V nadaljevanju preberite:

Pred nekaj več kot desetletjem je bil Bahodopi, oddaljeno okrožje v vzhodni Indoneziji, območje bujnega tropskega gozda. Ni bilo asfaltiranih cest niti preskrbe z električno energijo. Ko so ga vodstveni delavci podjetij za pridobivanje niklja obiskali, da bi raziskali takrat še precej neizkoriščene zaloge, so bivali v skromnih hotelih, osvetljenih s svečami.

Vse to se je začelo spreminjati leta 2014, ko je indonezijska vlada sprejela drastičen ukrep in napovedala prepoved izvoza surovega niklja – kovine, ki je ključnega pomena za energetski prehod zaradi njene rabe v baterijah za električna vozila.

Odločitev je spodbudila kitajska podjetja, z jeklarskim gigantom Tsingshan Holding Group na čelu, da so porabila več milijard dolarjev za postavitev predelovalnih obratov v Bahodopiju in drugih delih jugovzhodne azijske države z 281 milijoni prebivalcev.

Kakšne geopolitične posledice ima lahko to? Koga vse ogroža kitajsko širjenje nadzora nad kritičnimi materiali?