(GOSTUJOČE PERO) Plačna reforma v javnem sektorju

Plačna reforma v javnem sektorju bo po uradnih podatkih davkoplačevalce stala 1,4 milijarde evrov, ko bo v prihodnjih letih uveljavljena v celoti. Mislim, da so sindikati javnega sektorja dosegli (skoraj) vse, kar so želeli. Drugih številk ne bom navajal, saj jih v svojih prispevkih redno in korektno objavlja novinar Karel Lipnik.

Da ne bo nesporazuma: nič nimam proti odpravljanju plačnih nesorazmerij, saj imajo v javnem sektorju nekateri uslužbenci res sramotno nizke plače, nisem pa za vsesplošni dvig plač. Podpiram tudi to, da nihče v javnem sektorju ne dobi nižje plače od minimalne. In načeloma nimam nič proti javnemu sektorju, saj ga potrebujemo.

Vendar pa se mi v zvezi z reformo postavlja kar nekaj vprašanj, na katera, vsaj v medijih, nisem našel odgovorov, vsaj ne zadovoljivih.

Prvo vprašanje je, kako bo ta dvig plač vplival na proračun, zlasti ob upoštevanju novega fiskalnega pravila. Nam spet grozi povišanje davkov, kar ta vlada dela, že odkar je prišla na oblast?

Drugo vprašanje. Število javnih uslužbencev raste iz leta v leto, pa še je nekaterih premalo: zdravnikov, medicinskih sester, policistov, vojakov, učiteljev in še koga. Sam se spominjam dveh stvari. Pred leti je bil s sindikati sprejet dogovor, da se bo število javnih uslužbencev vsako leto zmanjšalo za en odstotek. Sedanji trend gre ravno v nasprotno smer, pri čemer smo v Evropski uniji (EU) država z enim največjih deležev izdatkov za javni sektor v BDP. Sam sem že dovolj star, da se spomnim časov, ko je bilo v javnem sektorju zaposlenih približno polovica toliko ljudi kot danes, pa nisem imel občutka, da so bile javne storitve bistveno slabše.

Tretje vprašanje je sestavljeno iz več podvprašanj. Če je kje premalo javnih uslužbencev, ali jih ni kje tudi preveč? Bi bilo mogoče vsaj nekatere prestaviti na področja, kjer jih manjka? Ali je kaj resnice v govoricah, da ko pride (običajno ob menjavi vlade) nov šef, pripelje s sabo svoje ljudi, prejšnje pa obdrži, tako da so nekateri brez pravega dela? Se pač ne želi nikomur zameriti, saj državni proračun, ki ga polnimo vsi davkoplačevalci, očitno prenese vse.

Četrto vprašanje. Sindikati se borijo le za zvišanje plač, kar je deloma razumljivo. Se pa čudim, da vladna stran bolj ne poudarja pomena racionalizacije in digitalizacije, s čimer bi bil potreben tudi kak javni uslužbenec manj.

Peto vprašanje. Kako je z nagrajevanjem dobrih delavcev in kaznovanjem slabih? Zdaj vladata v javnem sektorju uravnilovka in po določenem času samodejno napredovanje v višje plačne razrede. Se bosta v sedanjih razmerah produktivnost javnega sektorja in kakovost storitev kaj izboljšali? Bo delo v javnem sektorju ob nespremenjenih okoliščinah privlačno za sposobne ljudi?

Šesto vprašanje. Zakaj se v javnem sektorju tako težko uporabljajo dobre prakse iz zasebnega sektorja, ki se mora na trgu boriti za svoj dohodek (tudi v času ohlajanja gospodarstva, ki smo mu v nekaterih državah priča, ob upoštevanju dejstva, da je naše gospodarstvo močno izvozno naravnano) in kjer tudi obstoj podjetja in plače zaposlenih niso samoumevni?

Verjetno je še kaj, česar nisem omenil. Tudi ne pričakujem konkretnih odgovorov na svoja vprašanja, upam, da tudi sprenevedanja odgovornih ne bo. Bi pa morali ti o njih več razmišljati in tudi sprejeti konkretne ukrepe.

***

Mag. Boštjan Petauer, upokojeni davčni svetovalec.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.