno svarilo. Prepričan sem, da bi morala biti odgovornost za reševanje planeta že zdaj prvenstvena naloga človeštva, tudi vsake države posebej in celotne mednarodne skupnosti. To je tudi temelj miru in sodelovanja.

Brez vseh teh prizadevanj si bo veliko fantov in deklet, ki so zdaj merili svoje moči in prijateljevali v Parizu na olimpijskih igrah, morda čez ne tako odmaknjen čas zaradi vojnih politik držav, katerih državljani so, stalo sovražno nasproti in se bodo prisiljeni gledati prek puškinih cevi. O tem bi morali razmisliti tudi gospod Bach in gospodje, ki vodijo mednarodni olimpizem.

***

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.