V nadaljevanju preberite:

Načrt Evropske unije, da do leta 2050 doseže neto ničelne emisije, ima svojo ahilovo peto. To je odvisnost EU od zunanjih virov, zlasti od kitajskih podjetij, od koder dobavljajo 70–90 odstotkov ogromne količine kritičnih surovin, potrebnih za proizvodnjo vetrnih turbin, sončnih celic, baterij in drugih zelenih tehnologij.

Ta odvisnost pomeni resno tveganje: nedavna prepoved Kitajske, da izvaža galij, germanij, antimon in druge materiale z dvojno rabo v Združene države Amerike, kaže, da bi podobne ukrepe lahko sprejela tudi proti Evropi, zlasti zaradi carin EU na kitajska električna vozila.

Nova evropska komisija je kritične surovine upravičeno postavila na vrh svojega dnevnega reda. Na srečo ji ne bo treba začeti z ničle. Lani je EU sprejela zakon o kritičnih surovinah (CRMA), ki določa, da mora blok do leta 2030 pridobiti deset odstotkov, predelati 40 odstotkov in reciklirati 25 odstotkov letne porabe surovin ter omejiti delež katerega koli zunanjega dobavitelja na 65 odstotkov. Za dosego ciljev CRMA se mora komisija osredotočiti na usklajevanje financiranja, diplomatske odnose na področju surovin z Afriko in vzpostavitev partnerstev na področju sekundarnih materialov.