(GOSTUJOČE PERO) Argentina: demokracija na tankem ledu

Minilo je eno leto, odkar je Javier Milei začel svoj predsedniški mandat v Argentini. Že med kampanjo je naznanil, da so njegovo administracijo zaznamovale avtoritarne prakse, verbalno in institucionalno nasilje ter politike, ki odkrito omejujejo pravice državljanov. Vemo, da ima Argentina močno demokracijo. Vprašanje, ki si ga moramo zdaj zastaviti, je, kako dolgo se bo ta upirala libertarnemu valu.

Med volilno kampanjo leta 2023 je argentinska organizacija strokovnjakov Asuntos del Sur objavila študijo, v kateri je ocenila stopnjo avtoritarnosti med predsedniškimi kandidati. Analiza je temeljila na teoretičnem okviru, ki sta ga razvila Steven Levitsky in Daniel Ziblatt v svoji knjigi Kako demokracije umirajo (How Democracies Die, Editorial Ariel, 2018), ki razišče skrb vzbujajoči paradoks – danes se demokracije namreč ne rušijo »od zunaj«, ampak od znotraj, in to po zaslugi demokratično izvoljenih voditeljev. V študiji Asuntos del Sur je bila Mileieva kandidatura alarmantna z vseh vidikov, na katere sta opozorila avtorja.

Organizacija Asuntos del Sur je v svoji izdaji leta 2024 nadaljevala raziskavo in ocenila, kaj se je zgodilo v prvem letu Mileieve vladavine. Če obstaja kaj, česar mu ni mogoče očitati, je to neizpolnjevanje obljub. V naši študiji Demokratični alarm: kritični kazalniki avtoritarnega tveganja v prvem letu mandata Javierja Mileia smo analizirali njegove govore, objave v družbenih medijih in izvedene politike. Ugotovili smo, da je mandat zaznamovala vizija argentinske in svetovne politike kot manihejskega in moralizirajočega konflikta, brez odtenkov, med osebnostjo z mesijanskimi značilnostmi ter vrsto domnevno nemoralnih in zlobnih nasprotnikov. Milei označuje celotne družbene sektorje za komuniste, socialiste, kolektiviste, kriminalce, parazite, indoktrinatorje mladine. Ta manihejski antagonizem je osrednjega pomena za zanikanje legitimnosti njegovih političnih nasprotnikov, kar je eno od meril avtoritarnega tveganja, ki sta ga opredelila Levitsky in Ziblatt.

Ta svetovni nazor se neposredno izraža v njegovem načinu vladanja. Njegov protipolitični in protidržavni diskurz je podlaga za zelo resnično vojno proti državi – ne z namenom izboljšanja procesov ali doseganja večje učinkovitosti, ampak z namenom »skrčenja« države, saj je vse, kar je javno, zanj tudi slabo, komunistično, indoktrinacijsko. Vendar ne gre za krčenje celotne države. Nekatera področja, kot je notranji nadzor, so bila okrepljena. Cilj je čim bolj zmanjšati – če že ne odpraviti – vsa področja države, ki zagotavljajo zaščito pravic zunaj trga: zaščita pred boleznijo, starostjo, spolnim nasiljem in revščino.

Pozorno moramo spremljati predvsem tveganje, da se bodo ti nasilni diskurzi in politike prenesli v nenačrtovano družbeno nasilje njegovih privržencev nad tistimi, ki so tarča sovražnikov: znanstveniki, učitelji, skupnost LGBTQ+, revni ljudje ali rasne skupine. Videli smo že napade na lezbijke, ekipe CONICET (Nacionalni svet za znanstvene in tehnične raziskave) in celo na osebo, ki je preprosto pila máte v domnevno ekskluzivnem lokalu. To so osamljeni primeri, vendar gre za nov in skrb vzbujajoč pojav v politični kulturi, v kateri od leta 1983 ni bilo večjih pretresov.

Kljub resničnosti erozije političnih praks, v prvem letu mandata niso bile predlagane spremembe ali ukinitve ustavnih pravil, prav tako se ni spremenilo delovanje kongresa, čeprav je treba opozoriti na ponavljajočo se uporabo predsedniških dekretov. Tveganja so za zdaj zmerna. Dejstvo je, da demokracija še vedno živi. Milei je voditelj, izvoljen na volitvah, ki še naprej uživa legitimnost. Kongres deluje, predsednik pa spretno uporablja politične taktike, da bi s pogajanji z guvernerji in voditelji opozicijskih strank pospešil svoj program. Sodstvo se, tudi s svojimi problematičnimi predsodki, ne vede nič drugače kot v drugih predsedniških mandatih. Z drugimi besedami, ne govorimo o diktaturi ali avtoritarnem režimu.

Kljub temu pa so navedene prakse skrb vzbujajoče, saj počasi zmanjšujejo demokratični kapital, za katerega je Argentina tako garala, in državo potiskajo na tanek led. Degradacija mirne politične razprave, vse večji dvom o pravicah različnih delov družbe, nestrpnost do disidentstva in družbenih protestov ter spodkopavanje že pridobljenih državljanskih pravic razjedajo demokratično pogodbo naše družbe.

Ne bodimo kot žaba v loncu vrele vode, ki nevarnost prepozna šele, ko je prepozno, da bi pobegnila. Po Levitskem in Ziblattu vemo, da je uspešnost spodkopavanja demokracije odvisna od neukrepanja političnih strank, sodstva in miselnih voditeljev. Čas je, da se vrnemo k oblikovanju koalicij demokratičnih sil, da potrdimo pakte o spoštovanju javne razprave, odklonilnih mnenj in načel državljanskih pravic. Ne smemo pozabiti, da se delegitimizacija in diskurzivno nasilje sicer zdita znosna, dokler sta usmerjena proti drugim, vendar se, če ju ne nadzorujemo, neizogibno končata kot val, ki pod sabo pokoplje vse. Morda nam bo tako uspelo ponovno najti tla pod nogami – v kulturni bitki za prenovo družbene pogodbe, ki spodbuja obnovo in širitev demokracije.

***

Matías Bianchi, ustanovitelj in direktor organizacije Asuntos del Sur.

María Esperanza Casullo, profesorica in raziskovalka na Nacionalni univerzi Río Negro.

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno stališč uredništva.