Asfaltni ljudje

Ne mine mesec, ne da bi kak vrl odločevalec odredil nov golosek, dal obglaviti kakšno nutrijo ali zbetonirati še eno zelenico. Medtem ko v svetovnih metropolah pozelenjujejo že strehe, ker drugod ni prostora, si pri nas prizadevamo, da bi prostor, ki ga še imamo, skrčili na minimum. O podnebnih krizah in naraščajočih temperaturah radi tarnamo in pridigamo, v praksi pa nas bolj zanimata zniževanje vzdrževalnih stroškov in duhovitost arhitekturnih zamisli.

Tudi najnovejša žrtev te kratkoglednosti, kostanj pri ljubljanski Drami, ki bo moral kloniti, ker se je mojstrom zazdelo nujno in neogibno napraviti podzemni vhod prav pod njim, bržkone ne bo dobila pravde, naj se civilna družba še tako trudi s peticijami. Arhitekti se bodo trepljali po ramenih in si dajali nagrade, ministri se izgovarjali, da drugače res ni šlo, župan pa si že mane roke za nove sečnje, ki jim bo precedens utrdil že dobro uhojeno pot. Ker drugače vedno znova ne bo šlo.

Če bi bili taki primeri redki, bi še morda kupili razlago, da gre samo za pretirano občutljive naravoljubce. A kameno mišljenje se širi že dolgo in povsod. Leta 2020 smo na Ptuju dobili prenovljeno tržnico, začrtano še za časa prejšnjega župana. Staro, ki ni bila kaj prida, je bila pa prijetno zasenčena in vklopljena v okolico, je prekrila ljubkovalno imenovana »betonplata«. Spominja bolj na puščavo kot na tržnico. Cigarovce, za katerih (resda bolehna) življenja so se Ptujčani pred posekom zaman borili, so nadomestila drevesca, ki še leta ne bodo razvila primerljivih krošenj, zasajena sredi samega kamna, brez koščka zelenice. Ker je vročina poleti nevzdržna, so bile branjevke primorane pobegniti iz prostora, ki jim je namenjen. O jeklenih (!) stolih, ki so jih oblikovalci »razvili«, da bi pritegnili mimoidoče, se zdi, da so bolj kot sedenju namenjeni za roštilj. Nič ne de, kljub temu da tržnica ne igra svoje vloge, kljub ceni, ki jo je mesto zanjo plačalo, tako denarni, okoljski kot socialni, je vendarle prejela cehovsko Plečnikovo nagrado, in cesar je bolj oblečen kot kdaj prej.

Podobno uspešne urbanistične zgodbe najdemo po vsej Sloveniji. In ne trpijo samo mesta. V imenu parkirišč in predimenzioniranih gasilskih domov, s katerimi si župani kupujejo večnost, se pustošijo tudi vasi.

Prebivalci in redni obiskovalci mest smo se tako znašli sredi ogolelih sahar in kot žejni v puščavi iščemo oaze, kjer bi se mogli ohladiti in sprostiti. Veljaki, ki nas iz klimatiziranih pisarn gledajo, kako se kolektivno pražimo in dušimo, se medtem delajo, da jim ni jasno, kako se je to zgodilo. Nič čudnega, da so avtoceste zamašene z urbanimi prebežniki in da se v jedrih ponekod zadržujejo samo še turisti – ti jih občudujejo, ker jim v njih ni treba živeti.

A strokovnjaki in njihovi zvesti oprode nas mirijo: naši »osebni občutki in prepričanja« o tem, kaj je skupno ali javno dobro, so le napačni intuitivni odzivi, ki so v neskladju s tem, kako stroka pravi, da je in kako mora biti. Civilni zaščitniki flore in favne niso nič drugega kot zdraharji, ki težijo s peticijami, »ultra konservativci skrajne levice«. Kot smo v zadnjih letih že vajeni, nas kregajo, ker razmišljamo s svojo laično glavo, in poučujejo, naj pustimo stroki, ki vendar kroji naše okolje v skladu z zveličavno znanstveno resnico, proste roke.

Pri tem pozabijo, da stroka še zdaleč ni zaprisežena samo resnici in znanosti. Da imamo v zgodovini nič koliko primerov, ko si jo je podredila oblast, ko se je pobratila s kapitalom, ko jo je njen napuh vodil v strokovne napake. Če nam je kaj utvar o njeni domnevni avtonomnosti še ostalo, jih je razblinila epidemija, ko je meja med politično in strokovno odločitvijo tako rekoč izginila.

Glede razzelenjevanja je znanost sicer dokaj enotna. Asfaltne, betonske in druge kamnite površine toploto vsrkavajo neprimerno bolj in jo hranijo dlje kot rastlinske, slabše odbijajo kratkovalovno sevanje, nimajo hladilnega učinka evapotranspiracije – prek dviganja iz rastlin izparele vode –, potem pa s sevanjem in konvekcijo zrak segrevajo še vso noč. Pobetonirana mesta so spričo tega veliko toplejša kot okolica, posebno poleti, ko se tvorijo urbani toplotni otoki, ki povzročajo številne, tudi smrtonosne zdravstvene težave.

Raziskovalci so ugotovili, da so v poletni vročini kamnite površine od 12 do 35 °C toplejše kot zrak, medtem ko so travnate površine od zraka celo 3 °C hladnejše in povprečno 24 °C hladnejše od betona. Izjemen je učinek drevesnih krošenj. Pri nas so novinarji portala N1 z infrardečo kamero pri 33,6 °C temperature zraka ljubljanskemu betonu izmerili povprečno 50 °C, medtem ko so bile zasenčene površine 20 °C hladnejše. Eno samo drevo je tako na poti skozi mesto lahko rešilna bilka. Poleg tega da zelenje ohlaja zrak, z zadrževanjem padavin preprečuje poplavljanje. Poleg tega da proizvaja kisik, vpija onesnaževalce. Pri tem niso pomembni samo parki, katerih učinek se zaradi mešanja zraka z razbeljeno okolico hitro izravna, niti le drevesa, pri obvladovanju puhtečega zraka so važni tudi manjši traki zelenja, razpršeni po mestu. Teh v modernih mestih kronično primanjkuje.

Seveda to ne pomeni, da ne smemo nikdar posekati nobenega drevesa in da dobrih razlogov za kaj takega ne more biti. Vzrok, da je javnost zadnje čase tako vzkipljiva in »histerična«, je, da ti poseki niso izjeme, ampak na rednem meniju. Ta politika je proizvod globljih nazorov, ki se kažejo v preganjavici, da je treba zmanjševati vzdrževalne stroške, in udinjanju investicijam za vsako ceno, pa tudi v nekritični reprodukciji minimalističnih estetskih idej znotraj stavbeniškega ceha. Mojstri nas seveda tolažijo, češ da bodo izruvana drevesa nadomestili. Vendar je tudi njim jasno, da bo – če bo šlo vse po sreči – nadomestek funkcionalen šele čez desetletja in da se v skopi kvadratni meter zemlje ali, še najraje, v korito odmerjeni zobotrebci ne bodo nikdar razrastli dovolj, da bi lahko govorili o občutni ozelenitvi.

Vse to bi morali biti dovolj dobri objektivni razlogi, da bi arhitekti globoko premislili, ali so njihove zamisli res vredne posegov v že tako obubožano mestno naravo. A urbanistične odločitve, ki oblikujejo naš skupni bivanjski prostor, nikakor ne morejo biti samo objektivne. Ljudje vendar nismo stroji, ki bi jih lahko zadovoljili in optimizirali z enostavnimi formulami. Smo čutna, čustvena bitja, polna nerazumskih, nerazumljivih in nerazumnih želja, navezanosti in pristranskosti. V svojih prostorih ne tičimo ravnodušno kot predmeti, brez mnenj in občutkov. V njih živimo, bivamo, jih prepredamo s svojo subjektivnostjo in si jih udomačimo ter oblikujemo po svoji podobi, oni pa učinkujejo nazaj na nas, z vsem tistim, kar smo vanje dali, povrhu.

Ne zanima nas, ali je urbanist eno posekano drevo zamenjal s štirimi novimi, ampak gre za prav tisto drevo, mimo katerega smo hodili vsa študentska leta in pod katerim smo se ničkolikokrat hladili, ko smo čakali na avtobus. Ki je tistemu kotičku mesta ravno zaradi teh spominov dajalo domačnost. Ne zanima nas, ali je urbanist dosegel abstraktne zelene kvote, ampak ali prostor kot zelenega dojemamo in doživljamo, ali nam je v njem vroče, ali nas vabi, da se vanj zatečemo, v njem preživljamo čas, se družimo. Študije, ki so pokazale, koliko manj tesnobni in malodušni so tisti, ki se več zadržujejo na zelenih površinah, ali koliko višja je ocena kakovosti življenja okrog zelenih območij, soglašajo, da niso pomembni le objektivni indikatorji zelenosti, s katerimi se župani radi hvalijo, ampak tudi ali celo predvsem naša osebna zaznava. In tej pač ne moremo ukazovati z logičnimi argumenti.

Na »subjektivni dejavnik« zato ne bi smeli gledati kot na oviro in nadlogo, ki se je je treba znebiti ali jo pretentati, da nam dá mir pri izvajanju načrtov. Je glavno merilo, končni cilj, ves smisel urbanizma. Konec koncev mest ne gradimo za abstrakcije, temveč za ljudi. In ravno zato urbanistike ne moremo kar »prepustiti stroki«, kot da bi šlo za povsem objektivno znanost, ki ima opraviti le z materialnimi, mehaničnimi pojavi, kakršne lahko poenostavimo v predvidljive številke. Pojmovati jo moramo kot širši družbeni proces, v katerega bodo aktivno vključeni tako tisti s strokovnim znanjem kot navadni prebivalci, z vsemi svojimi muhami vred. Njihovih mnenj ne smemo omalovaževati samo zato, ker so »subjektivna«, ampak jih upoštevati kot legitimne glasove, nujne za to, da se urbana polifonija ne bo izcimila v geometrično vajo, da bo ostala živo, organsko bivališče.

Pri vsem tem ne gre za to ali ono rastlino ali žival. Zna biti, da bi Dramin kostanj – tako kot bodo mnogi ljudje, kajne? – v dvajsetih let res preminil. Gotovo bo v razvoju mest prihodnosti moralo pasti še marsikatero drugo ljubljeno drevo in za uravnotežene ekosisteme se bomo morali tu in tam odpovedati kakšnim moralnim idealom.

Bistveno je, da oblasti in stroka okolje razvijajo v sodelovanju in sožitju s prebivalci, da se do njih ne vedejo kot oholi kapitalisti in graščaki, ampak jih demokratično in odprtega duha pripustijo k odločanju o prihodnosti naših skupnosti. S pravočasnim sporočanjem in javno razpravo jim morajo omogočiti, da se ga udeležijo opolnomočeni. Resda bomo rešitve morda iskali dlje, potrebnega bo več pogajanja, prilagajanja in potrpežljivega sporazumevanja, a prepričan sem, da bodo zato skoraj gotovo tudi boljše, bolj zelene, predvsem pa bolj človeške.

Mesto je človek na velikem platnu. Ko ga snujemo, ne oblikujemo samo njegovih ulic, bleščečih pročelij in infrastrukture, temveč tudi človeka, ki bo v njem živel. V asfaltnih mestih pa lahko preživijo samo asfaltni ljudje.

***

Primož Vidovič, diplomirani filozof in komparativist, magister kognitivne znanosti.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.