(GOSTUJOČE PERO) Ameriška demokracija na razpotju

Glede ameriških predsedniških volitev naslednji torek je zanesljiv samo njihov datum, o tem, kdo bo na njih zmagal(a) pa so možnosti 50: 50. Vse drugo je stvar ugibanj, ne nazadnje tudi, kdaj bodo za volilni izid izvedeli Američani zaradi katastrofalnega stanja demokracije, v katerem se je znašla Amerika, nedolgo tega še aktivna izvoznica »demokracije« v svetu. Danes je Donald Trump precej bliže oblasti, kot je bil, na primer, Hitler pred tem, ko je leta 1933 postal nemški kancler. Izid teh volitev bo prelomnica tako za ameriško kot svetovno zgodovino.

V primeru Trumpovega poraza, utegne ta tako kot leta 2020 ponoviti retoriko »ukradenih volitev« in pognati svoje privržence na ulice in na Kapitol, še pred tem pa je republikanska stranka z namenom, da zaseje dvom o poštenih volitvah, vložila več kot 139 pravnih sporov na volilne zakone v dveh tretjinah ameriških držav. Drugo je, kako se bodo ameriške državljanke in državljani pred volilnimi skrinjicami odločali ali znašli po za demokracijo neobičajni volilni kampanji, v kateri so bili priča, kot pišejo v Publikaciji ameriških atomskih znanstvenikov, političnemu tornadu bizarnih osebno inkriminiranih obtožb obeh tekmecev, dveh poskusih atentata na Trumpa, pa »last minute« zamenjavi kandidature demokratske stranke.      

ZDA imajo najnižjo volilno udeležbo

Na koncu ne bo niti odločila večina volivcev, ki bodo prvi torek v novembru oddali svoj glas kandidatu, temveč druga večina v ustavno anahronističnem elektorskem kolegiju. Spomnimo, da je leta 2013 Hillary Clinton prejela dobre tri milijone glasov več kot Trump, vendar je zmaga na koncu pripadla Trumpu. To pove veliko o realno obstoječi ameriški demokraciji.

Ali se bodo ameriški volivci lažje odločali, ker razlika med kandidatoma ne bi mogla biti večja, ko izbirajo med na eni strani 78-letnim belopoltim kandidatom iz New Yorka in Floride, ki zagovarja avtokracijo in občuduje vladavino avtokratov v svetu, in na drugi 60-letno dvorasno žensko iz Kalifornije, ki vsaj v načelnem pogledu brani vrednote demokracije, spolno in etnično-kulturno različnost ter Bidnovo politično dediščino? Ameriška demokracija je v slabi kondiciji, če spomnimo, da se ta država uvršča med razvite države z najnižjo volilno udeležbo. To relevantno dejstvo ne podpira priložnosti, da bi se volilna kampanja posvetila prioritetnim sedanjim in prihodnjim eksistencialnim grožnjam človeški civilizaciji, kot so podnebne, nuklearne, disruptivne tehnologije in druge, predvsem pa eksponentno naraščajočemu povečevanju socialnih in ekonomskih neenakosti v ameriški družbi.

Za spopadanje in reševanje teh usodnih problemov pa je nujna delujoča demokracija. Vendar naletimo pri demokraciji v primeru ZDA, kakor tudi pri drugih avtoritarnih režimih, vzemimo primer Orbána, Putina ali Netanjahuja in drugih, na paradoks, o čemer pišeta ugledna harvardska politologa Steven Levitsky in Daniel Ziblatt v nedavno izšli knjigi Tiranija manjšine. Demokratični red je namreč zasnovan na odprtosti in tekmovanju, ki načelno omogočata vsaki stranki in politikom, da na volitvah zmagajo, vendar imamo v Ameriki primer kandidata, ki s polno podporo stranke po eventualni zmagi napoveduje odpravo demokratičnega sistema, po katerem utegne sam priti na oblast.

Prvi dan se je napovedal kot diktator

Donald Trump je po obeh piscih prvi predsedniški kandidat v ameriški zgodovini, ki ni priznal poraza na volitvah ter je nasilno in z nelegalnimi sredstvi poskušal spremeniti volilne rezultate. Pred sedanjimi volitvami Trump odkrito napoveduje, da bo odpravil demokracijo s tem, ko bo »samo« prvi dan predsednikovanja nastopil kot diktator, obenem pa noče odgovoriti, ali bo v primeru poraza proti Harrisovi (od)reagiral podobno kot pred štirimi leti. Prav tako je napovedal, da bo po zmagi kazensko preganjal svoje politične nasprotnike na čelu z Joejem Bidnom, Kamalo Harris, Hillary Clinton, nadalje, prejšnjega načelnika štaba združenih poveljstev ameriških oboroženih sil upokojenega generala Marka Milleyja in nekdanjega šefa Trumpovega kabineta, prav tako upokojenega generala Johna Kellyja in druge.

Zadnja dva sta ga skupaj s številnimi drugimi vplivnimi sodelavci Trumpove administracije obtožila, da je nevaren človek in »fašist do obisti«, ki kot tak napoveduje diktaturo. Milley se je Trumpu zameril z izjavo, da »ameriška vojska ne prisega kralju ali kraljici, tiranom in diktatorjem, temveč ustavi«. Po tistem je moral Milley zaradi Trumpovih in groženj njegovih pristašev svoj dom zavarovati z neprebojnim steklom. Podobnih groženj je bil deležen tudi Kelly, ki je povedal, da je v ožjem krogu svojih sodelavcev Trump govoril, da je Hitler naredil marsikaj dobrega! Poleg tega po Kellyju Trumpova politika povsem ustreza rigorozni definiciji fašizma, ki vključuje »desničarski avtoritarizem, ultranacionalistično politično ideologijo, gibanje, na čelu katerega je diktator, centralizirano avtokratsko oblast, militarizem, nasilno obračunavanje s političnimi nasprotniki in prepričanje v naravno družbeno hierarhijo«.

Ironično je, da je Harrisova šele proti koncu volilne kampanje svojemu nasprotniku prej indirektno kot direktno očitala naklonjenost fašizmu, medtem ko je Trumpov podpredsedniški kandidat JD Vance sam, ko ga še nista premamila denar Trumpu naklonjenega tehnološkega milijarderja Petra Thiela in Trumpova enkratna politična ponudba, zadnjega zgroženo napovedal kot »ameriškega Hitlerja« (!).

Trump ima vedno prav

Danes številni komentatorji to vlogo pripisujejo prav političnemu skrajnežu Vanceu, ki v zadnjem času zaostruje politično retoriko svojega političnega botra in predstavlja glede na Trumpovo starost še nevarnejšega politika, kot je Trump. To je mogoče videti tudi na primeru njegovega »mirovnega načrta« za Ukrajino, ki se v bistvu ne razlikuje od Putinovega. Kompetentni spremljevalci in analitiki Trumpovih govorov medtem opažajo, da pešajo njegove kognitivne zmožnosti, da se ponavlja, pozablja in tudi meša različna imena ljudi, ki jih omenja. Sedemindvajset strokovnjakov s področja mentalnega zdravja je v knjigi Nevarni primer Donalda Trumpa opozorilo na njegove psihične in psihološke probleme, o katerih je pisala tudi Trumpova nečakinja, klinična psihologinja Mary Trump.

Pravzaprav se teh primerjav s Hitlerjem ali Mussolinijem Trump niti ne otepa. Zadnje Trumpovo volilno zborovanje v New Yorku v Madison Square Garden, kjer so predvajali himno poražene strani v državljanski vojni, je tako po ikonografiji kot po politični retoriki spominjalo na zborovanje na istem mestu leta 1939, ki so ga organizirali ameriški podporniki Hitlerja in fašizma v Evropi. Ameriška zgodovinarka Ruth Ben-Ghiat je prepričana, da se je Trump dobro zavedal, da gledalcem ni moglo uiti, da so priče nacistični predstavi. Pač, ta čas donosna normalizacija fašizma.

Kot primer identične politične ikonografije med Trumpovo kampanjo, našli pa bi jih lahko še mnogo več, omenimo enega od osrednjih plakatov za Trumpovim govorniškim pultom, da »ima Trump vedno prav«, ki spominja na podoben napis v Rimu med Mussolinijevim govorom (Mussolini Ha Sempre Ragione). Vendar zaradi tega Trumpovi privrženci, ki o Hitlerju pred skoraj sto leti ne vedo veliko, ne bodo umaknili svoje naklonjenosti voditelju, kvečjemu se tudi zaradi »njihovega« kandidata počutijo sami napadeni in je takšna kritika Trumpa v bistvu kontraproduktivna.

Politično donosno obravnavanje migrantov z »mrčesom«

Ko je Trump leta 1990 na zborovanju v New Hampshiru za »ilegalne migrante vsega sveta« trdil, da »zastrupljajo ameriško kri«, so mediji to povezali z omenjanjem njegove pokojne žene Ivane Trump, da je imel njen mož na nočni omarici knjigo Hitlerjevih izbranih govorov. To je potrdil tudi njegov tesni prijatelj, ki mu je knjigo podaril. Trump se je o migrantih večkrat izrazil kot o »mrčesu« ali »golazni« (angl. vermin), beseda, ki jo najdemo v tej knjigi. Tako Trump kot Vance v svoje politične govore uvrščata nacistično rasno merilo »krvi in zemlje«. Pogosto ni bil prizanesljiv niti do zakonitih migrantov, kjer pa gotovo ni imel v mislih svojega očeta, nekdanje in sedanje žene. In ne nazadnje, kaj bi o »zakonitih« in »nezakonitih« migrantih povedala nekdanja ameriška domorodna ljudstva?

Do sedanjih avtoritarnih voditeljev-diktatorjev ima Trump naklonjeno stališče, če spomnimo samo na nekatere. O Vladimirju Putinu pravi, da je »genij, ki ima rad Trumpa«, in priznava, da ga ima tudi »sam rad zaradi njegovega šarma in ponosa«, pa še, ker »ima rad svojo državo«. Zato tudi ni presenetljiva Trumpova izjava, da v 24 urah lahko konča vojno v Ukrajini, pri tem pa ni treba ugibati, kako in na čigav račun. Enake superlative v zvezi z njegovim »videzom in razumom« je uporabil tudi za kitajskega predsednika Xia, s podobnimi besedami pa ni skoparil pri severnokorejskem predsedniku Kim Džong Unu, s katerim »imata odlične odnose in se dobro razumeta, ima ga enostavno za absolutnega voditelja svoje države«. Pri tem Trump ni skrival svojega pričakovanja, da si kot ameriški predsednik zasluži podobno vlogo.

Bolj verodostojne od političnih obtožb Trumpa so seveda ugotovitve uglednih raziskovalcev in akademikov na področju humanističnih in družbenih ved, pri čemer pa je treba biti realen, kar se tiče njihovega skoraj zanemarljivega vpliva na izbire volivcev. Pred sedmimi leti ena največjih mednarodnih avtoritet na področju raziskav o fašizmu ameriški zgodovinar in politolog na kolumbijski univerzi Robert O. Paxton, ki je objavil referenčni deli Anatomija fašizma (2004) in Kaj je fašizem? (2018), v Trumpu še ni prepoznal fašizma oziroma fašista, prej nastopača, narcisa ali plutokrata, pri katerem je pogrešal odgovarjajoči koherentni politični program ali ideologijo.

Notranji sovražniki bolj nevarni od Rusije in Kitajske

Po napadu Trumpovih privržencev 6. januarja leta 2021 na Kapitol pa je Paxton svoje mnenje spremenil, ko je Trump prekoračil rdečo črto s tem, da je naščuval ljudi, ki sta jih po njegovem mnenju pri tem motivirala »samo ljubezen in mir«, da so se podali na Kapitol z namenom preprečiti Bidnovo zmago in podpreti Trumpa. Ta je namreč še pred razgrnitvijo volilnih rezultatov povedal, da bo v vsakem primeru razglasil svojo zmago, sklicujoč se na lažni izid volitev.

Paxtona je, tako kot številne druge na njegovem strokovnem področju, močno presenetilo, da se Trump po izgubljenih volitvah ni bil pripravljen umakniti z oblasti in ne skriva, da bo v drugem mandatu po zgledu drugih avtokratov v svetu kot »zelo stabilni genij«, izvajal represijo nad manjšinami in nasilno deportacijo od deset do petnajst milijonov nelegalnih migrantov. Nadalje, osebni prevzem ameriške vojske, infiltracijo ekstremističnih in Trumpu naklonjenih podpornikov po stalinističnem scenariju v vse pore ameriške »globoke države«, radikalno ukinjanje demokratičnih ustanov, omejevanje državljanskih svoboščin, sankcioniranje medijev, skratka, vse tisto, kar praviloma definira fašizem, kot ga poznamo iz zgodovine.

Ideološke podlage za vse omenjeno je za Trumpa pripravil nekdanji glavni strateg Bele hiše in višji predsednikov svetovalec Steve Bannon, ki je imel eno ključnih vlog pri Trumpovi prvi zmagi. Zamisel o razgradnji ameriške »globoke države«, ki je še posebej navdušila Trumpa, je, kot je Bannon sam priznal, vzel od Lenina.

Podobna spoznanja kot Paxton ima tudi ameriška zgodovinarka na Univerzi Johna Hopkinsa ​Anne Applebaum, ki je odlična poznavalka stalinistične diktature v Rusiji in tudi erozije demokracije v zahodnem svetu, predvsem v Ameriki. Trumpova politična retorika o »notranjih sovražnikih«, ki so nevarnejši od Rusije in Kitajske spominja tako na Hitlerjevo kot Stalinovo in Mussolinijevo. Že omenjeno besedo mrčes ali golazen, tudi paraziti, insekti pa plevel, ki ga je treba iztrebiti, živali in podobno, so namreč v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja za svoje politične nasprotnike uporabljali tako fašisti kot stalinisti. Na enem od volilnih zborovanj je Trump obljubil, da bo izkoreninil komuniste, marksiste, fašiste in radikalno-levičarske bandite, ki se kot mrčes širijo po Ameriki, lažejo, kradejo ter goljufajo na volitvah.

Javno pozivanje k množičnemu nasilju

Hitlerjeva rasna teorija velikokrat odmeva tudi v Trumpovih besedah o ameriških državljanih, ki »zastrupljajo kri v naši državi«, nadalje o ljudeh »s slabimi geni«, med njimi tudi visokih politikih, s katerimi bi morala opraviti nacionalna garda, in po potrebi tudi vojska. V nekem intervjuju je Trump povedal, da je prisiljen uporabiti te besede, ki sicer niso lepe, vendar brez njih ni mogoče spremeniti ničesar. Nekdo, ki občuduje tuje diktature v preteklosti in sedanjosti, dobro ve, da javno pozivanje k množičnemu nasilju, kakršno se je zgodilo 6. januarja 2021, prinaša politične točke med nezadovoljnimi in materialno prikrajšanimi ljudmi, ki so v napadu na Kapitol prepoznali priložnost, da obračunajo z vladavino prava, ki je sama vladajoča politična elita tako ali tako ne spoštuje več in da jih bo »njihov« voditelj zavaroval pred sodnim pregonom.

Trumpova politična retorika seveda ni omejena samo na zahodni svet ali Evropo, ampak sta ju prakticirala tudi Mao Zedong in Pol Pot, prvi je politične nasprotnike imel za »strupeni plevel«, drugi se je pozival na to, da jih je treba očistiti. Dodajmo, da danes uporablja podobne zavržne (genocidne) besede za Palestince kot »živali« sedanji predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu skupaj s skrajnimi ministri v njej. V zadnjem času nacionalistični in demagoški politiki na čelu s Trumpom sistematično uporabljajo omenjene izraze, katerih namen je dehumanizacija političnih nasprotnikov in migrantov z namenom, da se izločijo iz političnega življenja ter posledično z njimi ukvarjajo represivni in pravosodni organi.

Med verodostojnimi družboslovnimi raziskovalci stanja ameriške demokracije je treba omeniti ameriškega politologa na Univerzi Dartmouth Brendana Nyhana, ki se posveča problemom »potencialnih nevarnosti za demokratične vrednote in institucije v Ameriki«. V tem okviru je med 25. septembrom in 8. oktobrom tega leta anketiral 549 ameriških politologov in 2750 naključno izbranih Američanov o tem, kako gledajo na odločitev vrhovnega sodišča prvega julija tega leta, ki je odločilo, da imajo Trump in nekdanji predsedniki imuniteto pred kazenskim pregonom za dejanja, storjena v času opravljanja njihove uradne funkcije. Šestinosemdeset odstotkov vprašanih se je strinjalo, da to pomeni grožnjo demokraciji, 75 odstotkov izmed njih pa tudi resno in za demokratični svet nesprejemljivo grožnjo.

Komu zvoni?

Dodajmo, da bo imel Trump v primeru druge zmage kot predsednik odprto pot za omejevanje osebnih svoboščin in državljanskih pravic, poleg tega lahko poleg omenjene razsodbe vrhovnega sodišča računa še na podporo pravosodnega ministrstva, ki si ga bo v nasprotju s prvim predsednikovanjem tokrat povsem podredil, ko ga bo napolnil s svojimi privrženci, na katere se bo lahko povsem zanesel. Levitsky in Zibblatt nimata veliko upanja, da se bo ameriški politični establišment pravočasno ovedel in ustavil drveči proces v avtokratično enoumje, v katerem imata avtokratski kandidat in demokratska kandidatka enake možnosti, da upravljata Ameriko in glede na njeno veliko vojaško, ekonomsko in politično moč tudi na znatni del preostalega sveta.

Obema harvardskima politologoma se pri tem postavlja vprašanje, na kaj čakajo ustavno opredeljene institucije, ki bi morale varovati demokracijo in ne streči avtokraciji, namesto tega pa sta vrhovno sodišče in republikanska stranka na široko odprla vrata avtokratu, demagogu, obtoženemu za 34 hujših zločinov (!), od ponarejanja poslovnih listin do spolnih škandalov. Vendar po njunem mnenju ne gre le za ti dve ustanovi, tisto, kar je pri tem tudi moteče, je, da ostajajo tiho ali celo podpirajo politično retrogradni razvoj v državi tudi najvplivnejši politični, korporativni in verski voditelji, ki bodisi podpirajo Trumpa ali nasedajo iluziji, podobno kot leta 1933 v Nemčiji, da bo mogoče demagoga obvladati.

Ameriška politologinja z Univerze v Princetonu Wendy Brown opozarja, da bi se bilo nevarno v primeru zaželene zmage Kamale Harris ali ko se bo nekoč Trumpov balon razpočil, vdajati prepričanju, da je demokracija v Ameriki zmagala. Tudi po njej bi se bilo treba zavedati, da polovica (!) ameriških volivcev glasuje za fašizem in demagoga. Pri tem je verjetno preveč naivno pričakovanje, da si bo liberalni politični establišment začel pravočasno postavljati pravo vprašanje, to je, da je Trump bolj simptom kot vzrok krize, v kateri se je znašla ameriška demokracija.

Trump namreč ne nosi največje odgovornosti za to, da je kritično veliko število Američanov pripeljal v skrajno desno politiko. Skrajni nacionalistični in avtoritarni trumpizem bi lahko zaustavil samo nov zgodovinski »new deal« po zgledu Franklina Delana Roosevelta, za kar se zdijo danes taka pričakovanja iluzorna, in o njem iz Harrisinih ust ne slišimo nič. Za to pa je malo upanja, če vemo, da so velike tehnološke in druge korporacije ter vojaško-industrijski kapital nad državo in vsakokratno administracijo in da bi se vsak podoben poskus iz tridesetih let v prejšnjem stoletju tokrat končal z njegovim političnim, lahko pa tudi s tragičnim fizičnim koncem, o čemer priča starejša in še bolj novejša ameriška zgodovina.

Pravo vprašanje se namreč glasi, katere politične strategije in na tej podlagi zasnovane politične odločitve pravzaprav poganjajo jadra skrajne politike, pri tem pa bodo morali liberalni in konservativni politiki še prej pokazati s prstom nase. Se pravi na več desetletij staro politiko družbene deregulacije, deindustrializacije, ki je delovna mesta ameriških delavcev preselila v Azijo, čaščenje vsemogočnosti trga in neregulirano globalizacijo, kar vse je prepeljalo do nevzdržnega povečevanja materialnega in imovinskega prepada med peščico najpremožnejših finančnih in tehnoloških oligarhov in po drugi strani ogromne večine pripadnikov delavskega in srednjega razreda.

V tem smislu, kot vidimo, zvonijo številni populistični in avtoritarni glasovi ne le na drugi strani Atlantika, temveč tudi v Evropi, tudi v Sloveniji, ki se preveč zanašata na to, kot svarijo pri Washington Postu, da na Združene države lahko računata kot na poroka njihove in globalne varnosti.

***

Rudi Rizman, sociolog in politolog, zasl. prof. Univerze v Ljubljani.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.