(GOSTUJOČE PERO) Moja zelena Ljubljana

Večkrat smo že brali in slišali, da je Ljubljana najbolj zeleno mesto. Če bi dodali, da ima veliko ali največ gozdov, ki jo obdajajo in segajo celo do samega mestnega središča, bi temu lahko pritrdili. Če pa pogledamo po naseljih, ulicah in trgih, bi morali reči, da ni tako – da smo med tistimi, ki se za notranje mestno zelenje, za urejene zelene površine, za lepoto prostora, za občudovanje parkovnih rastlin zanimamo premalo. In svoje mesto bi morali imenovati kako drugače.

Kot meščan Ljubljane in zaradi moje poklicne zavzetosti, ki je naravnana na urejanje zunanjega odprtega prostora v urbanih okoljih, si tudi v svojem 95. letu ne morem privoščiti, da bi bil tiho, in si reči: Naj bo, kakor bo. Dodatno me spodbujajo javni zapisi, ki pravijo, da ima Ljubljana daleč naokoli najslabši zrak

Spominjam se leta 1990, ko sem prevzemal županovanje Ljubljani. Že takrat smo prebirali in poslušali, da je zrak v našem mestu izredno slab – da ga onesnažujejo stari in komaj uporabni mestni avtobusi in podobno. Kako smo se trudili, da bi takratne življenjske razmere izboljšali!

Danes, ko imamo v mestu toliko problemov in jih rešujemo po svoji nenavadni metodi, naj posebej opozorim na celotno mestno zelenje. Tu so problemi vse večji in večji, in kakor je videti, ni mestne službe, ki bi jih reševala.

Ob nastopu župana Zorana Jankovića sem na željo enega izmed mestnih uradov že izdelal ter predlagal metode in ukrepe, ki so znani in primerni za sleherno urejeno mesto. Zamisel ni bila sprejeta in zanemarjen odnos do problemov mestnega zelenje se je nadaljeval.

Danes moje mesto glede asfaltiranih odprtih prostorov zelo napreduje. Glede kulturnih in socialnih dobrin, ki jih ustvarjajo urejene zelene površine, pa nazadujemo. Ali se smemo čuditi? Rekel bi: Ne! Saj so bili ves ta čas ukrepi v zvezi z zelenjem zgolj priložnostno amaterski ali jih sploh ni bilo. Oglejmo si nekaj konkretnih primerov. Začnimo s primerom, ko je mestno zelenje celo problematično.

Mestna pokopališča in drevesa

V mojo poklicno dejavnost spada tudi urejanje pokopališč. V času, ko je to bilo v celotni Evropi nadvse aktualno, smo v Ljubljani pod vodstvom prof. Dušana Ogrina organizirali mednarodni simpozij o urejanju pokopališč. In ko sem si po tujih mestih ogledoval parkovne in druge zelene površine, sem vedno obiskoval tudi pokopališča. Posebej sem se napotil na ogled in preučevanje tedaj največjega in najbolje urejenega pokopališča Ohlsdorf v Hamburgu, vse z namenom, da bi globlje dojel probleme in lahko kaj rekel o domačem ljubljanskem pokopališču, ki po svoje spada k mestnemu zelenju.

Glede pokopaliških problemov sem ohranil živ spomin izpred povojnih let, ko sem se svojega poklica šele učil. Kako zanimivo je bilo spremljanje javnega prepira, ali se smejo drevesa ob grobovih na Žalah posekati ali zgolj oklestiti, če so se preveč razrasla. Leta pozneje je silovit vihar podrl polovico večjih dreves pred mavzolejem in pripetila se je še kakšna nesreča.

Vse to sem imel pred očmi, ko sem upravi ljubljanskega pokopališča napisal opozorilo, da so se nekatera drevesa ob grobovih, zlasti navadne smreke, pretirano razrasla, da so za morebitna huda neurja že nevarna. Prijazno so odgovorili, da je moja skrb odveč, da sodelujejo s priznanimi arboristi podjetja Tisa, ki ima pregled nad drevesi, in da proti močnim vetrovom ne morejo nič storiti. Lepo, smo vsaj zvedeli, da priznani arborist popisuje drevesa in ima pregled nad njimi.

Zaradi konkretnih dogodkov, ko so neurja podirala mogočna drevesa – tudi zaščitena drevesa na pokopališču v Hamburgu in pred nedavnim celo v bližnjem Arboretumu Volčji potok, smemo ali moramo pomisliti na možnost, da se kaj takšnega lahko zgodi tudi na našem pokopališču. Sem je bila usmerjena moja pomisel, ki je na Žalah v Ljubljani niso razumeli.

Drevesa na pokopališčih so dobrodošla, a biti morajo primerna in na pravih mestih. Ko se osušijo, polomijo ali preveč razrastejo, jih je treba obrezati ali celo odstraniti. Pač po presoji in potrebi. Na ljubljanskih Žalah je kar preveč dreves, zlasti navadnih smrek, ki so se pretirano, preko vseh mer razrasle in so ob neurjih s svojimi velikimi ter gostimi krošnjami prava vaba za nesrečo. Če bi neurje podrlo eno ali več takšnih smrek, bi bila za okoliške grobove in za celotno pokopališče prava, težko popisna nesreča. Da se to ne bi zgodilo, bi bilo treba, pač po preudarku, odstraniti tiste z najbolj razkošnimi krošnjami in jih počasi nadomestiti z drugimi, primernejšimi vrstami dreves.

Podjetje Tisa zmore kvalificirano odstraniti drevesa, a za presojo, kdaj, kako in katero izmed njih, je potrebna visoko kvalificirana služba, kakršno imajo urejena mesta. Pokopališča velikokrat pač spadajo k upravi za mestno zelenje in v sklop celotne zelene politike mesta.

Služba za javno zelenje

Naj poudarim in zapišem, da moramo tudi v Ljubljani ponovno oživiti kvalificirano službo za javno zelenje in vanjo vključiti vse, kar je povezano z zelenjem. Imeli smo jo že v času prve svetovne vojne, ko je mestna uprava povabila iz Češke prve izšolane vrtnarje, da so poskrbeli za zelenje – za kulturno podobo javnih površin in za dobro počutje meščanov. Med obema vojnama smo zmogli zaposliti na Češkem izšolane višje kvalificirane strokovnjake, najprej Antona Lapa, za njim Franca Pirnata.

Vse do nastopa Zorana Jankovića je mesto še premoglo tako ali drugače organizirano mestno službo za parke in zelenice. Od tedaj pa je bilo vse ukinjeno in prepuščeno trenutnim nekvalificiranim prebliskom posameznikov ali celo kakemu podjetju, ki se ukvarja s smetmi. Torej popolna degradacija pomembne mestne službe. V knjigi Tivoli je še opisana in prikazana potreba po zavestnem in kvalificiranem urejanju odprtega mestnega prostora – po tistem pa je služba za javno zelenje vse bolj slabela in nazadnje povsem ohromela. Tudi to spada v proces pokopavanja Ljubljane, njene kulture in civilizacije, kakor smo na drugem mestu že opozorili.

Spodbuda za ponovno postavitev kvalificirane uprave za mestno zelenje prihaja iz preteklosti, saj smo jo že imeli in ji moramo dodati nove probleme, ki so tesno povezani z življenjem mesta. Ljubljančani si ne moremo privoščiti zanemarjenega, zgolj pridobitniško naravnanega mesta. Nujno torej je, da poklicno skrb za zelenje obnovimo, razširimo in vanjo vključimo nove potrebe.

Vsa urejena mesta jo imajo. Seveda, vsako po svoje, čiste kopije niso mogoče. Prav pa bi bilo, da bi pogledali v uprave in delovanje v podobnih mestih. Na primer v švicarskem Baslu, ki je v marsičem podoben Ljubljani. Ima tudi status glavnega mesta kantona z istim imenom, podobno kakor Ljubljana, ki je glavno mesto države. S tem imata obe mesti dodatne in posebne naloge, saj v veliki meri predstavljata, poleg mesta, še prvi vtis o državi kot celoti. Obe mesti sta torej več kakor zgolj navadni občini.

Mestna vrtnarija Basel

Poglejmo zeleno politiko mesta Basel. Uprava za mestno zelenje je ohranila staro ime – Mestna vrtnarija (takšno ime smo imeli tudi v Ljubljani in po mnogih mestih). V okvir njenega delovanja spadajo zelene (nezazidljive) površine, ki merijo 264 hektarov: pokopališča, parki, drevoredi, otroška igrišča, manjši mestni vrtovi, zaščitena zemljišča in primestni gozdovi. Za upravljanje vseh teh področij je zaposlenih skupaj 275 ljudi. Razvrščeni so v oddelke za načrtovanje in oskrbovanje zelenic, gojenje parkovnih rastlin, administracijo in pomožne dejavnosti.

Vsakega izmed njih vodijo posebej izobraženi in preverjeni ljudje. Pri izbiri kadrov je važna kontinuiteta – leta in desetletja si kadri podajajo roke in delovanje se zgolj dopolnjuje, nikakor prekinja. Vse službe rastejo in se razvijajo skupaj z življenjem mesta, kakor radi poudarjajo v Baslu. Celotna dejavnost je usmerjena v utrjevanje kulturne podobe mesta in k višji kakovosti življenjskega okolja.

Če se ozremo po Ljubljani in obe mesti med seboj primerjamo, lahko ugotovimo, da sta si podobni zgolj v statusu in nalogah, vse drugo pa kakor da ne obstaja. Za Ljubljano, kjer takšne uprave nimamo, je tako stanje nedopustno, le kako da se nam je to pripetilo?!

Za nas, Ljubljančane, ki v javnih medijih tako radi prebiramo ali občudujemo dogodke in razmere v tujini, bi bilo morda koristno, da bi o kakšnem domačem problemu spregovorili odkrito. Poglejmo v primestni gozd, v naše »zelenje«, o katerem tako pogosto slišimo, da ga imamo. Črnuški hrib je poraščen z najrazličnejšim drevjem, tja do Rašice je prepleten s potmi in stezami, po katerih se sprehajajo številni meščani.

Poti so marsikje pregrajene s propadlim drevjem, ki so ga po tleh razmetala neurja. Komaj kdo, bolje, nihče jih ne pospravlja. So prava ovira za ostarele sprehajalce. Ko se človek ob takem podrtem drevesu ustavi in pogleda naokoli, lahko z enega mesta našteje deset suhih dreves, ki sicer še stojijo, a jih bo hujši veter podrl – bog ne daj, da takrat, ko bi bili tam v bližini. Kje je mestna služba za oskrbo primestnih gozdov? Ko že imamo toliko zelenja, to je gozdov v neposredni bližini, pa jih ne oskrbujemo, bi bilo bolje, da jih sploh ne bi omenjali.

Enako hud primer »zelene zanemarjenosti« je razrast japonskega dresnika, ki se iz centra Stožice razširja na vse strani in ogroža naš odprti prostor in rodovitno zemljo po vsej Sloveniji. Pri tem ni pomanjkljivo samo to, da tega nihče ni pravočasno ugledal. Huje je, da sedaj, ko so potrebni nujni ukrepi, ni službe, ki bi vedela, kako ukrepati.

Moja »zelena« Ljubljana, kam se boš v prihodnje podala?

***

Jože Strgar, nekdanji ljubljanski župan. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.