Filmska pravljica, kruta realnost

Pred dnevi je prek FB Vinči Vogue Anžlovar nalil čistega vina slovenskemu filmu in filmarjem. Jasno, glasno in brez dlake na jeziku. Jaz pa bi rad dodal kranjsko klobaso in nekaj matevža.

Točka X. Zgodilo se je. Risarije po stenah jam, hieroglifi, papirus, pisana beseda, papir, tisk, literatura, film. Zgodovina besede. V zadnjih tridesetih letih, ko pa se je vse skupaj preselilo v digitalno in globalno, ko smo dobili in posvojili vsemogočni splet, mobilno telefonijo, socialna omrežja, je postalo jasno. Topove so končno zamenjale informacije. Besede. Naša resnica. Kot je rekel Sartre: »Beseda je orožje. Ko jo imam, jo preobrnem, predrugačim, prestrelim, da bo dosegla moj namen, moj cilj.«

Outfluencer izviram iz glasbenih in filmsko-televizijskih voda. Na podlagi objave pričujočega razmišljanja je videti, da občasno tudi pišem. Več kot štirideset let ustvarjam in živim med umetniki, čeprav sam sebe nimam za umetnika.

Težko se identificiram kot oseba, ki v številnih primerih nima stika z realnostjo. Naj gre za avdiovizualne ustvarjalce, glasbenike, literate, igralce, izvajalce. Le redko se v eni osebi združita emocija in racionalnost.

Sam imam to srečo, da sem svojo kariero začel v strojništvu in strojegradnji. V Litostroju. Tam so me naučili reda in sistematike. Iz zapuščine primarne družine pa sem prinesel sanje o ustvarjalnem življenju. Tako sem zadnja desetletja uspešno združeval prvine zasanjane ustvarjalnosti in jih racionalno realiziral. Daleč od državnih sredstev. Ta so bila vedno namenjena zgolj umetnikom, ki jih kot balonček nosi po vesolju, in imajo hude težave z 3R. Realnostjo, racionalnostjo in realizacijo.

Pred kratkim so si slovenski igralci, scenaristi, režiserji izborili neverjeten državni tretma in status. Zasanjani ustvarjalci, so politiki nekaj let trobili v ušesa, kako slabo jim gre, kako so preslabo plačani, nezaščiteni. In da požrešni producenti, ki se kopajo v denarju, njih, filmske zvezdnike plačujejo minorno. Politika pa rada verjame, ustreže in se druži z »zvezdami« in je pred kratkim izglasovala spremembe zakona, ki igralcem, scenaristom, režiserjem … skoraj zakonsko določi, da je njihovo soavtorsko ali izvajalsko delo najpomembnejše, superiorno, predčasno.

Zgodilo se je nekaj, kar spominja na Maršalov čas, ko je ustava, če me spomin ne vara, določala partijsko in njegovo vsevednost in nezmotljivost. Medtem zahodni svet televizijska in filmska dela vrednoti predvsem po finančnih izkazih. Podatki pokažejo, kaj je hit in kaj je strel v temo.

A poglejmo pobliže realno stanje uspešnosti ali neuspešnosti televizijsko-filmske produkcije. V Sloveniji še ni bil posnet ekonomsko rentabilen film. Najvišje gledanosti v slovenskih kinematografih so pred leti dosegle 300.000 gledalcev. Zdaj so te številke desetkrat ali celo stokrat nižje. A če vseeno vzamemo pod drobnogled film, ki si ga je v kinodvoranah ogledalo 300.000 gledalcev, in če bi od vsake prodane vstopnice producent dobil dva evra, bi bil pri realizaciji filma, ki v Sloveniji povprečno stane približno 1.000.000 evrov, še vedno globoko v minusu. Torej o računovodsko-finančni rentabilnosti filma, kaj šele finančni dobičkonosnosti, sploh ne moremo govoriti.

Pa pojdimo naprej. Igralec oziroma igralka, ki honorarno nastopi v slovenskem filmu ali seriji, je praviloma zaposlen/-a redno – za nedoločen čas, v enem od številnih slovenskih teatrov. Ob tej službi skoraj brez omejitev podpisuje igralske angažmaje z neodvisnimi producenti, televizijami, radiji. Kot znana medijska osebnost sklepa reklamne in sponzorske pogodbe. Prodaja svoj obraz, glas, lik, videz, način razmišljanja …

Pride covid-19. Igralci so na čakanju, prejemajo pa plačo. Neodvisni producenti medtem ustavijo in terminsko prelagajo vse produkcije. Brez pomoči države.

Potem je tu že prej omenjeni zakonsko določeni dodatek za uspešnost projekta. V istem zakonu pa ni niti besedice o tem, kaj se zgodi, če je projekt nerentabilen, slab in v minusu. Kdo je takrat materialno in moralno odgovoren? Scenaristi, režiserji, igralci … izginejo z obličja. Pobasali so svoj avtorski honorar, ki jim ga je plačal neodvisni producent in s tem projektom nimajo nič več. Minus, povečane stroške zaradi prekinitev, ponovnih snemanj in tako dalje … pokriva in konzumira zgolj in samo producent.

A ker vem, da tega področja bralci ne razumejo najbolje, bom poskusil stanje in norost slovenskega filmskega in televizijskega dogajanja preslikati v gradbeništvo, ki ga povprečen slovenski bralec vseeno bolje pozna.

To, kar je v filmskem svetu producent, je v gradbenem poslu investitor, ki si zamisli, da bo na čudoviti lokaciji zgradil hotel. Kupi zemljo, najame bančni kredit, najame arhitekta, ki mu zaupa, da si bo zamislil arhitekturno mojstrovino, ki se bo odlično vključila v okolje. Investitor najame projektanta, statika, nadzornika gradnje, izvajalce, zidarje, krovce, kleparje, vodovodarje, pleskarje, mizarje … vsakemu od njih po pogodbi plača njihovo delo.

Hotel zgradi in pridobi uporabno dovoljenje, uredi vso papirologijo z državo … Potem zaposli receptorje, sobarice, kuharje, natakarje, animatorje. V tem času že reklamira nov hotel, splete mrežo turističnih agencij, ki bodo pripeljale goste. Zažene spletne aplikacije za rezervacije turističnih zmogljivosti in storitev ter gostinsko ponudbo …

Potem se hotel, po triletnem vlaganju investitorja, končno odpre. In deluje odlično. Vse zasedeno, čudovit ambient, čudovita okolica, gastronomija na ravni, rekreacija, kongresni turizem, športni turizem … hotel finančno deluje nad pričakovanji. Popolnoma jasno je, da je presežek denarja, ko poplača zaposlene, investitorjev. Presežek denarja namenja poplačilu kreditov. On je tvegal in na kocko postavil vse svoje imetje, on določa pravila igre.

Ampak, v slovenski filmarji, se po novem, v primeru velike uspešnosti (tako ali tako nerentabilnega projekta) lahko zgodi anomalija. Na vrata investitorja po novi zakonodaji potrkajo vsi prej našteti avtorji in izvajalci ter od investitorja zahtevajo delež od dobička, ki ga na novo odprti hotel oziroma projekt prinaša.

Ne glede na dejstvo, da so se s plačilom svojega dela, vse svoje materialne pravice dobili poplačane in se jim odpovedali enkrat za vedno, zdaj zahtevajo delež od dobička. A naši infantilni filmarji gredo še korak dlje. Da bo mera neokusa polna, zakon govori o dogajanju, če in ko je projekt uspešen.

Če pa hotel oziroma projekt dela slabo, morda deluje celo v rdečih številkah, taisti igralci, scenaristi in režiserji, ki so bili za svoje delo že plačani, seveda ne potrkajo na vrata investitorja oziroma producenta s predlogom, da bi tudi oni pomagali pokriti minus. Zgodi se torej infantilnost, kjer se ob finančno uspešnih projektih akterji gnetejo pred kamerami, ob finančno neuspešnih, pa se vsi taisti, poskrijejo v mišje luknje. Mi s tem projektom nimamo nič!

Dodatek za uspešnost, kot zakonski ali morda v prihodnosti celo ustavni slovenski normativ, je unikum svetovne zakonodaje. Nikjer v svetu ni najti takega primera. Je pa v razvitih kinematografijah pogosta praksa, da igralec, režiser, scenarist … s producentom podpiše pogodbo, s katero se obveže svoj avtorski prispevek opraviti po polovični ceni ali celo brezplačno, v zameno pa postanejo dolgoročni delničarji projekta. V dobrem in slabem!

Rezultat takega odnosa med producentom, soavtorji in izvajalci je praviloma vedno visoka kakovost filmskega izdelka, saj so vsi ključni akterji filma delničarji, ki postanejo življenjsko zainteresirani za kakovost filma, ki jim bo, če bo uspešen, dolgoročno prinašal prihodek.

Kdor zna delati in ustvarjati, si upa drzno ustvarjati in tvegati. Kdor ne zna, v zakone zapiše, da je dober, boljši, najboljši. Tudi če že tri desetletja proizvaja (večinoma) popolnoma negledljive in nerazumljive filmske zgodbe.

Filmska pravljica, kruta realnost.

**

Tomaž Grubar, outfluencer