Miramarski krofi

Prisotnost ali odsotnost kulture vpliva na svet okoli nas. Prežetost s kulturo vodi navzgor. Izostanek pa v nasprotni smeri. Kultura je kot luna, ki vpliva na vse. Kultura se čuti. Tudi v krofu. Velika je namreč razlika med kulturnim in nekulturnim krofom. Prvi je lep navzven. In navznoter ni prepojen s trikrat prežganim oljem. Je rahel in obenem kompakten. Testo ni težko za želodec. Nekulturni drugi je popolnoma drugačen. In ščasoma se spremeni v čevap.

Krof z ljubeznijo umirja. Je sestavni del predaha, degustiranja, opazovanja in občudovanja. Uživanja v kulturi druženja. Ko prehranjevanju odvzamemo obred, odvzemamo kulturo. In dobimo postrežen čevap. Kar na konju med eno in drugo barbarsko plenilsko bitko.

Tisto januarsko nedeljo me je zaneslo v Trst. Po novem letu sem preživljal virozo. In ko je odšla, sem si vzel nekaj ur za prvo telesno aktivnost, s še vedno utrujenimi nogami, rokami, rameni. Od Barkovelj sem se namenil na sprehod ob morju, v smeri Miramarskega gradu. Jod razburkanega morja, ki ga razpihava burja, je menda zelo zdravilen za pljuča.

Tomaž Grubar FOTO: Matej Družnik/Delo

Hodil sem po urejeni, približno tri kilometre dolgi nabrežini, ki se vsako poletje spremeni v veliko tržaško plažo. Januarja je bila videti klavrno. Plaža je po lanski avgustovski apokalipsi, ko je morje, tako pri nas kot v Trstu, podivjalo, razbilo valobrane, razmetalo gromozanske bloke kamenja, kot da so frnikole, skoraj uničena. A se skladno z visoko ravnijo mestne kulture in krajinskega načrtovanja že obnavlja. Imam občutek, da bodo dela do naslednje kopalne sezone končana in spet se bo pod bori poležavalo v senci in se namakalo v presenetljivo čisti morski vodi. Kultura nas samoumevno sili vzdrževati morje čisto.

Ob opazovanju in dokumentiranju stanja plaže sem skoraj nevede prišel do Miramarskega gradu, ki je bil tisto nedeljo, na moje presenečenje, odprt za obiskovalce. Brez vstopnine in brez gneče. Izjema je bila na novo odprta razstava v eksternem muzejskem delu grajskega objekta, ki pa si je nisem mogel privoščiti, saj sem na sprehod vzel le desetaka za kako pijačo in krof, vstopnina na menda res lepo predstavitev gradu pa je dvanajst evrov na osebo. Lej ga, vraga! Tudi če se odpovem pijači in sladkobi, ne morem kupiti vstopnice. Malo me je skelelo, ker je razstava menda res vrhunska. Dvanajst evrov bi namenil ogledu, a kaj, ko na blagajni muzeja ni barantanja, kot ga tudi na tržaških tržnicah in v trgovinah ni več. Kultura nakupovanja vključuje natančno določene cene. Je to dobro ali slabo – ne bi vedel.

Pa sem si postavil nalogo branja zgodbe o graščini med skritimi besedami. Ogledovati si zgolj zunanjščino je lahko super opravilo, če si pozoren opazovalec. Vidiš in slišiš zgodbe, ki jih govore vrtovi, zgradbe, poti in umetnine. Vsak kamen si želi postati vogelni kamen.

Miramar je čudovit in svetovno znan grad. Tako ob dograditvi, ki se je dogajala na vrhuncu avstro-ogrskega imperija, kot tudi še danes, ko deluje pod skrbnim očesom in financiranjem državnega ministrstva za kulturo Republike Italije. Vsak detajl še vedno govori isto zgodbo ljubezni, umetnosti, navdiha in sodelovanja. Graščina diha. Živi.

Miramar (to pomeni »gledati morje«) je bil zgrajen sredi 19. stoletja, ko se je na veliko, s skrbjo in ponosom, gradila tudi zunanja podoba sedanjega Trsta. Šlo je za velike in fascinantne gradnje, v katerih je Avstro-Ogrska sporočala svetu, da je napredna in kulturna velesila. In njena najpomembnejša luka je zato kaj drugega kot svetovljanska. Mogočna gradnja je bila zasnovana tako, da se ohranja dolgoročno. Pa če govorimo o dolgoživosti materialov ali idej. Vsaka stavba, vsaka cesta, železnica, amfiteater, stadion ali tramvaj so govorili zgodbe o velikosti spoznanja skupnosti, ki ji mesto pripada. Dandanes je seveda marsikje drugače. Recimo, tudi v primerljivo veliki in bližnji Ljubljani.

Ko bo sredi Trsta na Trgu enotnosti zrastla škatlasta trgovina, bomo navadni smrtniki šele dojeli, kako nizko sta padla ustvarjalnost in navdih gradenj kulturnega sveta v zadnjih petdesetih letih. Gradnja mesta ali gradu gotovo zahteva in razkazuje kulturni kontekst med kreiranjem in realiziranjem. Sožitje gradbene, literarne, arhitekturne, krajinske znanosti, v opoju ljubezenskega zanosa financerja, lahko zgradi brezčasno in umetniško stavbo. Ali mesto. V nasprotju z ljubljanskimi banana stolpiči, demonskim stadionom, »prestižnimi« stanovanjskimi soseskami, ki so v resnici »Barbieland kulise«. Razlika je jasna in opazna. Gradnja Miramarskega gradu je bila dejanje čustvovanja in doumetja. Političnega, družbenega, strateškega. Vse skupaj na temelju ljubezni dveh zakoncev, ki sta želela za seboj pustiti trajen umetniški pečat.

Hvala bogu, da si je marsikateri slovenski arhitekt v tistih starih časih ogledoval Trst. Marsikaj se je po ljubljanskem potresu ob koncu 19. stoletja, vede ali nevede, pretočilo tudi v Ljubljano. V tisti del, ki ga še zdaj kažemo turistom. Ta diha umetnost, ljubezen, odločenost, dolgoročno strategijo. Čuti se večnost – v nasprotju z novodobnimi mojstrovinami na obrobju Ljubljane. Ljubljana se ne more hvaliti s tramvajem ali podzemno železnico kot se lahko Gradec. Ali Zagreb. Še celo precej manjši Celovec v številnih pogledih prehiteva Ljubljano. Menim, da Ljubljana veliko vlaga v gradnje. Ampak, kar se čuti, je umanjkanje kulturno strateške gradnje.

A raje ostanimo ob morju in v Trstu. V Miramarskem gradu. Tam na vsakem koraku, v vsakem detajlu začutiš strast do dolgotrajne in večne gradnje. Tam, kjer vsak okenski okvir, oprijemalo stopnic, nadstrešek, mostiček, zasebno pristanišče, park, ribnik in vrtna kafeterija govorijo zgodbe o trajnosti in dodani vrednosti. Sedeš na klop in v živo srkaš sodelovanje gradbinca, arhitekta, investitorja, obrtnika, vrtnarja, kamnoseka, mizarja, tesarja. Vsi so delali za en cilj. Narediti trajno umetnino. Odtisniti svoj pečat, za prihodnje rodove. Doseči nesmrtnost.

Dandanes ni več takih gradenj. Zdaj se gradi odtujeno od pameti in srca. In seveda od uporabnosti. Včasih tudi varnosti. Ni več stavb, ki bi govorile zgodbe o trajnosti. Na stotine strani Vojne in miru so zamenjali esemesi, sporočilca na facebooku in norosti na tiktoku. No. Naj ne bom krivičen. Knjige se še pišejo in izdajajo. Celo mnogo več kot nekoč. A kaj, ko so tudi knjige podvržene trendu instantnega tiktokovskega kreiranja.

Imamo Staro Ljubljano, Trst, Miramar in umetnost tistih dni … in na drugi strani invazijo nakupovalnih centrov, ki kulturno temeljijo na nerazumljivih umetniških delih, neumnih provokacijah in samodiagnosticiranju dolgoročnosti muh enodnevnic. Tej in tovrstni ustvarjalnosti primerne so nove gradnje brez čustvovanja. Svetleče montažne lupine, ki imajo nizko ceno in temu primerno majhno vrednost. Ekonomija. Kruta ekonomija, ki se jo izenačuje s kapitalizmom. Kar je krivično. Spoštovani. Kapitalizem je zgradil Trst, Miramar in Staro Ljubljano. To, kar se gradi danes, ni kapitalizem. To je kanibalizem, ko človek požre Človeka. Ko se človek organizira s somišljeniki in obtoži Človeka človečnosti.

Pogovarjal sem se s Tržačani in zamejci. In izvedel, da tako brutalnega prodora slepega potrošništva, kot je prisoten v Sloveniji, ni v Trstu, ni v Zagrebu, ni v Gradcu in Celovcu. Slovenija in Ljubljana zagotavljata brezglavemu šopingu najboljše pogoje in dobrodošlico. Rekli so mi še, da se stopnja kulturnosti in ozaveščenosti mesta najlažje meri in izmeri s prometno infrastrukturo. Povezava s svetom je torej lakmusov papir ravni in razvoja? Pa ne morem mimo razmišljanj in analiziranj razlik med mestom, kjer sem se rodil, in mestom, blizu katerega zdaj živim.

Trst ima poleg letališča in pristanišča dve železniški postaji. Delujoča Trieste centrale je zelo živahna. Vlaki dovažajo in odvažajo potnike 24/7. In obnavlja se še druga, Trieste–Campo Marzio, ki za zdaj še ne deluje, a bo morda kmalu spet. Avtobusna mreža in njena frekvenčnost sta nepresegljivi. Tudi ob koncih tedna. Obnovili so tramvaj (ki za zdaj ne dela) in načrtujejo gradnjo gondole iz Barkovelj do Opčin. Trst bo v kratkem povezan v omrežje hitrih vlakov, ko se bo potnik iz Trsta do Dunaja pripeljal v dveh urah in pol. Hitri vlak iz Trsta skozi Videm, Trbiž, Beljak, Celovec, Gradec bo povezoval Dunaj s hitrostjo 250 kilometrov na uro.

Pri nas so leta 1958 porušili ljubljanski tramvaj. In številne železniške proge po Sloveniji. Takrat se je začela metamorfoza Ljubljane in Slovenije. Iz zglednega in perspektivnega srednjeevropskega mesteca ali prebujajoče se deželice z vizijo v malomeščanski gulag brez prihodnosti.

Takšna spoznanja začuti ustvarjalna dušica na sprehodu do Miramara. Ob razmišljanju v vrtu gradu, kjer v prijetni kavarnici strežejo dišečo kavo in nepresegljivo dobre krofe. S kozarcem vode in aranžmajem pripadajočega pribora in umetniškega prtička za tri evre in štirideset centov. V Ljubljani bi plačali veliko več. Za slabšo kavo in krof, verjetno kupljen v eni od številnih »šopingškatel«.

Ne vem, kaj se je zgodilo z mojimi brbončicami. Še nikoli nisem ovohaval bolj aromatične kave (ki je sicer ne pijem) ter pojedel slastnejšega in tudi na oko bolj dovršenega krofa. Polnjen z domačo marelično marmelado in posut s tanko plastjo mletega sladkorja je v kombinaciji s kavo, postreženo v ročno izdelani umetniški skodelici in krožničku, predstavljal presežek umetniškega in gurmanskega doživetja.

Ja. Tudi postrežba hrane je lakmusov papir kulturne ravni skupnosti. In okolja, kjer se streže. Zato je Ljubljana vse bolj polna različnega »fastfood futra«. Čudni obeti.

Miramarski krofi govorijo in napovedujejo Trstu popolnoma drugačno prihodnost.

***

Tomaž Grubar, outfluencer

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.