Genocid se začne z dehumanizacijo

Da bi videli, kako pomembno vlogo igra dehumanizacija ali razčlovečenje v današnji družbi, nam ni treba daleč niti v geografskem niti v zgodovinskem smislu. Dehumanizacija je eden najbolj normaliziranih in globoko ponotranjenih konceptov današnje družbe, tako na ravni posameznika kot na ravni širše družbe in institucij, ki opravičujejo nasilje in navsezadnje tudi zločine, ki temu sledijo.

Čeprav dehumanizacija poteka na več nivojih, so njene najbolj pošastne posledice prav genocidi, ki smo jim bili priča v preteklosti in smo jim v Palestini, Demokratični republiki Kongo, Sudanu in drugod priča še danes. Posebna poročevalka ZN Francesca Albanese je ugotovila, da »je to, kar počne Izrael, genocid v skladu z 2. členom konvencije o genocidu«, Južnoafriška republika pa je na meddržavnem sodišču v Haagu že sprožila postopek zoper Izrael zaradi obtožb o genocidu v Gazi. Visoki predstavnik ZN Adama Dieng poudarja, da se genocid ne začne s plinskimi celicami, prav tako se ne začne z iztrebljanjem in pobijanjem ljudi. Genocid se začne z dehumanizacijo.

Dehumanizacija je koncept, ki določenim posameznikom ali skupinam ljudi odreka človečnost, jih označuje z »manj kot« ali celo opravičuje zločine, ki izhajajo iz in temeljijo na določenih značilnostih, kot so spol, spolna usmerjenost, starost, rasa, narodnost, vera in ideologija. Dehumanizacija prav tako poskrbi za odstranitev morebitnih moralnih zadržkov, še posebej v primerih zločinov proti človečnosti, in je kot taka orodje, ki se uporablja z namenom »opravičevanja« nasilja nad tistimi, ki so dehumanizirani.

Treba je poudariti, da dehumanizacija vedno poteka v kontekstu oziroma določenem spektru. To pa pomeni, da je v tem spektru tudi zelo jasno definiran tisti, ki zaseda sam hierarhični vrh – tisti, ki dehumanizacijo generira. V današnji globoko kolonialni, patriarhalni in kapitalistični družbi ni težko ugotoviti, da so na vrhu piramide premožni belopolti odrasli heteroseksualni moški, ki so tudi institucionalno najbolj zaščiteni in privilegirani. Vse, kar je odklon od tega, je že po definiciji podvrženo dehumanizaciji; nivo razčlovečenja je odvisen od tega, kje v tej družbeni strukturi se posameznik nahaja.

Dehumanizacija je torej stvar jasno določene definicije tega, kar je zaželeno in sprejemljivo, in definicije tega, kar ni sprejemljivo. Staci Haines v tem kontekstu govori o sistemu »power-over« ali »moči nad«. Ta sistem pa brezsramno širi idejo, da so nekateri narodi, države, ljudstva, spoli in življenja bolj vredni varnosti, pripadnosti, dostojanstva, miru in virov kot drugi. Grozljivo je, da nam šele socialna in ekonomska porazdelitev dostojanstva, pravica do miru, varnosti in pripadnosti ter dostopa do sredstev povedo, kdo v družbi je dejansko vreden življenja in kdo je v tej enačbi manjvreden ali celo odveč.

Poudariti moramo, da se privilegirani ali zatiralci, ki dehumanizacijo izvajajo in generirajo, sčasoma soočijo z velikim problemom, saj ljudje ali ljudstva, ki so v tem sistemu definirana kot manjvredna, seveda ne dovolijo nasilnega in krivičnega odvzema dostojanstva in človečnosti. In zakaj je to tako? Ker je njihova manjvrednost konstrukt, ne pa nekakšen naravni zakon, ki nekomu poklanja pravico, da izvaja nasilje nad njimi. Ali, kot trdi Paulo Freire, dehumanizacija ni stvar »dane usode«, ampak je rezultat nepravične ureditve. Edini možen in zdrav odziv zoper njo je boj ali upor.

S psihološkega vidika je upor proti vsakršni dehumanizaciji ne samo legitimen, ampak tudi zdrav, saj izraža upravičeno jezo, bes in navsezadnje nesoglasje z izkoriščanjem in nasiljem. Upor ljudstev ali posameznikov, ki so po svetu še vedno podvrženi kolonialnemu nasilju, odvzemu zemlje, genocidu, izkoriščanju, diskriminaciji, rasizmu, seksizmu in abilizmu, je torej normalen odziv na prekoračitev meje dopustnega in nesprejemljivega izkoriščanja, pa naj gre za ženske, ki se borijo za zaščito pravice do splava v Evropi, Palestince, ki so se uprli dolgoletnemu sionističnemu kolonialnemu nasilju in apartheidu, ali upor ameriških in kanadskih staroselcev, ki iščejo zadoščenje za svoje umorjene otroke, žrtve cerkvenega nasilja in pobojev.

Čeprav so upori upravičeni, pa so znotraj obstoječega sistema označeni za nedopustne in nedovoljene. Dehumanizacija namreč predvideva, da se bodo razčlovečeni ljudje še naprej identificirali z lastno manjvrednostjo, se podrejali, soglašali in bili soudeleženi pri lastnem izkoriščanju. Boj za ponovno prisvojitev odvzete človečnosti se začne s hrepenenjem razčlovečenih po svobodi in pravici, ki jim je nasilno in nepravično odvzeta, je prepričan Freire. Upor pa je upravičen odziv na neupravičeno nasilje, s katerim si želijo zatirani povrniti pravico, da so ljudje.

Ob vseh oblikah dehumanizacije moramo opozoriti na še eno skupino razčlovečenih, za katero mnogi menijo, da so zgolj kolateralna škoda sveta odraslih: to so otroci.

Dehumanizacija otrok je ena najhujših oblik razvrednotenja ljudi, ki vodi v opravičevanje zločinov nad najmlajšimi. Kot pravi Sara Hagá, so znanstveniki ugotovili, da so v današnji družbi otroci dojeti kot »še ne ljudje«. Naša kolektivna miselna predstava prototipskega človeka pa je podoba odraslega moškega, kar na nezavedni in zavedni ravni služi kot podlaga za nadaljnjo dehumanizacijo in diskriminacijo, ki so ji izpostavljeni predvsem ženske in otroci.

Kot piše Simon Tisdall za Guardian, danes svet vodi vojno proti svojim otrokom, medtem ko se odvratno posmehuje mednarodnim zakonom, ki bi morali (za)ščititi vsaj najmlajše. Od Gaze in Ukrajine do Konga in Sudana se soočamo z realnostjo, v kateri vse več otrok postaja žrtev spolnih zlorab, umorov, pohabljenj, ugrabitev, preprodaj, mnoge pa celo rekrutirajo med vojake in so se prisiljeni bojevati na bojiščih odraslih.

Generalni komisar UNRWE Philippe Lazzarini je izjavil, da je bilo samo v Gazi v štirih mesecih ubitih več otrok, kot jih je bilo ubitih v štirih letih v vseh vojnah po svetu. Združeni narodi so ob teh nezaslišanih zločinih pred nekaj dnevi dodali Izrael na črni seznam držav, ki v oboroženih spopadih ne samo da ne ščitijo otrok, ampak jih celo namerno poškodujejo ali ubijajo. Ob tem moramo poudariti, da je Izrael od oktobra do danes na Gazo odvrgel več kot 70.000 bomb, kar močno presega količino bomb, odvrženih na Hamburg, Dresden in London med drugo svetovno vojno. Žrtev teh zločinov je iz dneva v dan več, mednarodni odločevalci in javnost pa so ob vsem tem še vedno zadržani oziroma se ne odzivajo zločinom primerno. Morda, kot razmišlja Yahya Sseremba, je razlog za to tudi dejstvo, da so bile številne nacionalne države ustanovljene prav na genocidu.

Če bomo želeli živeti v človeka vrednem svetu, bomo morali obravnavati in izzvati tri ključne metode dominacije, ki prevladujejo v današnji družbi in vedno znova generirajo zlo: kolonializem, kapitalizem in patriarhat. Prav tako bomo morali demantirati vse komponente in vezi teh metod, kamor spada tudi dehumanizacija, ki generira hierarhično strukturiran družbeni sistem, v katerem je uveljavljanje moči nad določenimi ljudmi oziroma ljudstvi temeljno vodilo in podlaga za zločine, ki smo jim priča danes. Vedeti moramo, da kolonializem ni že davno zaključena zgodba, kot marsikdo misli, prav tako pa se ne obrača zgolj navzven. Kolonializem, ki se obrača navznoter, Aimé Césaire imenuje fašizem, kar je še posebej dobro vedeti v času vzpona določenih ideologij.

Césaire dodaja, da je »civilizacija, ki ni zmožna reševati problemov, ki jih povzroča njeno delovanje, dekadentna. Civilizacija, ki zapira oči pred svojimi najpomembnejšimi problemi, je bolna. Civilizacija, ki ne spoštuje svojih načel, umira.«

Kaj pa čaka civilizacijo, ki ubija lastne otroke?

Verjetno nič dobrega.

***

Nastja Vidmar, magistrica politologije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.