Boj za neodločene volivce

Dvanajstega septembra zvečer, ko je več kot sto tisoč Madžarov spremljalo papeža Frančiška, ki je daroval mašo na budimpeškem Trgu herojev, je bila v studiih majhne televizijske postaje nenavadna razprava. Pet madžarskih opozicijskih politikov je namreč razpravljajo o perečih političnih in družbenih vprašanjih, vsi pa so se bili kot skupni kandidat opozicije pripravljeni podati v boj z dolgoletnim predsednikom madžarske vlade Viktorjem Orbánom.

Papežev obisk, ki so ga predvajali politično vodeni mediji, je zasenčil razpravo, ki je bila pomembnejša za prihodnost Madžarske. Potem ko je Orbánova stranka leta 2018 tretjič zapored, z manj kot polovico vseh glasov pridobila večino v madžarskem parlamentu, so opozicijske stranke končno priznale, da morajo spremeniti svojo strategijo. Zmagovalno strategijo so morali najti v težavnih pravilih igre, ki jim jih je postavila vladajoča stranka Fidesz.

Ko je Orbánova stranka leta 2010 dosegla prepričljivo zmago, druge stranke pa so ovenele, se je Fidesz opredelil kot »osrednja sila« med desničarsko formacijo Jobbik in socialisti, zelenimi in liberalci. Zmagovalna stranka je nemudoma spremenila madžarski volilni zakon, da so si na naslednjih volitvah ponovno zagotovili zmagovalni položaj.

S preoblikovanjem meja vseh volilnih enot in odpravo drugega kroga glasovanja je zakon ustvaril večinski sistem »zmagovalec dobi vse«. Nesorazmernost je še dodatno poslabšal nov element, znan kot »kompenzacija za zmagovalca«, ki podeljuje nadaljnje razdeljene glasove stranki zmagovalnega kandidata v enočlanskem volilnem okraju. Vladajoča stranka je madžarskim manjšinam, ki živijo v sosednjih državah, omogočila, da volijo na državnih volitvah, s čimer se je povečalo število volivcev iz tujine, ki podpirajo Fidesz.



Spremembe so povzročile skrajno enostranski volilni sistem in past za opozicijske stranke. Kljub dejstvu, da je Fidesz v letih 2014 in 2018 prejel manj kot 50 odstotkov glasov, je z več kot dvema tretjinama mandatov pridobil ustavno večino. Medtem ko je na teh volitvah sodelovala tudi številčno šibka leva, zelena in liberalna opozicija, se je »osrednja sila« močno oklepala svojega položaja in opozicija ni mogla spremeniti statusa quo. Enostrankarska vlada Fidesza se ni ustavila pri spreminjanju volilne zakonodaje, ampak je začela zajemati državne institucije in medije, hkrati pa je v prid lastni eliti posredovala tudi na področju gospodarstva. Skratka, Fidesz je postal nepremagljiv.

Volilni poraz leta 2018 je za opozicijo predstavljal prelomnico. Leto pozneje je na občinskih volitvah opozicija sestavila širšo koalicijo in osvojila več mest, vključno s prestolnico Budimpešto. Ključ do tega uspeha je bil v tem, da je levo-liberalno-zelena opozicija svojo koalicijo razširila tudi na desnega Jobbika. Jobbik je po prihodu v madžarski parlament leta 2010 odrezal svoje radikalno krilo, danes pa sledi sredinski struji. V desetih letih Orbánove vladavine so opozicijski volivci postali tako ogorčeni in razočarani, da so bili pripravljeni glasovati za katerokoli opozicijsko stranko, ki bi premagala Fidesz.



In ravno zaradi tega je politika na Madžarskem strnjena v preprosto protislovje: Fidesz ali ne-Fidesz. Ker je volilna baza Fidesza podobna volivcem opozicijskih strank – obe privabljata približno 30 odstotkov aktivnih volivcev – obstaja realna priložnost za premoč nad Orbánovo stranko leta 2022.

Da bi se izognili zapletenim in strupenim pogajanjem, je šest opozicijskih strank septembra in oktobra organiziralo predizbore, na katerih so volivci lahko odločali o najboljšem kandidatu v vsakem volilnem okraju. Opozicijske stranke so po vsej državi organizirale razprave, demokratični postopek, za katerega so Madžari prikrajšani že več kot desetletje. Prva razprava med kandidati za predsednika vlade je bila pomemben trenutek na večmesečnih predizborih.

Pred Madžarsko so veliki izzivi. Volilna baza opozicije je sicer trdna, a tako kot za Fidesz tudi to ni dovolj za zmago. Poleg tega mora opozicija zaradi izkrivljenega volilnega sistema za zmago dobiti približno 54 odstotkov glasov. To pomeni, da mora opozicija zbrati več sto tisoč glasov neodločenih volivcev.

Fidesz ima velik interes za posredovanje na predizborih opozicije, posebno v 40 okrožjih, ki jih stranka trenutno obvladuje. Fidesz lahko mobilizira svoje najzvestejše aktiviste, da podpišejo opozicijski manifest, ki je edina zahteva za registracijo za glasovanje, in tako vpliva na rezultat. To pomeni veliko tveganje. Če je volilna udeležba nizka, bi nekaj sto volivcev Fidesza lahko spremenilo izid in pomagalo šibkejšim kandidatom do zmage. Vladajoča stranka ima veliko več sredstev in informacij za izračun možnosti kandidatov in mobilizacijo svojih ljudi kot celotna opozicija skupaj.

Predizbori so se začeli 18. septembra, končali pa se bodo konec tega tedna po drugem krogu. Na začetku ni bilo mogoče natančno napovedati, kako bo 106-članska opozicijska ekipa videti na koncu postopka. Jasno pa je bilo, da je skupna opozicija začela svoj ključni boj proti najbolj brezvestnemu avtokratskemu političnemu voditelju v Evropi. Člani opozicije si ne morejo privoščiti, da bi izgubili še štiri leta.

***

Zsuzsanna Szelényi je svojo kariero začela v Fideszu, ki ga je v parlamentu zastopala med letoma 1990 in 1994.

Zsuzsanna Szelényi, nekdanja madžarska političarka in strokovnjakinja za zunanjo politiko.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.