Tuje pesmi na slovenskih veselicah in pogrebih

Zadnje mesece sem nenadejano in nenapovedano odkljukal nekaj obredov. Od aprila do avgusta me je doletelo ali pa so mi bližnji poročali o praznovanjih rojstva, krsta, birme, valete, mature in maturantskega izleta, diplome in pripadajočega absolventskega žura. Da bo mera obredov popolna, me je doletela še prijateljeva tretja poroka ter tiha ločitev sodelavca in smrt v širši družini. Naporno. In drago.

Vsi se prej ali slej srečamo s takimi obredi. Vsi si prej ali slej postavljamo vprašanja, čemu je obredje namenjeno. Brez dvoma so naštete obredščine najboljši organizator srečevanja sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in seveda, obenem, tudi testo za temeljne razmisleke o toku časa, navadah in kulturi, pametnih in neumnih običajih, ki jih nosimo kot železno srajco.

A ob naštetih »dogodivščinah« sem zadnje čase postal pozoren na nekaj, kar vsak od teh obredov vsebuje. Samoumevno. To je seveda glasba. Glasba in njen izbor sta mi padla v uho in možgane.

Skozi senzorje mi je preletela glasbena oprema zgoraj naštetih obredov. »Glasbeni urednik« je v teh primerih neviden in skrit v naš kulturni kontekst in družbena dogajanja. Saj poznate temeljno medijsko vprašanje. Nam mediji predstavljajo življenje, kakršno je, ali ga sami kreirajo, kakšno naj bo?

Ni dvoma. To, kar ljudje poslušamo, pozneje zelo radi pojemo. Včasih tudi plešemo. Kar veliko pove o nas. Povej mi, kaj poslušaš, in povem ti, kdo si. Izbor glasbe na teh dogodkih nas hitro opredeli. Nacionalno, osebno, nazorsko, izobrazbeno, široko ali ozko, finančno, religiozno in zgodovinsko. In sem se lotil razmišljanj na to temo.

Ob rojstvu prijateljeve hčere smo imeli zakusko kar v podjetju. Namesto malice. Prijetno. Sodelavec je pripravil glasbeno podlago, ki je odražala veselje ob novorojeni princeski. Ob narezku, soku in vodi ter kozarcu vina so lepo sedli »Murenčki« kakor tudi misteriozna instrumentalna glasba, ki je podpirala vprašaj čudeža življenja.

Na krstu, ki se je zgodil teden dni pozneje, se je izobraženi družini rodil sin. Povabljena družba je že v cerkvi, ob spremljavi orgel, zapela cerkveno pesem, ki je skladno z doktrino lokalne religije naznanjala, poleg veselja, tudi tegobe bodočega življenja novorojenčka. »Marija skoz življenje voditi srečno znaš, ti vodi skoz življenje trpljenja čolnič naš …« Po obredu se je pred cerkvijo tretjerojenemu sinu ob spremljavi kitare samoiniciativno zapelo še Domiceljevo Slovenskega naroda sin. Lepo in doživeto. Pozneje, na kosilu v lokalni gostilni pa smo bili vsi skupaj prisiljeni poslušati glasbeni izbor komercialnega radia, ki je sicer registriran v Sloveniji, a se vede, kot da ni. Dalmacija, Šumadija, Bosna in Hercegovina in domači Juriji Kozjaki. Čudno. Ob odlični domači hrani te nekako tišči vsiljevanje tuje kulture in jezika. Je to naš družbeni in kulturni doseg in odtis?

Valeta v domačem okolju. Hči. Tu sem bil pahnjen v igro, ki je sam ne bi izbral in je ne podpiram. A da ne bi bila naša pubertetnica užaljena in razočarana, sem se brez ugovorov vklopil v že naprej določena pravila. Za slavljenko nova obleka. Frizer. Make up. Protokol vključuje tudi glasbo in ples. Še sam sem zaplesal s hčerjo. In bil ponosen kot še nikoli. Vse skupaj je izpadlo dokaj Avstro-Ogrsko oglancano. Vse do afterpartyja, na katerem so nadobudni štirinajstletniki sami ukrojili glasbeni izbor in dogajanje. Ta je sovpadal z urednikovanjem prej omenjenega komercialnega radia na krstu. Ter na trenutke, za začimbo, še angloameriški izbor. Domače glasbe ni bilo slišati. Skorajda. Lahko bi rekel, da je izbor sovpadal z najbolj poslušanimi in gledanimi izbori glasbenih urednikov slovenskih radijskih in TV-postaj. Nekakšna čorba, ki pa je, če natančneje prisluhnemo – ćorba.

Matura in maturantski izlet. To nas je doletelo pri sosedih, a tudi spomin na tisto izpred nekaj let, kjer je bil akter sin, je še živ. Precej podobno hčerini valeti, le da se je v glasbeni izbor vrinilo nekaj alternativnega upora osemnajstletnikov. Ti mislijo, da so uporniki, ko podzavestno obožujejo miks domačega pop punka in govedine kot začimbe v običajnem kotlu Balkana in zahodne ponudbe. Maturantski izlet pa je bil tako in tako po Balkanu, kjer se je v Črni gori rajalo do zore ob hitih nekdanje države in njenih naslednic.

Absolvent. Triindvajsetletniki so najpametnejši na svetu. Oni so v totalni svobodi čisti zmagovalci. Influencerji. Tu gre glasbeni izbor v zanimivo smer. Počasi se kristalizira nov kulturni kontekst, kjer se v Sloveniji na podlagi popolnoma zgrešenih uredniških delovanj komercialnih in nacionalnih medijev reaktivno kreira instrumentalni spopad harmonike in gusel. Vokalni spopad ozkega in širokega »l-ja«.

Slovenski narodno zabavni glasbi je uspelo nekaj velikega. V svoj plašč zaplankanosti in neaktualnosti je všila podzavestni upor. Ko Balkan in Zahod najbolj sekata v naših glavah, se v mali Sloveniji zgodi revolucija s harmoniko. Udarec v čelo vsem oblikovalcem slovenskega glasbenega okusa, ki nas pitajo s tretjerazredno tujo glasbo v nenormalni količini. Verjetno imajo kaj od tega!

Niso se vdoru tuje glasbe torej uprli slovenski rokerji, kot so Siddharta, Big foot mama, MI2. Vsi ti »rokerji« so se v smislu boja za ohranjanje in rast domače glasbene produkcije, poskrili v mišje luknje. Enako raperji. Z izjemo Klemenovega Klemena. Rokerji in raperji so vsebinsko vse bolj podobni popularnim boy bandom. Kot je Joker out, ki trka na velika vrata doma in v tujini. V slovenskem jeziku. Čestitke. Če imaš kaj povedati, to poveš v svojem jeziku. Takoj ko začneš s komercialnimi nameni loviti večje govorno področje, si vsebinsko propadel.

V glasbi ni več upora. Ni več revolucije. Boja za jezik in avtohtono kulturo. Za preživetje. Za normalno politiko. Za perspektivo. Glasbeni odri so vse bolj opremljeni zgolj z zrcalom, v katerem samoopazujemo svojo brezhibno globalno lepoto in skladnost.

Tako so na domačo kulturno frontno linijo šli edino harmonikarji. Rdečeličneži v jerharcah, ki kot odziv na pretirano kulturno in medijsko odprtost naše družbe nezavedno količijo nove meje. Meje naše kulture. Kakršnakoli že je. Kar bi moralo biti že davno ponotranjeno kot nacionalni okus, ki ga praviloma in prvi ustvarjajo nacionalni in javni mediji. Ti so zakonsko zavezani skrbi za obstoj in razvoj domače glasbe in druge kulture. Pa tega ne počno. Glavni uredniki in njihovi lakaji na nacionalnem radiju propagirajo in izvajajo nekakšen eksperiment radia Študent. Domačo glasbo so še pred leti, v parlamentu, označili za invalidno. Preslabo, prešibko in premajhno, da bi lahko tvorila temelj radijskega in televizijskega glasbenega programa. Bili so nasprotniki glasbenih kvot. In tihi podporniki tuje ustvarjalnosti v slovenskih medijih. Ni hujšega prestopka kot ugrabiti medij (nacionalni in javni pa še toliko bolj) za rušenje ali slabitev kulturne identitete. Tudi če je bedna, je bolje, da obstaja, kot da je ni in si izposojamo tujo. Ampak naši uredniki se očitno ne zavedajo pomembnosti svojega dela za dolgoročno preživetje naroda in jezika. Ali pa, bog ne daj, propagirajo tuje, od česar imajo provizijo, ali pa rotirajo le tiste domače izvajalce in avtorje, od katerih kaj dobijo?

Brez dvoma, na tak način izgubljamo kulturo, suverenost in domača delovna mesta, denar pa mečemo tujcem, ki s svojo preobilno prisotnostjo rušijo naš ceh in avtohtoni glasbeni izraz. In krepko prejemajo denar za avtorske pravice, ker so pač medijsko in koncertno prisotni. Vzemimo primer. Hrvaški glasbeni avtorji so lani iz slovenskega Sazasa dobili približno 480.000 evrov avtorskega zaslužka. Medtem pa so slovenski avtorji od hrvaškega ZAMP, ki je ekvivalent slovenskemu Sazasu, prejeli zgolj 27.000 evrov zaslužka ... Izračunajte si, koliko delovnih mest se iz takega denarja financira na Hrvaškem in koliko v Sloveniji. In vzročno boste dobili še odgovor, zakaj se na slovenskih izletih, veselicah in pogrebih poje tuje pesmi.

Stanje je slabo. In kriminalno topoglavo. Na vrata slovenske politike slovenski avtorji trkajo že desetletja. A kako naj se opisano spremeni in bo drugače, če se menda, tako se govori, iz gnezda slovenskega predsednika vlade in njegove spremljevalke redno sliši glasna glasba naših nekdanjih južnih bratov? Medtem ko poslušata njune najljubše hite, pa ju čuva varnostna služba enakega glasbenega okusa. Kdo vodi to državo in kakšna je država, ko vodilni ne razumejo pomena obstoja in prisotnosti avtohtone ustvarjalnosti?

Na prvi postapokaliptični seji vlade, ko so se ministri in ministrice vrnili s sproščujočih počitnic ob Jadranu, bi veljalo narediti eksperiment. Praznovanje kakega rojstnega dne bi ob nekaj kozarčkih vina v podzavest naših odločevalcev priklicala čudovite počitniške trenutke na hrvaški obali. In celotna vlada bi skoraj gotovo začela prepevati nam tako ljube glasbe. A ko smo že tako prijateljski in hvaležni južnim bratom za super zasoljeno morje in hrano, seveda ne bomo težili z arbitražo in mejami. Ob vseprisotni hrvaški glasbi in kozarcu hrvaškega terana bomo odpisali hrvaške dolgove do slovenskega gospodarstva. In tako kot pred sedemdesetimi leti, ko smo ob podobnem bratskem veseljačenju, ob hrvaškem vinu in pesmi menda prestavili mejo z Mirne na Dragonjo, bi jo tokrat z Dragonje na Rižano?

Brezmejna ljubezen. Plešemo, pojemo, gorimo, plavamo.

***

Tomaž Grubar, outfluencer. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.