Evropski paradoks o kritičnih mineralnih surovinah

Ne delajte si iluzij: kritične mineralne surovine obvladujejo globalno geopolitično agendo. Določajo pogoje za (orwellovsko) vojno in mir, kar je nazorno razkrila aktualna saga »kritične mineralne surovine za varnost« med ameriškim predsednikom Trumpom in ukrajinskim predsednikom Zelenskim. Kaj to pomeni za Evropo? Trenutno opazno pomanjkanje dostopa do kritičnih mineralnih surovin resno ogroža ambiciozne cilje Evrope, ne le v okviru njene prenovljene obrambne strategije, temveč tudi pri digitalnem in zelenem prehodu na mesto prve podnebno nevtralne celine.

Evropa se pri svojem energetskem prehodu sooča s posebnim izzivom. Nepričakovano nasprotovanje je vzniknilo znotraj bolj radikalnih delov evropskega okoljskega gibanja. Skupine in gibanja, ki se borijo proti izkoriščanju naravnih surovin in se zavzemajo za zmanjšanje ekonomske rasti, so spoznali, da zeleni energetski prehod zahteva tudi pridobivanje kritičnih mineralov, kar pa se jim zdi nesprejemljivo.

Ironija je očitna: nasprotniki rudarskih projektov v Evropi temu nasprotujejo v imenu varstva okolja. A njihova dejanja nehote spodkopavajo prav taisti podnebni prehod, ki ga v svojih prizadevanjih podpirajo. Ne razumejo (ali ne želijo razumeti) namreč, da bi tudi v hipotetični postkapitalistični in postpotrošniški družbi še vedno obstajala velika potreba po rudarjenju »novih« kritičnih mineralov in kovin, kot so litij in redke zemlje, ki omogočajo zelene (javne in deljene) energije ter različne oblike mobilnosti. Brez kritičnih mineralov ni čiste tehnologije, brez čiste tehnologije pa ni podnebnega prehoda.

Brez kritičnih mineralov ni čiste tehnologije, brez čiste tehnologije pa ni podnebnega prehoda. FOTO: Roman Pilipey/AFP

Akt o kritičnih surovinah evropske komisije (CRM Act) in poenostavljeni postopek izdaje dovoljenj za strateške projekte, ki jih bo EU napovedala v prihodnjih tednih, sta še dodatno okrepila odpor proti rudarskim projektom in »ekstraktivizmu«. To še posebej velja za litijeve projekte na tradicionalnih kmetijskih območjih in območjih varstva narave, kot sta dolina Jadar v Srbiji in regija Mina do Barroso na Portugalskem.

Dodatno težavo predstavlja politična polarizacija, vezana na tematiko podnebnih sprememb. Skrajna desnica jih zanika in odkrito nasprotuje zelenemu energetskemu prehodu. Paradoksalno pa zdaj, ne da bi se tega zavedali, najdejo skupni jezik skupine s politično in nazorsko nasprotnih polov, to pa vodi v nenaravna zavezništva, ki povezujejo radikalne zelene in skrajno leve skupine z nacionalističnimi, skrajno desnimi, neliberalnimi in protievropskimi gibanji. To je še posebej očitno v združenem nasprotovanju projektu podzemnega litijevega rudnika Rio Tinto v Srbiji, kjer se teorija podkve uresničuje v praksi.

Predstavljena protislovja zelenega energetskega prehoda poudarjajo potrebo po vključujoči in participativni družbeni razpravi o razvoju skupnosti na območjih, kjer se nahajajo minerali, potrebni za energetski prehod. V procesu iskana okrepljenega družbenega dogovora (oziroma socialne pogodbe) in gospodarskih modelov, ki bi spodbujali koristi rudarjenja ter ustvarjali dolgotrajen lokalni in regionalni razvoj, igra ključno vlogo sodelovanje z vsemi deležniki. Le tako bi se lahko izognili pogosto iracionalnemu nasprotovanju rudarjenju.

Treba se je zavedati, da nenehno nasprotovanje novim rudarskim projektom v Evropi, zlasti litijevim rudnikom, ni le ovira za evropski podnebni prehod, temveč tudi usodna strateška napaka, ki neposredno koristi geopolitičnim nasprotnikom Evrope. Vladi Kitajske in Rusije nedvomno z užitkom opazujeta, kako si Evropa sama postavlja ovire.

Ne delajte si iluzij: kritične mineralne surovine obvladujejo globalno geopolitično agendo. Določajo pogoje za (orwellovsko) vojno in mir, kar je nazorno razkrila aktualna saga »kritične mineralne surovine za varnost« med ameriškim predsednikom Trumpom in ukrajinskim predsednikom Zelenskim. FOTO: Shannon Stapleton/Reuters

Medtem ko Evropa razpravlja in odlaša, prva še naprej utrjuje svoj nadzor nad globalnimi dobavnimi verigami kritičnih mineralnih surovin, od rudnikov do čiste tehnologije, druga pa nima s svojo ekspanzionistično politiko niti najmanjšega interesa podpirati energetskega prehoda, saj ima sama precejšnje ekonomske koristi od podaljševanja dobe fosilnih goriv.

Evropejci se moramo zbuditi v to realnost, saj ne živimo v izolaciji. Priznati si moramo, da lahko odgovorno rudarjenje in varstvo okolja sobivata ter celo spodbujata lokalni razvoj. Z vlaganjem v rudarsko in predelovalno industrijo, ki upošteva stroge standarde ESG (okoljske, socialne in upravljavske), podkrepljenim z ukrepi za upravljanje povpraševanja trga, recikliranje in sporazumi o kritičnih mineralnih surovinah s podobno mislečimi državami, lahko zmanjšamo odvisnost od nenaklonjenih držav ter naredimo odločilni korak k trajnostni in varni prihodnosti.

Nobenega dvoma ni, da lahko rudarjenje in predelava v Evropi potekata v skladu z višjimi okoljskimi in socialnimi standardi kot kjer koli drugje na svetu. Rudarjenje ima potencial, da postane katalizator za lokalni razvoj in trajnostno blaginjo regij in držav. Javna korist in zdrava pamet bi morali prevladati nad zahtevami majhnih, a zelo glasnih skupin. Evropa mora ukrepati takoj, da si zagotovi mesto v globalni tekmi za kritične minerale, sicer tvega, da bo zaostala v prahu lastne neodločnosti.

Z vlaganjem v rudarsko in predelovalno industrijo, ki upošteva stroge standarde ESG (okoljske, socialne in upravljavske), podkrepljenim z ukrepi za upravljanje povpraševanja trga, recikliranje in sporazumi o kritičnih mineralnih surovinah s podobno mislečimi državami, lahko zmanjšamo odvisnost od nenaklonjenih držav ter naredimo odločilni korak k trajnostni in varni prihodnosti. FOTO: Roman Pilipey/AFP

Podpiranje, izvajanje in uresničevanje vsaj 40 »strateških projektov« na področju rudarjenja, predelave in recikliranja je nujno – brez nadaljnjih odlašanj.

***

Peter Tom Jones, Toni Eerola, Marko Komac, Kostas Komnitsas, Vitor Correia*.

*Avtorji so višji raziskovalci s področja rudarstva in (geo)metalurgije iz Belgije, Finske, Slovenije, Grčije in Portugalske. Sodelujejo v projektih Horizon Europe, povezanih z ekstrakcijo, predelavo, rafiniranjem in recikliranjem kritičnih kovin v kontekstu energetskega prehoda in javne sprejemljivosti rudarjenja v Evropi. Ta prispevek so napisali v svojem imenu. Prvi avtor je predstavil nedavno izdani dokumentarni film Not In My Country: Serbia's Lithium Paradox (SIM² KU Leuven) in bo kmalu izdal dokumentarec Europe's Lithium Paradox, ki povzema ključne ideje tega prispevka.

Prispevek je mnenje avtorjev in ne izraža nujno tudi stališč uredništva.