Koliko bo Orbana stalo zbliževanje s Putinom?

V zadnjih nekaj tednih smo bili priča še enemu spopadu v nenehni bitki med Madžarsko in Evropsko unijo, ko so evropski voditelji zaradi demokratičega nazadovanja Madžarske in zaskrbljenosti zaradi neodvisnosti sodstva zadržali približno 5,8 milijarde evrov sredstev za okrevanje po pandemiji covida-19. Ta odločitev je posledica večletnih opozoril mednarodnih civilnodružbenih skupin, vključno s Freedom House, o organiziranem zatiranju delovanja opozicijskih strank, novinarjev, univerz in nevladnih organizacij na Madžarskem.

Kako smov članici EU lahko dosegli to točko? Odgovore moramo poiskati v stranki Fidesz premiera Viktorja Orbána, ki se je že zdavnaj odrekla načelom, ki jih je zagovarjala kot Zveza mladih demokratov v času, ko je bila odporniško gibanje proti komunističnemu režimu.

Kot univerzitetno študentko, ki je konec osemdesetih let živela v Budimpešti – in bila vzgojena v protikomunističnem duhu – me je pritegnila obljuba politične svobode, ki jo je predstavljala stranka Fidesz. Z navdušenjem sem se pridružila stranki in bila v šestih mesecih izvoljena v upravni odbor stranke ter skupaj z Viktorjem Orbánom kandidirala na volitvah leta 1990 – prvih svobodnih volitvah na Madžarskem po začetku komunizma. Ko je Fidesz prvič stopil v madžarski državni zbor, je bil trdno zavezan načelom liberalne demokracije in sredinske politike.

Toda napetosti znotraj stranke so se pokazale že zelo zgodaj. Stranko so poskušali usmeriti na desno, saj so verjeli, da bo tako lažje izvoljiva. Sredinski liberalci, ki so podpirali ustanovna načela stranke, so postali vse bolj osovražena manjšina in predmet ponižujočih besednih napadov. Orbánova izvolitev za predsednika stranke Fidesz leta 1993 je pomenila prelomnico. Istega leta je bil Fidesz vpleten v obsežen finančni škandal, v katerem je bilo na stotine milijonov madžarskih forintov iz sredstev stranke, vloženih v podjetja, povezana z Orbánovim prijateljem in finančnim svetovalcem Lajosom Simicsko. Ta dogodek je razkril finančne zlorabe, ki so pozneje postale del Orbánovega načina vodenja.

Za liberalce kot sem jaz je bil škandal prelomna točka. Ko smo izstopili, je imel Orbán proste roke, da preoblikuje Fidesz v desno stranko, za katero je verjel, da lahko zapolni politično praznino na desnici. V nekaj letih je stranko spremenil skladno s protikomunističnimi, nacionalističnimi in prepričanimi krščanskimi načeli.

Desetletja pozneje sem bila priča temu, kako je Orbánova pridobljena avtokratska moč navdihovala konservativne in do nedavnega radikalne desničarske politike v Evropi in zunaj nje. V času svojega vladanja je Orbán sistematično rušil demokratične institucije: od spreminjanja ustave in volilnih pravil do oviranja delovanja demokratične države ter neodvisnega sodstva. Zagotovil si je podporo nove in zveste poslovne elite v državi, saj je milijarde sredstev EU usmeril v njihova podjetja. Ti finančni transferji bodo njegovo stranko ohranili na oblasti desetletja.

Orbán je bil na mednarodnem prizorišču politični kameleon, ki mu je uspelo ohraniti dovolj trdne odnose z evropskimi voditelji, da so sredstva EU še naprej prihajala, hkrati pa je spodbujal protievropsko retoriko in se spopadal z institucijami EU. Od nezakonite invazije na Ukrajino je postal najglasnejši podpornik Rusije v Uniji, julija je z njo podpisal nov plinski sporazum ter nasprotoval svežnju pomoči Ukrajini. Njegovo zbliževanje s Kremljem se ujema z njegovo geopolitično analizo, da je doba zahodne prevlade mimo.

Medtem ko je v tujini sklepal zavezništva z voditeljema Rusije in Kitajske, Vladimirjem Putinom in Xi Jinpingom, je doma na novo napisal zgodovino države, da bi preoblikoval dediščino madžarske vloge v obeh svetovnih vojnah in protistalinistični revoluciji leta 1956. S stalno kampanjo blatenja liberalnih zahodnih organizacij, proevropskih opozicijskih strank in kritičnih nevladnih organizacij želi radikalizirati Fideszovo nacionalistično bazo. Da bi zagotovil podporo stranki, je več sto milijard socialnih prejemkov namenil madžarskim gospodinjstvom. Z vsem naštetim si je zagotovil zmago na aprilskih volitvah.

Toda vojna v Ukrajini je pokazala razpoke v Orbánovi strategiji. S tem, ko se je zbliževal z avtokrati po vsem svetu, je samega sebe stisnil v kot vse večje radikalizacije. Okrepil je svojo podporo Putinu v času, ko postaja položaj Rusije v konfliktu vse bolj nevzdržen. Njegova odločitev, da se zanaša na drag ruski plin, ogroža energetsko varnost države, inflacija pa utegne uiti izpod nadzora. Medtem pa Madžarska bolj kot kdajkoli prej ostaja odvisna od sredstev EU.

Orbánovo nespoštovanje vladavine prava in podpora Putinu sta do skrajnosti preizkusila potrpežljivost EU. Pričakovati je dolgoročni boj med Unijo in njenim prvim avtohtonim samodržcem. Orbán je dolga leta stopal po tanki meji med zahodnimi zavezniki in avtokratskimi vladami in kljub svojim razdiralnim strategijam odnesel celo kožo. Vojna v Ukrajini bi lahko pomenila konec njegovih spletk.

***

Zsuzsanna Szelényi, strokovnjakinja za zunanjo politiko, nekdanja madžarska poslanka. 

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.