Golob kot Kamala Harris: vzbuja upanje, da se bo kaj premaknilo, a se ne bo

Jesen je v politično dogajanje vrnila razpravo o zdravstvu. Ali Žerdin ima občutek, kakor da v vladi niha metronom. Enkrat prinese besedilo predloga zakona, ki je naklonjeno pobudi civilne iniciative Glas ljudstva, drugič predlog zakona zaniha v smer, ki bi pospešila procese privatizacije zdravstvenega sistema. »Vtis je, da vlada na mizo spet daje predloge, ki spontane privatizacije zdravstva ne bodo ustavili.«

Res je, se je z Žerdinom strinjal Markeš, ki meni, da bo kmalu dokončno postaja jasno, da v tem mandatu vlade ne bo prišlo do rešitve javnega zdravstva, kar je bila predvolilna zaveza. »Zdravstveni sistem se spodkopava in betonira v hibridno stanje do točke zloma, potem pa bodo to stanje zamrznili in bo postalo končna oblika slovenskega javnega zdravstva. Pod črto, zelo slabo,« je strnil Markeš.

Politika je veščina preprečevanja entropije v sistemu. Brez pravilnih ukrepov se sistem začne obnašati po svoje in v primeru javnega zdravstva delček za delčkom prihaja do erozije, je stanje orisal Žerdin, ki meni, da se nič ne zgodi, veliko pa se dogaja. Markeš se je na njegovo razmišljanje odzval z opažanjem, da lahko v metodi, ki jo je razkril nekdanji minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, prepoznamo predsednika vlade Roberta Goloba, predvsem pa ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel. Predvolilna obljuba tudi o reformi javnega zdravstva ne bo uresničena, še več, glede temeljne zahteve, da se strogo razloči javno zdravstvo od zasebnega in ukine sindrom dvoživkarstva, se je pokazalo, da se je ta sindrom preselil v sam vladni kabinet in na ministrstvo za zdravje. Brez ostrih ukrepov ne bo drugače, vendar jih predsednik vlade ne bo zagotovil, meni Markeš.

Kaj pa, če gre za politično realistično ocena premiera, da se mu ne izplača bosti s strukturami moči v zdravništvu, se je vprašal Žerdin. Markeš mu je odgovoril, da če je tako, bi moral premier s takšno oceno priti pred javnost in potem bi ta morala reči, da se ji ne izplača bosti s to vlado.

Neuspešno reformiranje javnega zdravstva je mogoče vzporejati z dogajanjem v svetovni politiki, ko se demokratično izvoljene oblastne strukture ne soočijo s strukturami moči v družbi, razmišlja Žerdin. To je natančna preslikava dogajanja, kakršnemu smo priča v volilni kampanji pred predsedniškimi volitvami v ZDA, je prikimal Markeš.

V odnosu do palestinskega vprašanja imata oba kandidata popolnoma enako stališče, ki ga zagovarjata s precej drugačno retoriko, je dodal Markeš. »Kamala Harris podobno kot Robert Golob govori, da je treba zaščititi človekove pravice v Gazi, vzpostaviti vladavino prava in spoštovati mednarodne sporazume ....« Na drugi strani ameriška država pod njenim poveljem oziroma poveljem Joeja Bidna dobavlja orožje Izraelu. Alternativa temu je Donald Trump, ki bi počel enako, ker je to že počel. »Kamala Harris se tako kot Robert Golob spretno izmika jasni govorici [o odnosu do Gaze], splošno retoriko pa usmerja tako, da stalno vzbuja upanje, da se bo nekaj premaknilo. A se ne bo.«

Besede nimajo moči brez dejanj, opozarja Markeš, kar se je pokazalo tudi pri projektu Teš 6, o katerem je bilo izrečenih veliko lažnih obljub, zdaj pa mu grozi stečaj. Ob tem ni bil obsojen nobeden od ključnih ljudi iz energetskega lobija, ki so za to odgovorni. Z lobiji v zdravstvu je podobno kot z lobiji v energetiki. Lobiji, ki urejajo privatizacijo, ne tičijo v vladi, ampak za njo in njihov program teče natanko tako, kot je bil zamišljen. Ustavi ga lahko samo ljudstvo s protestom, referendumom ali oseba, ki bi imela politično moč postaviti to vprašanje tako daleč, da bi se ga politika ustrašila, razmišlja Markeš.