Agresija mrtvih in napol živih besed

Nekdo velja za izumitelja parnega stroja. Veliko mislecev je sanjalo nekaj podobnega. Vsak od njih je prispeval na poti do prve res uporabne parne lokomotive. Gospod Stephenson je svojo zamisel perfektno materializiral. Enako se je pozneje godilo razmišljevalcem o reaktivnih motorjih. Pa z atomsko bombo je bilo menda podobno. Ko je Oppenheimer na mizi oporišča Los Alamos pred očmi generalov razgrnil načrt jedrske bombe in njeno bojno moč, je kmalu po navdušenju zavladala panika. Ta načrt moramo zakleniti za sedmimi vrati, da nikoli ne pride v roke ali pred oči naših nasprotnikov, so dejali. Oppenheimer se je le nasmehnil. Dostop do načrta lahko zamejite, a kaj pomaga, ko si bo prej ali slej še kdo drug izmislil takšno ali boljšo različico jedrske bombe.

Idej in izumov ni mogoče zakleniti, ukrotiti in zajeziti. Človek je ustvarjen kot razmišljajoče bitje. In grebe in razmišlja in ustvarja. Nonstop.

Vsi ljudje smo ustvarjalci in razmišljevalci. Sanjamo in sledimo sanjam. Očitna razlika se zgodi le v eni podrobnosti. Vse tiste namreč, ki so si izmišljevali pot na Luno, ne moremo prištevati med izumitelje, ki so si izmislili celoten vesoljski program. Vse dokler sanjač v resnici ne pride na Luno, je zgolj sanjač. Ko nam pošlje sliko in posnetke pristanka na Luni, prinese delček Luninega površja na Zemljo, se prekvalificira v avtorja in izumitelja. Inovatorji ali avtorji iz vrst sanjačev prestopijo med avtorje in znanstvenike v trenutku, ko svoje sanje pretvorijo v materialno uporabno resničnost.

Poleg izumljanja bomb, raket in laserskih topov poznamo še druge sfere izmišljanja. Izmišljevalci, ki so napisali pesmi, romane, naslikali slike, uglasbili čustvovanja, posneli film, so enako kot kolegi razmišljevalci na vojaškem ali gospodarskem polju pustili sled in neizbrisen pečat. Recimo jim izumitelji besed. Ti so za obstoj sveta prav tako pomembni. Razmišljanje o človekovem razmišljanju, čustvovanju, eksistenci in namenu je morda za razvoj človeka in družbe celo pomembnejše kot izumljanje v gospodarstvu, vojaški industriji, vesoljskem programu. Izmišljanje, izmišljevanje, izumljanje, avtorsko ustvarjanje in ustvarjanje očitno predstavlja nekaj, kar ljudi in družbe deli na uspešne, manj uspešne in neuspešne. Pomen izumljanja za vojsko ali gospodarstvo seveda razume skoraj vsak zemljan. Kreiranje, izmišljanje, avtorsko delovanje na področju kulture in družbeno socialnega pa že precej manj ljudi. In držav. Malo je nacij, ki razumejo in v delovanje svoje države vgradijo skrb in podporo ustvarjalcem besed.

Ne dolgo tega je Slovenijo obiskal Daren Tang, direktor WIPO. WIPO je svetovna agencija za varovanje in razumevanje intelektualne lastnine. Urad je doma v Švici, ki velja za najbolj inovativno deželo. Gospoda je v Sloveniji sprejel šopek domačih uradnikov in politikov, ki so gostu pokazali, opisali, razložili, kako Slovenija razume, podpira in nagrajuje svoje ustvarjalce in ustvarjanje. Slišati je bilo ekstremno količino mrtvih besed, ki so zgolj diplomatsko politične floskule, »copypaste« fraze ter že stokrat slišane besede in obljube, ki so vse po vrsti zlagane ali vsaj zavajajoče. Ko se politika in državna uprava hvalita z izjemno kreativnostjo svojega naroda, nikoli ne povesta, da je boj avtorjev in izumiteljev za obstoj in preživetje njihovega prispevka družbi velikokrat krvavo poteptan. Da v številnih primerih država in politika omogočata krajo intelektualne lastnine na način, da se prek politike, sodstva, državne uprave … uvaja in razvija okolje, ki velikim uporabnikom intelektualne lastnine omogoča veliko krajo. Zelo nekreativni politični, gospodarski in medijski mogotci so kreativni zgolj na področju teptanja realnega lastništva intelektualne lastnine. Na tej točki se tudi oni prelevijo v izumitelje in avtorje posebne vrste.

Tomaž Grubar. FOTO: Matej Družnik

O njihovih dejanjih in njihovih besedah je Aleš Čar napisal: »Mrtve besede so besede, ki pripovedovalca prikazujejo boljšega in lepšega, kot je v resnici. Te besede so mrtvi pladnji, na katere nalagamo, kar nam v tistem trenutku paše ... Sledijo napol žive besede. Te besede sicer govorimo zares, verjamemo vanje, ampak niso naše, pač pa izposojene od drugih. Na koncu pa so žive besede, ki so samo naše, rojene v nas in mišljene smrtno resno. Te besede imajo moč, da razložijo nekaj, kar do takrat nismo videli, vedeli ali razumeli. Prinesejo nekaj novega, zaradi njih vidimo in razumemo več.«

Na omenjenem srečanju slovenskih in svetovnih skrbnikov pravic izumiteljev in avtorjev so de facto stregli predvsem mrtve besede. V najboljšem primeru napol žive besede. Že pri strežbi napol živih besed je šlo za mešanico kopiranja že videnega in slišanega. Mrtve in napol žive besede strežejo nekreativni uslužbenci, učitelji, politiki, politično limitirani režimski strokovnjaki in v zadnjem obdobju še umetna inteligenca (UI). Živih besed na srečanju WIPA in slovenske inteligence ni bilo.

Zakaj?

Tako kot se naši ministri in ministrice vozijo po svetu in se udeležujejo brezveznih debat o že videnem in znanem (obenem pa si za velike davkoplačevalske denarje privoščijo še nekaj odmora in zabave), tako je po Sloveniji leporečil tudi g. Tang. Zamislite si njegov urnik. Koledar. Vsak dan je na drugem koncu sveta in vsak dan ponavlja iste floskule in fraze. Preseda z letala na letalo, govori mrtve besede, ogljiči svet in poučuje o pomenu digitalnega prehoda, zelenega planeta, biodinamike in biodiverzitete, kulturne raznovrstnosti, inovativnosti, ki bo vse našteto omogočila ... Vsak dan, celo leto, več let iste mantre iz nabora mrtvih in napol živih besed. Goljatovski teptalec besed.

A kje so ta čas Davidi? Ustvarjalci in pisci živih besed? In kaj počno?

Poskrili so se skupaj s svojimi živimi besedami. Pobegnili so pred agresijo mrtvih in napol živih besed. Živimo čas, ko norci govorijo, predavajo, prezentirajo, poučujejo. Suvereno, globalno in glasno. Tako dolgo so ponavljali ukradene mrtve in napol žive besede, da mislijo, da so njihove. Sami sebi verjamejo. Slabo se nam piše. Tak razkroj, padec vrednot, izgubljanja časa, zapravljanja javnega denarja pa si lahko privoščimo zgolj zato, ker je svet inovacij in živih besed omogočil preenostavno preživetje. Ironično, kajne?

Ko človeštvu teče voda v klet ali celo že v grlo, se ne ukvarja z norimi idejami nerealnih sanjačev. Rešuje sebe, svoje otroke in svet. Prioritete so jasne. A ko svet zaradi inovacij postane varen in lahko prehrani človeštvo z zgolj dvema urama dela na dan, se razpase dolgčas in na koncu norost. Čas popolnoma praznih, mrtvih in odtujenih besed.

David & Goljat

Kako preiti od mrtvih in napol živih besed v sfero živih besed?

Začnimo akcijo na domačem pragu. Za začetek bi se morala Daren Tang, ki domuje v Švici, in direktorica našega urada za intelektualno lastnino Karin Žvokelj, ki domuje v Sloveniji, dogovoriti, da se na super nujno srečanje odpravita peš. Gojzarji in nahrbtnik na rami. Morda s kolesom. Peš bi potrebovala deset dni hoje, da bi se nekje napol poti srečala. S kolesom pa tri dni. Na takšni poti bi oba imela čas za razmislek. V lastnem soku bi razmišljala o svojih besedah, ki jih bosta izrekla, ko se srečata. In ob naporu, vročini, žuljih in vremenskih neprilikah, ki bi ju doleteli na poti, bi nevede, svoje mrtve in napol žive besede zamenjala z naborom živih besed. Patološki pomen obleke, protokola, vonjav, fraz in samoprevare bi izginil. Ko bi se srečala, ne bi bilo pomembno, kako sta oblečena in odišavljena, ampak kaj novega sta izumila in izmislila med dolgo hojo. Srečanje bi bilo v nasprotju s potovanjem kratko. Pogovor živih besed je namreč jedrnat. Na koncu pripelje v tišino in modrost brez besed. Kar je diametralno nasprotno leporečenju, ki so ga tisti dan po Ljubljani izvajali direktorji, predsedniki, predsednice »mrtvobesednihinstitucij«.

Veliki slovenski antropolog dr. Stanko Južnič je v času svoje starostne modrosti, ko je v tišini sedel ob potočku v svoji rojstni Fari, mladi novinarki, ki ga je vprašala, kaj je njegovo največje življenjsko spoznanje, odgovoril z modrostjo lokalnih modrecev kmečke logike in preživetja. Izjavil je: »Je treba tiho biti, molčati in nič govoriti!« ... in intervju je bil zaključen.

Seveda naši sedanji oblastniki nikoli ne bodo organsko razumeli in občutili te modrosti. A pomagalo bi že to, da bi se kot država odločili, da svoje predstavnike na globalna srečanja in simpozije pošiljamo, kot že rečeno, peš, s kolesom, ladjo. Naj bodo na poti ožuljeni, lačni, dehidrirani, brez telefona in digitalnih omrežij. Naj pot traja vsaj dva tedna v vsako smer, da bodo imeli čas za samorazmisleke. Kot je rekel modrec, hoditi moraš daleč, da srečaš samega sebe. Ko bodo vse to prestali, bodo modrejši. In na srečanjih bodo začeli govoriti manj, a žive besede.

Pred kratkim je neki bivši minister izjavil, da se je počutil precej bedno, ko je kot minister prišel na simpozij ali politično srečanje v ekonomskem razredu, sam, brez spremstva in pompa. Počutil se je kot revež iz tretjerazredne republike.

Pošteno je povedal. Res je. A ta občutek izvira iz njega. To je njegov šibki notranji svet. Njegov realni kreativni doseg. Ker dejstvo je, da se on in njemu podobni lahko pripeljejo na srečanje z zasebnim jumbo jetom, številnim spremstvom in varnostniki, a globoko v sebi ostajajo prestrašeni, nesamozavestni ponavljevalci mrtvih besed. Pavi brez svoje ideje, brez svoje vizije. Napihnjeni prazneži.

Kaj storiti?

Naredimo inovativen korak. Slovenija lahko zelo hitro postane avtorsko izumiteljska velesila. In potem bomo prepoznavni brez zasebnih letov, velike delegacije, izbranih oblek in dišav. Naši predstavniki bodo znani po vodilni inteligenci in prihajali bodo na rdeče preproge simpozijev in zasedanj, po več tednih pešačenja, ožuljeni, oznojeni in od sonca in dežja obšlesani. A vsi bodo čakali na njihove žive besede. Izume. Čudovita avtorska dela.

Ko se govorijo žive besede, nastane tišina. Odpre se nebo in v ušesih poslušalcev zazveni milozvočna simfonija resnice, pravice, premisleka, spoštovanja, miru, izumov in avtorske ustvarjalnosti, ki vodi navzgor. V boljše in pravičnejše čase vladavine živih besed.

Mrtve besede potrebujejo letala, varovanje in goljatovsko spremstvo. Žive besede prinaša David – bos in sam.

Zmoremo? Si upamo?

***

Tomaž Grubar, outfluencer.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.