(GOSTUJOČE PERO) Napake v šolstvu plačujemo z obrestmi

V zadnjih treh letih opazujem učitelje, ki v iskanju boljših delovnih razmer menjajo šole ali celo poklic. Pogosto se razlogi za to pripisujejo slabim plačam in padcu ugleda učiteljskega poklica. Pogovori z učitelji razkrijejo, da so glavni razlogi pogosto globlje narave: medosebni odnosi, vodenje šol in pomanjkanje jasne vizije na šolski in državni ravni.

Uroš Ahčan, znani slovenski kirurg, je v intervjuju (Mladina, intervju 2024, letnik XVI, 28. 6. 2024) izpostavil, da dobro delovanje sistema ne temelji zgolj na finančnem nadomestilu, pač pa so pomembne dobre delovne razmere, prijazno in spoštljivo okolje, osebnostna rast in razvoj zaposlenih.

»Pomeni dobro medosebno sodelovanje različnih služb, povezanih v multidisciplinarne time, ki razvijajo znanost in so servis ljudem. Potrebna so sredstva za stalno izobraževanje, za tehnološki napredek, potrebno je zadostno število sodelujočih, ki omogoča ustrezen počitek in nadomestitev manjkajočega kadra. Če ti pogoji niso izpolnjeni, sistem preprosto ne deluje. Najprej se skrhajo odnosi, nato narašča nezadovoljstvo, ki ljudi kar sili iz sistema.« Ta ugotovitev se neposredno navezuje tudi na šolski sistem.

Nekatere šole že desetletje kličejo po prevzemu odgovornosti in si želijo preizkusiti nove načine poučevanja, ki terjajo tudi spremembe organizacije, normativov, pravilnikov in zakonodaje. Namesto roke »z vrha« pri razvoju ali poskusih dobivajo navodila po sistemu enako za vse, nove administrativne ukrepe, ki sistem urejajo z ocenjevanjem, tudi s prisilo, kaznovanjem in grožnjami. Šole so tako različne v prostorskih, finančnih in kadrovskih pogojih, da učinkovitega delovanja ni mogoče skrčiti na enotno navodilo.

Pravzaprav ravno to vnaša nove neenakosti v šole. In ne le to, njihovo delovanje se skrči na čakanje in upoštevanje navodil, kar je podcenjevanje vodstev šol in zaposlenih. Pri slednjih vzbuja nemoč in občutek nevključenosti. Vzbuja tudi nove stiske, ko zamišljenega v pisarnah enostavno ni mogoče izpeljati v praksi. Zato se išče najboljše različice, ki še ustrezajo navodilu, ali se na ministrstvo naslavlja vprašanja, kar njihove strokovne sodelavce dodatno obremenjuje, saj odgovorov in rešitev ni enostavno najti.

Na strani vodstev šol in učiteljev so prisotni nemoč, stres in stiska ljudi, ki morajo upoštevati navodila in načrtovano realizirati v praksi. Prisoten je tudi strah, ko ob pomanjkanju odgovorov šole ne vedo, ali delajo prav (po navodilu) ali ne, ter strah pred posledicami, ki morebiti sledijo ob inšpekcijskih pregledih.

Slabe delovne razmere ne vplivajo samo na učitelje, ampak tudi na učence. Učitelji, ki se počutijo nemočne in neupoštevane, ne uživajo (samo)zaupanja, kredibilnosti in avtoritete, ki je potrebna za učinkovito poučevanje. To povzroča cikel negativnosti in stresa, ki zmanjšuje kakovost izobraževanja in povzroča izgorelost šolskega kadra. Na precej šolah je že po enem mesecu dela bolniško odsotnih več kot tretjina učiteljev.

Verjamem, da se podobno počutijo tudi zaposleni na ministrstvu. Ujeli smo se v začarani krog pričakovanj in prelaganja odgovornosti. Radi bi dosegli odgovornost, opolnomočenost, zaupanje, kritično razmišljanje in samostojnost, počnemo pa vse, kar je nasprotno temu. To velja tako za raven sodelovanja med ministrstvom in šolami kot med učitelji in učenci ter med starši in šolo.

Mladi zdravniki imajo po zaključenem študiju podporo izkušenega kolega, ko jim še ni dovoljeno samostojno opravljanje dejavnosti. Posledice napake v zdravstvu se lahko končajo s smrtjo. Posledice napak v šolstvu niso vidne takoj, jih pa plačujemo na dolgi rok, z obrestmi. Če hočete videti družbo in razprave v parlamentu čez 30 let, pridite danes v šole, v razred, tam se vse začne.

Nove učitelje, s fakultete (danes še pred diplomo) in tiste, ki prihajajo v šole iz drugih poklicev, pošljemo direktno v razred, da plavajo, kakor vedo in znajo. Pogosto brez mentorjev ali pa so ti le na papirju. Na šolah se zato pogosto počutijo osamljene v izzivih, s katerimi se soočajo. V stiski so tudi učitelji z dvajsetletno prakso.

Danes so vodenje razreda, komunikacija in odnos bolj pomembni kot poznavanje tem, o katerih poučujejo. Ker brez prvega ne prideš v razredu niti do besede. Mladi učitelji obvladajo stroko, a ne vedo, kako vzpostaviti dober odnos in spoštovanje v razredu. Ne znajo delati s tistimi učenci, ki se neprimerno vedejo. Na ravni šole pa ni dogovorjenih protokolov, manjka podpore pri soočanju in vključevanju takih učencev.

V Sloveniji že vrsto let razvijamo odlično in inovativno šolsko prakso. Že pred dvajsetimi leti smo začeli z inovacijskimi projekti šol, tako imenovanimi startapi, ki so jih pred petimi leti na zavodu za šolstvo žal ukinili, namesto bi nadaljevali v implementaciji razvitih inovacij. To je zagotovo ena od neizkoriščenih priložnosti slovenske šole.

Ob pogostih kritikah in želji po tem, da bi učence naučili odgovornosti, se je dobro zavedati, da se ta začne pri vrhu. Učimo z zgledom in vse se prenese navzdol. Naj ponazorim s primerom. Ko sem nekoč na eni izmed šol, kjer sem poučevala, naredila napako, sem bila povabljena k ravnateljici na pogovor. Namesto zaslišanja, obtoževanja, kaznovanja ali pridige sem dobila vprašanje, kako mi lahko pomaga. Namesto občutka sramu, krivde, prelaganja odgovornosti na druge in iskanja razlogov za storjeno napako sta bila misel in pogovor usmerjena v prihodnost in reševanje. Ko sem sama to doživela, sem želela, da imajo učenci z mano v razredu enako izkušnjo.

Učenci so ogledalo učiteljev in staršev. Če želimo, da postanejo učenci odgovorni, omogočimo odgovornost najprej učiteljem in šolam. Če želimo, da ne bodo učitelji pritiskali na učence z uresničitvijo učnega načrta, nehajmo biti storilnostno naravnani do učiteljev, če želimo, da izboljšajo odnose in imajo varno, zaupno in vključujoče okolje, ga ustvarimo v zbornicah in na relaciji ministrstvo, inšpektorat, zavod za šolstvo–šola, učitelj.

Izkušeni učitelji si želijo deliti izkušnje, a še nimamo ustvarjenih priložnosti za to. Da bomo ohranili učitelje in privabili mlade, predlagam, da se izkušeni učitelji vključijo v mentorski program in del ur obveznosti preživijo v razredih z novimi učitelji.

Učitelji potrebujejo avtonomijo in priznanje, da lahko učinkovito vodijo svoje razrede in prilagodijo poučevanje potrebam svojih učencev. Ministrstvo za izobraževanje bi moralo biti vključeno v opazovanje (ne sodbe in svetovanje) delujoče prakse in poskrbeti za okoliščine, ki bodo učitelje podprle, da delujočo prakso uresničijo in širijo s prilagajanjem normativov in zakonodaje.

Ker ni učenja brez kakovostnega odnosa in je učenje vzajemna rast in razvoj učenca in učitelja, potem je šola najprej prostor humanosti, sprejemanja, vključenosti in kakovostnih odnosov. Učitelj ni samo tisti, ki razloži in predpiše otroku, kaj se mora naučiti in kdaj bo naučeno znanje pokazal ter ga bo ocenil (mu povedal, kako dobro zna).

Učitelj je veliko več. Učitelj ni uradnik. Učitelj je človek, ob katerem otrok preživi vsaj polovico dneva, za nekatere otroke in mlade (druga) najpomembnejša oseba, takoj za starši, zato zgled pristnega odnosa, ki je potreben ne le za učenje, temveč tudi za življenje. Pomirjen in izpolnjen učitelj je lahko otroku podpora in zgled.

Naš šolski sistem je na prelomnici. Trenutno se bližamo vrelišču. Lahko nadaljujemo po poti rigidnosti in uniformnosti, ali pa izberemo pot inovativnosti in podpore, ki bo učiteljem omogočila, da resnično prispevajo k rasti in razvoju družbe, začenši v šolah in razredih z učenci.

Kot družba moramo prepoznati in ceniti delo učiteljev, ki ne le poučujejo, ampak vsak dan oblikujejo našo skupno prihodnost. Čas je, da naše šole postanejo pospeševalnik razvoja prihodnosti, kjer se učimo, kako biti boljši – skupaj.

***

Mateja Peršolja, strokovna vodja BeGrejt inštituta. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.