Botri, skriti v raju

Sem ustvarjalec. Samostojni podjetnik brez statusa kulturnika, torej nekulturni ustvarjalec.

Nekoč sem bil profesionalni glasbenik. Danes se ukvarjam s pripovedovanjem zgodb. Trenutno deficitarno. Mimo so časi, ko se mi je dozdevalo, da pišem in realiziram zgodbe, ki jih ljudstvo z veseljem konzumira. A v zrelih letih sem končno doumel, kako je z ustvarjalnostjo. Dojel sem, da sem marioneta, ki misli, da piše svoje zgodbe. Jabolko spoznanja je kislo. Generalne zgodbe pišejo Botri, skriti v raju. Vsi drugi zgolj materializiramo njihovo vizijo.

Resnici želim priti do dna. Poskusim v spomin priklicati ključne zgodbe, melodije in besede mojega življenja, s katerimi so me Botri oblikovali. V glavi se mi odvrti film mojih intimnih literarnih, glasbenih in filmskih usedlin. Martin Krpan, Kekec, Poletje v školjki, Deseti brat, Pod svobodnim soncem, Sanje imajo svojo ceno, Vinetou. Odiseja v vesolju 2001, Neretva in Sutjeska, Iztrebljevalec (Bladeruner), Matrica, Butec & Butec, Njeni tastari, Babica gre na jug, Ljubezen, traktor in rock'n'roll, Avsenik in Slak. Z naštetim in družbeno čuječnostjo so me torej opremili Botri. V meni je aksiom, da smem napisati le tisto, kar je odmev realnega dogajanja v družbi. Vse, kar izhaja iz podzavestne usedline. Vse drugo je analitično plagiatorstvo, v zadnjem času imenovano umetna inteligenca.

Nora učna ura socialističnega kapitalizma

Hej! Umetno inteligentni so torej Botri? Oni so skrbniki javnega mnenja, oni določajo trend in regulirajo delovanje sveta. Šepetajo v naša ušesa, eno in edino resnico. V celofan zavite zgodbe postajajo kodeks našega bivanja. Ali medijske vsebine prikazujejo to, kar življenje je, ali življenje, kakršno je, piše medijske vsebine? To je zdaj vprašanje. Sam trdim, da od prvih jamskih risb dalje mediji določajo, kakšno je in bo življenje.

Na nenavadno topel februarski ponedeljkov večer nam je največja slovenska komercialna televizija, ki domuje na Kranjčevi ulici, postregla z rojstvom nove slovenske filmske pripovedi. Do usodnega ponedeljka je elitni večerni termin zapolnjevala hrvaška pripoved z naslovom Botri (Kumovi). Zadnje mesece sem, priznam, po profesionalni dolžnosti, a s trpkim občutkom v ustih, vrgel uho in oko na sosedske Botre in se čudil predvajanju tovrstne tuje vsebine v elitnem terminu največje slovenske televizije. Navadili smo se Mehičanov, Turkov in drugih tujcev, ki sevajo z zaslonov popoldne in pozneje zvečer. A čudil sem se skritim Botrom na Kranjčevi, ki so nam, po novem, tuje zgodbe začeli pripovedovati v najbolj gledanih družinskih terminih.

Je to normalno? Zakonito? Pametno gotovo ni.

Tomaž Grubar. FOTO: Matej Družnik

A pustimo Botre in malce pokukajmo v skrivalnice nove slovenske zgodbice, ki se dogaja v raju. Začeli so zelo »botrovsko«. Uvodna pesem hrvaškega melosa, ki jo poje slovenska reinkarnacija Dragojevića – kot balzam za povprečna slovenska ušesa. In na drugi strani hrvaška plaža, sonce in morje. Mana za povprečnega Slovenca. Vse skupaj kar samo po sebi diši po olivnem olju in ribah. Ko dodajo še nekaj obveznih ljubezenskih zapletov, pa bicepsi, tricepsi in zagorela koža. Ahhh! Ni mi jasno, zakaj Pop TV ovinkari kot mačka okoli vrele kaše? Piscem nadaljevanke bi lahko ukazali, da se dogajanje umesti v nudistični kamp. Nič posebnega, ko vemo, da nas je izobraževalna ustanova s Kranjčeve 26 v zadnjih dvajsetih letih, kar se tiče našega okusa, slekla do golega.

Ampak zdaj se preselimo na drugo rajsko lokacijo in poglejmo, kako je z Botri na Kolodvorski, kjer je doma skrb za jezik, kulturo, moralo in etiko. Javna televizija, ki se večinsko financira iz javnega denarja in naročnine, ki jo plačujemo vsi državljani Slovenije, mora biti za zgled. Po zakonu mora delovati nepristransko, kakovostno, moralno, etično, vzgojno. Brez skritih Botrov iz ozadja, s skrbjo za slovenski in delno tudi italijanski in madžarski jezik in kulturo.

Agresija mrtvih in napol živih besed

Ob kulturnem prazniku je novinarka RTV SLO Nina Jerman v oddaji Panoptikum gostila štiri goste – potencialne Botre, ki naj bi veliko vedeli o televizijskih nadaljevankah in filmih. Tam so v skladu s statutom RTV SLO mnenja prekrižali enako misleči. Kar postaja modus operandi nacionalne televizije. Prikazovanje enega mnenja. Čudno.

Skratka. Direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar, režiser Klemen Dvornik, igralec Marko Mandić in šef igranega programa na nacionalki Jani Virk so ugotavljali in ugotovili, da na področju avdiovizualne produkcije (filmov in nadaljevank) v Sloveniji nekaj ne štima. Predvsem ni denarja. Da bi bilo fino, če bi država filmarje zasula z javnim denarjem, ker da so/smo popolnoma podhranjeni.

Kar je pravzaprav res. Slovenski filmski center in RTV SLO hirata na obroke. V zadnjem času se dogaja popolno zapiranje pipic za produkcijo vsebin in utegne se zgoditi, da leta 2024 nacionalna televizija ne bo odkupila ali sama posnela niti ene nadaljevanke.

Bodo pa vsi zaposleni imeli redne plače.

Slovenski filmski center bo za svojih nekaj milijončkov spet »skotil« od pet do deset mejnih, nizkoproračunskih in pretežno nerazumljivih izdelkov, ki bodo v domačih dvoranah podirali rekorde neobiskanosti, istočasno pa na tujih festivalih po tekočem traku pobirali strokovne nagrade. Prišli smo do scenskega rumenila, ko celo nacionalna televizija svoje notranje produkcije pošilja na festivale, da tam pobere nekaj nepomembnih in obskurnih nagrad, s čimer potem s pomočjo taistega javnega medija opravičuje ali prekriva glas ljudstva, ki pravi, da je izdelek pravzaprav slab. Nerazumljiv. Naj povem še enkrat. Nagrade, ki jih zadnjih dvajset let domov nosijo slovenski ustvarjalci (z nekaj izjemami), so podobne poletnemu plavalnemu tečaju za predšolske otroke, kjer vsak udeleženec na koncu dobi medaljo. Bronastega, srebrnega ali zlatega delfinčka. Otroke moramo vzgajati v zmagovalce. A če se tovrstni sindrom dogaja odraslim in zrelim, je diagnoza težavna in projekcija zdravljenja neugodna. Ampak v Sloveniji je na tako banalen način volk sit in koza cela.

Medtem ko se je Raj na Kranjčevi v zadnjih letih specializiral za slovensko-hrvaško bratstvo in Botrstvo v raju, se je RTV SLO specializirala za produkcijo in predvajanje izključno kriminalnih slovenskih serij. Kot bi bila Slovenija gangsterski raj, kjer se strelja, kolje, reže glave, krade, simpatizira z norostjo. Osvežimo spomin. Ekipa Bled, Trigrad, V imenu ljudstva, Jezero, Dolina rož, Leninov park, Primeri inšpektorja Vrenka in Tomaž Kajzer. Precej klišejske in zatežene vsebine. Morbida, kriminal in kaos. In potem gledalci po ogledu rekordno financiranega in propagiranega Jezera tarnajo, da je nekaj narobe z zvokom, da ne razumejo glavnega igralca in tako dalje. In RTV SLO najema tonske strokovnjake, ki naj bi zvok tehnološko popravili. A ne gre. Problem ni v tonski obdelavi, ampak v scenariju, ki je ustvaril nelogičen lik, ki deluje nerazumljivo. Psihološko socialno popolnoma zgrešen. Zato ga povprečen gledalec ne razume in ne sliši.

Kaj je s Slovenijo, da o kaki inteligentni humoristični družbeno-socialni tematiki ni ne duha ne sluha? O kaki sarkastični politični basni nobenega glasu?

Tako je očitno zato, ker je napisati humoristično družbeno realnost precej težje kot nizati informacije o brutalnem sekanju glav brez vzroka in epiloga. Naša vrhunska in najdražja serija v prvem delu v Bohinjskem jezeru postreže truplo brez glave. Potem šest delov glavni protagonist, ki je lenoben policaj, hodi od vrat do vrat in zaslišuje ljudi. Tipu gre ta primer in njegova služba nekoliko na živce, pa ne izvemo, zakaj. Doma ima zakonski brodolom, pa ne vemo, zakaj. Vmes veliko teče. Tudi ne izvemo, zakaj. Potem kar z neba dobi novo sodelavko. Tudi o njej nič ne izvemo. In seveda, ker je glavni junak Sebastijan Cavazza, sodelavko prej ali slej popelje med rjuhe. Pa spet ne vemo, zakaj in s kakšnimi čustvi.

Vsebine slovenskih nadaljevank so v povprečju, žal, slabe. Predvsem pa iz RTV SLO ni nobenega glasu o dejstvu, da so bile nadaljevanke, narejene v neodvisnih produkcijah, mnogo cenejše in vsebinsko vseeno precej boljše kot tiste, ki so se producirale na RTV SLO – v lastni produkciji. Razlika v ceni seveda ni malenkostna. Govorimo o razmerju 1: 2 oziroma skoraj 1: 3 v korist njihove notranje produkcije.

Slovenski filmi in nadaljevanke zadnjih deset let v vsebinskem in tehničnem smislu vse bolj zaostajajo za sosednjimi državami. A od oddaje Panoptikum dalje vsaj vemo, zakaj. Nina Jerman je novinarsko raziskovala in ugotovila, da hrvaška nacionalna televizija za igrani program letno nameni dobrih petnajst milijonov evrov. Enako srbska. Približno enake ali celo višje vsote pa v produkcijo nacionalnih igranih serij vložijo še tam delujoče komercialne televizije.

Medtem ko Hrvatje in Srbi svojo avdiovizualno ustvarjalnost in ceh poganjajo s tridesetimi milijoni evrov na leto, kaže, da bo proračun slovenske produkcije leta 2024, če seštejemo RTV SLO in komercialne televizije – pod tremi milijoni. Se pravi, da bodo naši konkurenti posneli desetkrat več kot mi. S takšno količino programa pa se seveda šola in krepi tovrstna ustvarjalnost. Sploh če med konkurenti za produkcije vlada zdrava tekmovalnost. In obvezna odgovornost.

Deficit slovenskih avdiovizualnih del

Slovenija ima medijsko zakonodajo, ki predpisuje zakonsko določene kvote domače produkcije. A jih nihče ne upošteva in v primeru kršitev niti sankcionira ne. Verjemite, da Srbi in Hrvati ne potrebujejo državne inšpekcije, ki bi bedela nad zadovoljivo količino in kakovostjo domače produkcije. Njim je samo po sebi umevno, da se v prvi vrsti bere, gleda in posluša domača pesem, domača beseda in domač film. Ker tam vedo, da z izostankom tovrstnih domačih vsebin počasi izostanejo samozavest, identiteta, jezik, kultura in na koncu – država. Pri nas pa se vse inšpekcije, uradi, sindikati in ministrstva ukvarjajo le z vprašanjem, ali plača redno zaposlenih (pridnih in lenih) petnajstega v mesecu bo. In plače so. Kljub temu da je programa vse manj in je vse slabši.

Bližamo se koncu te pripovedi. Osnovna šola zgradbe scenarija v zadnji petini zgodbe nalaga še en filmski obrat, presenečenje, spoznanje in končno katarzo. In če že pišemo o avdiovizualni produkciji, izpolnimo torej ta obrtniška priporočila.

Tuje pesmi na slovenskih veselicah in pogrebih

Katarza pripovedi?

Klemen Dvornik kot master mind slovenske avdiovizualne scene je lansko jesen na Festivalu slovenskega filma govoril o dvesto petdesetih milijonih, ki se obračajo v sferi slovenske avdiovizualne produkcije. Do leta 2030 pa napovedal Botrski raj z okroglo milijardo. Cenim njegovo željo in vizijo, a hkrati opozarjam na realnost, ko v letu 2024 operiramo s petimi milijoni in še približno tolikšnim proračunom Slovenskega filmskega centra.

Katarzični nateg in prvovrstna provokacija, že skoraj žalitev, pa je najnovejši in trenutno aktualni razpis RTV SLO za anonimne prijave scenarističnih vsebin za slovensko nadaljevanko. In kot je slišati, bo ta razpis tudi edini letos. Hrvaški in srbski filmski raj bosta torej letos na trg lansirala približno 50.000 minut domačega programa, RTV SLO pa bo, skoraj gotovo, med prispelimi anonimnimi ponudbami za izvirni scenarij zavrnila vse prispele vloge z obrazložitvijo, da vsebine ne ustrezajo merilom nacionalne televizije. Kar je seveda prevara. V ozadju je spet in zgolj pomanjkanje denarja za plače redno zaposlenih.

Marionete

In epilog? Kdor naivno misli, da je scenarist in režiser urejanja tega področja, se moti. Skupaj s »soigralci« iz Aipe so vsi zgolj marionete tistih velikih igralcev (televizije, kabelski operaterji, oglaševanje, politični PR …), ki v resnici obračajo 250 milijonov na leto in bodo leta 2030 morda res obračali milijardo. Vsi mi ustvarjalci od te silne vsote ne bomo imeli prav veliko. Po mednarodnih civilizacijskih pravilih bi veliki uporabniki morali nameniti ustvarjanju, ustvarjalnosti in ustvarjalcem eno desetino zaslužka. Danes torej 25 milijonov evrov, leta 2030 pa sto milijonov.

V peskovnik pa so nam vrgli nekaj igrač in lego kock v skupnem znesku približno dvestotine njihovih dohodkov. In popolnoma smo se skregali in zamotili z vsiljeno igro.

Botrstvo rešujemo izgubljeni v raju.

***

Tomaž Grubar, outfluencer.

Prispevek je mnenje avtorja in ni nujno tudi stališče uredništva.