(GOSTUJOČE PERO) Moč, ki je pomembnejša od ljubezni do vere

Nekaj je res. Kriteriji so nam padli. Po tovarišu Krištofu, ki je kot Sperans namesto nas vedel vse, se ne moremo več pohvaliti z modrecem, ki bi poleg pameti imel tudi moč. Absolutno skoraj. Seveda, bil je učitelj. Kučan in Türk sta se morala bolj potruditi. Le zasavskemu princu je šlo, zdelo se je, samo od sebe. Če je kaj rekel ali če ni, če se je izjasnil ali če je bil tiho, le počakati je moral, kdaj bo koga po reki naplavilo.

Primorskega Gholoba smo se razveselili. Očaral nas je s svojo pojavo in netipičnim, nepolitikantskim pristopom. »Vsako noč spim v svoji postelji. Ne glede, kje in kako dolgo v noč se zadržim, vedno se odpeljem domov k družini /otrokom v Šempeter,« nas je prepričal. Odpustili smo mu, da je bogat in uspešen, da veliko ve in da se ne zna počesati, nove ljubezni in sreče mu kasneje ne znamo dopustiti.

Jure Apih, publicist. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Kakorkoli, obljubil nam je vse, kar nas je tiščalo. Vse reforme bomo izpeljali, vse krivice poravnali, zdravniki, sodniki, policaji, učitelji, znanstveniki in sindikalisti, vsi bodo dobili svoje in tudi čakalne vrste bomo ukinili. Kot lepa Vida smo se usedli na obalo in hrepeneli po Švici in po junaku, ki nas bo popeljal do nje.

Zmaga je bila veličastna. »Vremena Kranjcem bodo se zjasnila,« smo verjeli. Nekaj časa smo bili še ponosni nanj, ko je poskočen in samozavesten prikorakal na sceno, ko je na evropskem odru šarmiral z nastopom in brezhibno angleščino, in nas ni bilo več sram naših podalpskih delegatov.

Primorskega Gholoba smo se razveselili. Očaral nas je s svojo pojavo in netipičnim, nepolitikantskim pristopom. »Vsako noč spim v svoji postelji. Ne glede, kje in kako dolgo v noč se zadržim, vedno se odpeljem domov k družini /otrokom v Šempeter,« nas je prepričal. FOTO: Leon Vidic/Delo

Zalomilo se je takoj, ko se je prvič spotaknil, ko ga je prvi izneveril in drugi izdal, ko se je prenaglil, zmotil in zagovoril. Tudi partnerji v koaliciji so mu zamerili, ko se je neučakano pohvalil ali napovedal, kar bi moral deliti z njimi. Prvi so se ga odrekli tisti, ki so se mu zadnji priključili in bi volili vsakogar, samo da ni Janez in Ivan.

Drugi so bili sajsmovedelci, ki tako ali tako niso bili zares prepričani in jim je skorajda odleglo, ko so lahko spet bentili: vsi so isti. Najhujši pa so, kot vedno, mediji, novinarji pravzaprav, ki so tekmovali v dokazovanju svoje objektivnosti in nepripadnosti, z ostrino kritičnih ugotavljanj in komentarjev.

Od Mladine do Dela, Dnevnika in Večera, da o nacionalki niti ne govorimo. Kdo si ni zapomnil ostrega in poudarjeno neprijaznega pogleda sicer dostojnega in priljubljenega Igorja in tokrat presenetljivo uglašene Rosvite, ko sta družno vzela v skorajda sovražen precep našega prvega ministra. Pa se je hrabro in tudi prepričljivo branil. Presenečeni bomo, ko bo pred koncem mandata položil karte in predstavil bilanco obljub kljub vsemu presenetljivo trdne koalicije.

Enotnosti, ki jo sicer ne prav prepričljivo slavimo šestindvajsetega decembra, seveda že davno ni več. Saj tudi takrat, ko smo plebiscitarno izglasovali svojo državo, naša pričakovanja in interesi niso bili zelo enotni. Le najmanjši skupni imenovalec je bil pri vseh enak.

Golobu se prvi odrekli tisti, ki so se mu zadnji priključili in bi volili vsakogar, samo da ni Janez in Ivan. FOTO: Jure Eržen/Delo

Janez Vajkard Valvasor piše v Slavi vojvodine Kranjske, kako so bili v času pokristjanjevanja naše dežele plemiški stanovi nezaupljivi do nove vere. Krščanska ljubezen se jim je zdela povsem neoperativna. Šele ko so doumeli, da ta ljubezen le ni tako absolutna in da je od nje pomembnejša moč, ki jim jo zagotavlja, so jo vzeli za svojo.

Svet se vrti naprej in se spreminja hitreje, kot mu zmoremo slediti. Prisegamo na vrednote, ki pa to morda sploh več niso. Kdo je okupator, kdo borec za svobodo, kdo vojni zločinec, kriv genocida, kdo antisemit in kdo terorist?

Še Marko Bošnjak, predsednik evropskega sodišča za človekove pravice, se je zmedel, ko ga je Zvezdan Martič lucidno vprašal: ali ima dvesto ali tristo tisoč Ukrajincev, ki se izmikajo vpoklicu in se ne želijo boriti in umirati v vojni z Rusijo, tudi kaj človekovih pravic?

Gnitje možganov, brainrot, je po Oxfordu najpomembnejša beseda leta. Po konkurenčni univerzi bi bila lahko Cambridge Analytica. Mogoče se nam že res kisajo možgani, ko nas po vseh kanalih obdelujejo in prepričujejo, kako nesposobna, najslabša vseh časov je ta oblast, ki niti nespodobnih in zlaganih udarcev ne zna vračati.

Valvasor piše v Slavi vojvodine Kranjske, kako so bili v času pokristjanjevanja naše dežele plemiški stanovi nezaupljivi do nove vere. Krščanska ljubezen se jim je zdela povsem neoperativna. Šele ko so doumeli, da ta ljubezen le ni tako absolutna in da je od nje pomembnejša moč, ki jim jo zagotavlja, so jo vzeli za svojo. FOTO: Mavric Pivk/Delo

In ker so javni mediji v zatonu, zahrbtna fronta pa se bije na neštetih netransparentnih družbenih omrežjih, še opazili ne bomo, kdaj bomo skuhani kot žabe.

V svetu objektivnega blagostanja se levici slabo piše. Ne na barikade ne na oblast je slaba dilema. Težišče naše barke pa se nevarno nagiba v desno. Bojimo se Trumpa, Melonijeve, Le Penove, Weiedelce, Szydłove, Kallasove … Le figure so, strah naj nas bo enainsedemdesetih milijonov Američanov, ki so izvolili slovenskega zeta, in vseh milijonov italijanskih, francoskih, nemških, poljskih in estonskih volivcev, ki nas demokratično vodijo v pogubo.

Slovenija bo druga Švica, so nam zlatili žlico. Tudi preudarni Andrej Cetinski nam jo vedno znova postavlja za vzgled. Le Vladimir Nazor je vedel, da je ideal sad na veji, ki ga ne doseže človeška roka. Leta 1971 so švicarski volivci, moški seveda, podelili sodržavljankam volilno pravico, v kantonu Appenzell Innerrhoden pa po odločitvi zveznega sodišča šele 1990. Slovenkam so komunisti pripustili na oblast 1945.

Naš predsednik Svobode se je otresel svoje podpredsednice, predsednice parlamenta pa mu ni uspelo nagnati. Tudi tiste policijske ministrice, ki ga zaradi besed, ki jih ji je izrekel na štiri oči, toži in ovaja, potem ko se je zatekla v ženski štab predsednice države, ne more.

Še manj kot dve leti ima časa, da se, potem ko se je znebil ponesrečenih ministrantov, ko si je nabral domačih političnih izkušenj in nekaj prijateljev na mednarodnem parketu, pripravi na drugi mandat, ki nam ga je obljubljal. Dilema volivcev pa bo le na videz ista kot pred štirimi leti. Če nam le tisti brainrot ne zamegli razsodnosti.

***

Jure Apih, publicist.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.