(KOMENTAR) Slovenija 1990 in Ukrajina 2024

Milan Kučan, prvi predsednik RS, je v Delu 12. avgusta objavil članek Olimpizem v času vojn. Kot slovenski politik – nekdanji in sedanji – je gotovo želel kaj pomembnega sporočiti slovenski javnosti. Pozorno sem prebral članek, da bi iz načelne okrasno všečne besedne dekoracije izluščil kaj konkretnega.

Kučanov uvod najprej navede splošno znano in soglasno sprejeto dejstvo, da je »ruska agresija na Ukrajino obsojena kot zločin in kršitev mednarodnega prava«. In nemudoma nadaljuje: »Toda dalj ko ta vojna traja in bolj ko so brutalna njena razsežja ...« Brez ovinkarjenja je zločinsko agresijo preimenoval v vojno med dvema stranema – Ukrajino in Rusijo.

Med olimpijskimi igrami manjkala obsodba vojn in poziv k njihovi ustavitvi

Preimenovanju sledi konkretna pobuda, zavita v retorično vprašanje: Kako pomagati napadeni državi? Na razpolago ponudi dvoje: pomoč v orožju in mirovno poslanstvo. Za Kučana je odgovor na vprašanje jasen: Mirovno poslanstvo je »najbolj želena pomoč«, tudi v interesu »celotne človeške skupnosti«.

No, in ko nastopi mirovno poslanstvo, se po Kučanu takoj zastavijo vprašanja »o vzrokih za vojno« in njeni genezi. Po določenem času (»dalj ko traja«) se je zločinska agresija kot kršitev mednarodnega prava prelevila v vojno, ki jo generirajo določeni vzroki. Razpravi o tem vprašanju se Kučan najprej izogne, češ da je nezaželena, celo onemogočena.

Vendar je medtem postal povsem jasen konkreten odgovor na vprašanje: pomoč v orožju ali pomoč s prizadevanjem za končanje spopadov? Kajti samo z razkrivanjem porekla in narave vojne naj bi bila omogočena pot do realnega in trajnega miru. Ukaz predsednika Putina, da napade sosednjo mednarodno priznano državo, je tako postal zgodovinska nujnost in ne več mednarodno kazniva odgovornost.

Ubeseden je tudi razlog za naslednji konkretni predlog našega domačega in mednarodnega politika: Razprava naj prepreči »najnovejše nevarne delitve v naši družbi« – med tistimi, ki so za vojno, in tistimi, ki so za mir. Kajti Kučan o sebi pravi, da je »v izbiri med vojno in mirom praviloma (sic!) na strani miru«.

Peter Jambrek. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Sloveniji pa njen nekdanji predsednik priporoča, naj – če je suverena – »sama odloča, v katere vojne bo vstopila«, in ustrezno solidarno ravna. Prevedeno v običajno politično govorico to pomeni, naj slovenska vlada odreče konkretno vojaško pomoč napadeni Ukrajini, tudi prek Nata in EU.

In še bolj konkretno: namesto neprimernega Orbána naj slovenska vlada v imenu EU »vojno politiko« EU zamenja s »politiko miru«. In kako naj bi slovenska vlada to postorila, s pooblastilom EU? Tako, da bi svet prepričala, da »smo čedalje bolj soodvisna človeška skupnost«, ki mora biti »povezana, vrednotno dovolj trdna in solidarna«, prepričati bi morala o ravnanju in spoznanju, »da smo vsi le delček človeške skupnosti ... le delček ekosistema Zemlje«, reševanje planeta pa naj bi postalo prednostna naloga človeštva ... »tudi temelj miru in sodelovanja«.

No, in s temi »konkretnimi, realno izvedljivimi« predlogi, ki »postopoma vodijo do trajnega miru«, naj bi predsednik slovenske vlade, s pooblastilom EU, namesto von der Leynove, Bidna, Trumpa ali Orbána prepričal kolega Putina, da umakne svoje čete nazaj domov na rusko stran meje in napadeni Ukrajini povrne vojno škodo. Saj česa manj avtor menda ne pričakuje spričo evidentne kršitve mednarodnega prava? Primer primerljive zgodovinske misije slovenske vlade je duhovito opisal dr. Igor Ž. Žagar v članku Prevzetnost in pristranost ali Pedenjped na prste stopi (Delo, 13. avgust 2024).

Nekaj malega bi še dodal Kučanovi pobudi za razpravo o vzrokih in genezi agresije ruskih okupacijskih čet na suvereno Ukrajino, tudi v luči Hamasove agresije na Izrael in v luči položaja Slovenije v spopadu z JLA leta 1990.

V letošnjem juliju in avgustu je bilo o vprašanjih, ki jih odpira nekdanji predsednik Kučan, napisanih precej ocen in preudarkov: dr. Igor Ž. Žagar in drugi (Proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne, Delo, 19. 7. 2024), Luka Lisjak Gabrijelčič (Mir je preveč dragocen, da bi ga prepustili mirovnikom, Delo, 13. 7. 2024), dr. Rudi Rizman (Nikdar ni bilo dobre vojne ali slabega miru, Delo, 10. 10. 2024). Seveda je bilo o obeh vojaških napadih in spopadih – med Rusijo in Ukrajino, med Hamasom in Izraelom – napisanega še obilo drugega zanimivega branja, posebej omenjam intervju državnega sekretarja Vojka Volka v Delu.

(GOSTUJOČE PERO) Proti vojnemu hujskaštvu in financiranju nove vojne!

Vtis imam, da je bila v navedenih razpravah zanemarjena notranjepolitična dimenzija napadalcev in napadenih – v obeh primerih je bila agresorka (Hamas, Rusija) država, ki kulturno, politično in ekonomsko ne spada v območje zahodne civilizacije. Rusija se je iz proevropske države pred prvo svetovno vojno, z obetavnim sektorjem sodobnega gospodarstva, razvila prek boljševističnega totalitarnega nasilja do sedanje državne skupnosti, ki je zgodovinska mešanica carskega absolutizma in tranzicije Gorbačova in Jelcina, ter aktualnega stanja vojne ekonomije in mednarodnih zavezništev od Kitajske prek Severne Koreje in Irana do Belorusije in Venezuele. Hamas je mednarodnopravno teroristična organizacija, ki izvaja v Gazi ustavno nelegalno oblast.

Ukrajina je demokracija, ki se je po dolgem času ruske dominacije in etatizma sovjetskega tipa politično, kulturno in gospodarsko obrnila proti zahodni Evropi in ZDA. Njena izvoljena oblast pričakuje integracijo v zahodno svobodno in pluralno kulturno in gospodarsko civilizacijo prek članstva v EU in Natu. Izrael je edina delujoča demokracija na Bližnjem in Srednjem vzhodu v tesnih gospodarskih, političnih in obrambnih povezavah z evroatlantskimi organizacijami.

Kučan predlaga razpravo o genezi in vzrokih vojne. Tudi prav. V obeh državah – Ukrajini in Izraelu – je zgodovinsko prevladujoč spomin na holokavst. V sistematičnem genocidu Judov med drugo svetovno vojno je bilo umorjenih 3.218.000 ljudi. V letih 1932-1933 je vodstvo Sovjetske zveze organiziralo lakoto, katere cilj je bilo zadušiti ukrajinsko narodnoosvobodilno gibanje in fizično uničiti prebivalce Ukrajine. Gladomor je terjal življenja več milijonov oseb. Obe zgodovini nista le »v kolektivnem spominu«, ampak imata vsaka svoje konkretno aktualno nadaljevanje: nobenega dvoma ni, da je deklariran cilj Izraelu sovražnih držav in terorističnih gibanj njegovo fizično uničenje – konkretno načrtovan uvod vanj je bil Hamasov napad na Izrael 7. oktobra 2023. V Sloveniji objavljene analize ruske vojne propagande opozarjajo na javno zamolčane radikalne cilje ruskega napada na Ukrajino, zlasti spremembo režima in vodstva države ter njeno podreditev Rusiji.

Za konec še Kučanovi podobna zgodovinsko komaj verjetna iluzija in perspektiva: Rusija je bila po lastnih državniških odločitvah vse do oktobrske revolucije sestavni del koncerta evropskih velesil. Z zahodno Evropo je bila povezana kulturno, gospodarsko, turistično, jezikovno, politično, ne nazadnje z rodbinskimi povezavami carskih dvorov. Evrazija je predstavljala zgodovinsko geopolitično skupnost s središčem vzdolž Huntingtonove geopolitične ločnice Riga–Budva. Kdor je obvladoval srednjo Evropo, je vladal evrazijskemu otoku. Za zgodovinsko tragedijo štejem, da je danes Rusija dlje od zahodne civilizacije, kot je bila še v času sovjetskega imperija in v kratkem času njegovega razpadanja pod vodstvom Gorbačova in Jelcina.

Kompenzacija tega za vse Rusinje in Ruse katastrofalnega dejstva je vsaj integracija Ukrajine proti Zahodu in – zgodovinski premik geopolitične ločnice med zahodno in pravoslavno civilizacijo z meje med unijatsko in pravoslavno Ukrajino na sedanjo državno mejo med Ukrajino in Rusijo. Ločnico so na njeni južni polovici uveljavili rimski cesar Dioklecijan proti koncu tretjega stoletja in sto let kasneje cesar Teodozij z razdelitvijo rimskega imperija na zahodni in vzhodni del. Mejo so prestavile turške armade Mohameda II. leta 1453 po zavzetju Bizanca. Po štirih stoletjih vojaških spopadov med Habsburgi in Otomani je po berlinskem kongresu leta 1878 Bosna pripadla Avstro-Ogrski. Z versajskim mirovnim sporazumom je bila za vsega sedemdeset let ustanovljena zgodovinska anomalija Jugoslavije, ki se je končala z daytonskim sporazumom decembra 1995, ko je bila ponovno vzpostavljena meja berlinskega kongresa, naslednica Teodozijeve meje med vzhodnim in zahodnim rimskim cesarstvom.

Na severu srednje Evrope je bila vojaška dinamika med nemškim križarskim redom, Poljsko, Litvo, Ukrajino in Rusijo podobna – vedno znova se je vzpostavljala ločnica, podedovana in podaljšana proti severu iz Teodozijevih časov razpada rimskega imperija. Z omenjenega zgodovinskega vidika niso sedanji spopadi nič novega. Več kot dvesto let je bila zvezna Republika obeh narodov, ki je združevala Kraljevino Poljsko in Veliko litovsko kneževino, ena največjih in vojaško najmočnejših držav tedanje Evrope. Obsegala je območja današnje Belorusije, Litve, Poljske, večino Ukrajine ter deloma Latvije in zahodne Rusije. Obstajala je več kot dvesto let (1569–1795) in imela za tedanje čase sijajno federativno ustavo, ki je kljub privilegiranemu položaju Katoliške cerkve priznavala versko strpnost med judi, husiti, menoniti in ruskimi staroverci. Mogoče pa nedavni vdori ukrajinske vojske na ruska ozemlja napovedujejo vrnitev v čase Republike obeh narodov? Toliko o Kučanovih vzrokih, poreklu in genezi vojaških spopadov, nekoliko svojevoljno pojasnjenih s spopadi vzdolž Huntingtonove geopolitične ločnice sever–jug Evrope.

Pa še nekaj – ne smemo pozabiti na primerljivost Slovenije znotraj velikosrbske Jugoslavije in Ukrajine znotraj velikoruske Sovjetske zveze. Slovenija se je že junija 1990 spopadla z agresijo Jugoslovanske ljudske armade, Ukrajina z rusko vojaško invazijo februarja 2022. Kučanova doslednost je fenomenalna: ista mirovna poslanstva je vsiljeval Slovencem leta 1990 in jih enako zapakirana servira Ukrajincem leta 2024.

***

Peter Jambrek, prvi predsednik Ustavnega sodišča RS.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.